Jedro

Protipravnost svojega ravnanja toženec zanika s trditvijo, da postavljanje opozorilnih tabel o mokrih tleh ali suho čiščenje (brisanje) v pogodbi z upravnikom ni bilo dogovorjeno. Ni mu mogoče slediti, ker mora izvajalec čiščenja v vsakem primeru zagotoviti varnost uporabnikov stopnišča; ne glede na to, kakšno čiščenje je dogovorjeno.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se v 2. točki izreka znesek priznanih pravdnih stroškov 556,33 EUR nadomesti z zneskom 233,06 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem pa nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka v roku 15. dni dolžna tožeči stranki plačati 2.200,00 EUR odškodnine. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v višini 556,33 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom.

2. Pritožuje se tožena stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Pritožuje se zoper sodbo v celoti (zavrnilnega dela sodba ne vsebuje). Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevek zavrnjen, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločitev. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Meni, da tožnica ni dokazala, da so bile vzrok njenega padca mokre stopnice. Opozarja, da niti čistilka niti soseda K. nista potrdili, da bi bile stopnice v času škodnega dogodka mokre. Če bi bile vzrok za padec mokre stopnice, bi tožnica padla takoj, padla pa je šele na petnajsti stopnici. Protipravnost toženčevega ravnanja zanika, ker je bil način čiščenja dogovorjen s pogodbo, sklenjeno z upravnikom, ki zastopa etažne lastnike. Ker upravnik nastopa v imenu etažnih lastnikov, je tožnica kot pogodbenik privolila v s pogodbo dogovorjen način čiščenja. S tem, ko so se etažni lastniki odločili za mokro čiščenje, so sprejeli nevarnost tega čiščenja in s tem tudi odgovornost prevzeli nase. Gre za privolitev oškodovanca na račun nižje cene čiščenja. Če načina čiščenja ni poznala, pa je bila neskrbna. Ne soglaša, da bi bilo treba stopnice sproti brisati ali da bi morali biti stanovalci opozorjeni, da je stopnišče mokro. Predmet pogodbe ni bilo suho čiščenje. Če bi bilo dogovorjeno, bi bila cena višja. Tudi dodatno postavljanje opozorilnih tabel pred vsakim stanovanjem ni bilo predmet pogodbe. Tudi prestavljanje tabel iz nadstropja v nadstropje bi storitev podražilo, zato so se stanovalci (preko etažnih lastnikov in upravnika) prostovoljno odrekli dodatnim oz. posebnim opozorilom. Gre za privolitev oškodovanke v nevarnost. Meni, da vzročna zveza ni izkazana. Zanika tudi protipravnost. Meni, da je sodišče spregledalo dejstvo, da je tožnica imela v vsaki roki polivinilasto vrečko in na hrbtu nahrbtnik. Vzrok padca pripisuje tožničini neskrbnosti, ker je z vrečkama in nahrbtnikom teže lovila ravnotežje ali vsaj teže preprečila in ublažila padec. Ne gre le za deljeno odgovornost, ampak izključen prispevek oškodovanke. Ugovarja tudi višini odškodnine. Meni, da odškodnine, kakršna je prisojena, v praksi ne dobijo niti v prometnih nezgodah prizadeti oškodovanci, ki so po dva meseca v bolniškem staležu in nesposobni za pridobitno delo. Tožnica bi kljub občasnim blažjim bolečinam lahko delala, vendar je upokojena. Meni, da do odškodnine za primarni strah tožnica ni upravičena, ker se je zaradi starosti in izkušenosti zavedala nevarnosti. Iz tega razloga padec zanjo ni bil nepričakovan. Zanika tudi obstoj sekundarnega strahu, saj nobena od kosti ni bila zlomljena. Trajanje strahu bi tožnica lahko skrajšala, če bi k zdravniku odšla prej ali osebnega zdravnika poklicala po telefonu. Meni, da bi se tudi stroški izvedenca morali deliti po uspehu v postopku, saj je izvedenec podal mnenje glede višine odškodnine. Z argumentom, da bi stroški izvedenca nastali v vsakem primeru, odločitev o toženčevem kritju stroškov izvedenine ni razumno obrazložena.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica je zatrdila, da je padla na stopnišču, ki je bilo mokro zaradi čiščenja, ki ga je izvajal toženec. Vzrok za svoj padec je pripisala mokrim tlem. Ker padca ni nihče videl, je tožena stranka podvomila, da je tožnica res padla in se poškodovala v obravnavnem škodnem dogodku. Dejstva, da so bila tla mokra in trditve, da so bila mokra tla vzrok za tožničin padec, pa tožena stranka ni zanikala. Šele v pritožbi zatrjuje, da vzrok za tožničin padec ni bilo mokro stopnišče. Gre za pritožbeno novoto, ki ni dovoljena, ker pritožnica ni pojasnila, zakaj teh ugovorov ni postavila že v teku postopka pred sodiščem prve stopnje. V pritožbenem postopku njenih tovrstnih pritožbenih trditev zato ni mogoče upoštevati (prvi odstavek 337. čl. ZPP).

6. Protipravnost svojega ravnanja toženec zanika s trditvijo, da postavljanje opozorilnih tabel o mokrih tleh ali suho čiščenje (brisanje) v pogodbi z upravnikom ni bilo dogovorjeno. Ni mu mogoče slediti, ker mora izvajalec čiščenja v vsakem primeru zagotoviti varnost uporabnikov stopnišča; ne glede na to, kakšno čiščenje je dogovorjeno. V ponudbi mora ponuditi oz. v pogajanjih doseči ceno, ki omogoča, da pri svojem delu poskrbi tudi za potrebne varnostne ukrepe. Pritožbeni trditvi, da je tožnica s pogodbeno dogovorjenim načinom čiščenja v nastalo škodo privolila, zato ni mogoče pritrditi. Sicer pa je tožnica že v postopku pred sodiščem prve stopnje zanikala, da bi bila etažna lastnica in pojasnila, da kot najemnica na način čiščenja skupnih prostorov ni imela vpliva.

7. V teku postopka pred sodiščem prve stopnje je tožena stranka tožničin soprispevek k nastali škodi uveljavljala zgolj s trditvijo, da je tožnica vedela za redno torkovo čiščenje stopnic, iz česar je mogoče izvesti zahtevo po njeni povečani skrbnosti. Drugih trditev o tožničinem soprispevku k nastali škodi tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni postavila. Pritožbena trditev, da je tožnica z dvema vrečkama v roki (v vsaki roki po eno) in nahrbtnikom na ramenih težje lovila ravnotežje in zato prispevala k nastanku škode, je pritožbena novota. Trditev, da je tožničina obteženost z vrečkama in nahrbtnikom prispevala k nastanku škode (deljena odgovornost) oz. da je njena obteženost celo vzrok za padec (nastanek škode), je nedovoljena pritožbena novota. Tožena stranka namreč ni pojasnila, zakaj teh trditev v postopku pred sodiščem prve stopnje ni postavila (prvi odstavek 337. čl. ZPP).

8. Ni mogoče slediti pritožbeni trditvi o odsotnosti primarnega strahu, ker bi tožnica zaradi zaradi mokrih tal in življenjskih izkušenj padec lahko pričakovala. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo o nepričakovanosti padca in z zaključkom, da se je tožnica zaradi padca ustrašila. Do rezultatov naslednjega dne izvedenih zdravstvenih preiskav je bila tudi v negotovosti glede posledic padca. Z obiskom zdravnika ni odlašala, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi s takojšnjim obiskom zdravnika trajanje sekundarnega strahu skrajšala. Duševno trpljenje zaradi strahu res ni bilo intenzivno, zato je prisojena odškodninam minimalna (200,00 EUR).

9. Sicer pa pritožnica višini prisojene odškodnine nasprotuje s trditvijo o nepravilni odmeri odškodnine – torej zatrjuje nepravilno uporabo materialnega prava. Z očitkom ni mogoče soglašati, ker je s prisojeno odškodnino obravnavani primer ustrezno umeščen v obstoječo sodno prakso in sta upoštevani obe temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo: načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje duševnih bolečin in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu; načelo objektivne pogojenosti odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da se ne bi ugodilo težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo ustrezno upoštevalo merila iz 179. člena Obligacijskega zakonika. Ugotovljene telesne bolečine (dva dni hude, dva do tri tedne srednje hude in dva tedna blage) ter nevšečnosti (štirje pregledi, Tens terapija, rentgensko slikanje stopala in kolena, omejena pokretnost v času zdravljenja) utemeljujejo prisojeno odškodnino v višini 2.000,00 EUR.

10. Odločitev o pravdnih stroških temelji na uspehu strank v postopku (prvi odstavek 154. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je ugotovilo polovičen uspeh vsake od strank in stroške tožeče stranke v višini 883,32 EUR ter stroške tožene stranke v višini 417,20 EUR. Stroški izdelave izvedenskega mnenja so bili potrebni zaradi ugotovitve višine zahteva. Pritožba pravilno opozarja, da ni razlogov, da bi jih v celoti krila tožena stranka, saj so, enako kot vsi ostali stroški, nastali zaradi postopka. Razumnega razloga za odstopanje od kriterija uspeha ni videti. Stroškovni del odločitve je zato spremenjen tako, da je vsaka od strank upravičena do povrnitve polovice nastalih jih stroškov. Po pobotu je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 233,06 EUR pravdnih stroškov.

11. Ker je tožeča stranka uspela zgolj s pritožbo zoper stransko terjatev, je njen uspeh s pritožbo zanemarljiv. Po kriteriju uspeha v postopku, ki je merilo tudi za odločitev o stroških pritožbenega postopka, je dolžan pritožnik sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. čl. ZPP v zvezi s 165. čl. ZPP). Tožeča stranka stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila.