Jedro

Predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje je opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki, in napak, za katere stranka trdi, da jih je zagrešilo prvostopenjsko sodišče, ni mogoče uveljavljati kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje.

Če sodišče zmotno šteje vročitev za opravljeno in na odločbi potrdi pravnomočnost, je za take napake treba uporabiti določbo drugega odstavka 42. člena ZIZ. Le dosledno v skladu z določili ZPP opravljena vročitev pisanja, ki se mora obvezno osebno vročati, ima lahko v primeru, če naslovnik pisanja ne prevzame, pravne posledice, kot jih določa ZPP.

Vročevalec je pustil sodno pisanje na mizi v pritožnikovi pisarni in ga ni vročil ne osebi, pooblaščeni za sprejemanje pošte ne drugemu zaposlenemu. Taka vročitev pa glede na zakonsko določbo po presoji Vrhovnega sodišča ni pravilna. Prav tako ni pravilno stališče, da nekdo, ki po telefonu „odkloni“ sprejem, odklanja sprejem pošiljke v smislu določb ZPP.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep I U 667/2015-75 z dne 16. 6. 2015 se delno ugodi in se izpodbijani sklep: - v II. točki spremeni tako, da se predlogu za razveljavitev klavzule pravnomočnosti ugodi in se razveljavi potrdilo o pravnomočnosti sklepa o začasni odredbi I U 667/2015-16 z dne 11. 5. 2015, - v III. in V. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

V preostalem delu se pritožba zoper sklep I U 667/2015-75 z dne 16. 6. 2015 zavrne in se sklep v I. in IV. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi zoper sklep I U 667/2015-44 z dne 25. 5. 2015 se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. Odločitev o stroških postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom I U 667/2015-75 z dne 16. 6. 2015 je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog prizadete stranke (investitorja po izpodbijanem gradbenem dovoljenju, v nadaljevanju pritožnik) za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi z ugovorom zoper sklep istega sodišča I U 667/2015-16 z dne 11. 5. 2015(1) (I. točka izreka(2)); zavrnilo je zahtevo za razveljavitev klavzule pravnomočnosti sklepa I U 667/2015-16 z dne 11. 5. 2015 (II. točka izreka); zavrglo je ugovor zoper sklep I U 667/2015-16 z dne 11. 5. 2015 (III. točka izreka); zavrnilo je predlog za odlog izvršbe sklepa I U 667/2015-16 z dne 11. 5. 2015 (IV. točka izreka) in odločilo o stroških postopka (V. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa I U 667/2015-75 z dne 16. 6. 2015 k I. točki izreka navedlo, da je vrnitev v prejšnje stanje v izvršilnem postopku dovoljena samo, če je zamujen rok za pritožbo ali ugovor (36. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju ZIZ). Če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka (prvi odstavek 116. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Ker morajo torej za odločanje o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje obstajati razlogi za zamudo na strankini strani, pritožnik pa se sklicuje na okoliščine, povezane z vročitvijo sklepa o začasni odredbi, s tem dejansko zatrjuje napake, ki naj bi jih pri vročitvi naredilo sodišče, in ne okoliščine, ki bi izvirale iz njegove sfere. To pa pomeni, da ne izkazuje utemeljenega razloga za vrnitev v prejšnje stanje, zato njegovemu predlogu ni bilo ugodeno.

3. V zvezi z zahtevo za razveljavitev klavzule pravnomočnosti sklepa z dne 11. 5. 2014 je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa med drugim navedlo, da pravnomočnost začasne odredbe ni bila pogoj za njeno izvrševanje, saj ugovor ne zadrži postopka, če ni v zakonu drugače določeno (9. člen ZIZ). Povzelo je določbe ZPP glede vročanja ter navedlo, da podpis potrdila o prevzemu pisanja ni pogoj za veljavnost vročitve, temveč je listinski dokaz, da je bila vročitev opravljena. V obravnavanem primeru je pritožniku sodišče vročilo začasno odredbo na delovnem mestu s pomočjo pooblaščenega vročevalca, saj vročitev (13. 5. 2015) na naslovu stalnega prebivališča ni bila mogoča – porušena hiša, prav tako ne naslovu, ki ga je navedel v upravnem postopku za izdajo gradbenega dovoljenja: K. ulica – naslov njegove matere, ki ni povedala pritožnikovega naslova, niti na naslovu v Kamniku, kjer naj bi živel z zunajzakonsko partnerko – zvonec in poštni predalčnik sta bila brez oznak. Dne 14. 5. 2015 je vročevalec poskusil opraviti vročitev na delovnem mestu, a pritožnika tam ni bilo. Iz vročilnice k sklepu o začasni odredbi pa izhaja, da je ob ponovnem poskusu vročitve 15. 5. 2015 pritožnik zavrnil prejem pošiljke na delovnem mestu (vročevalec je pred podjetjem pozval pritožnika k prevzemu pošiljke, kar je ta zavrnil), zato je bilo pisanje ob navzočnosti direktorja R. G. dne 15. 5. 2015 puščeno v njegovi pisarni. Po mnenju sodišča ne more biti bistvenega pomena, ali je šlo za zavrnitev sprejema ob neposrednem srečanju z vročevalcem ali po telefonu, ampak to, da je pritožnik vedel za pisanje, a ga ni želel sprejeti, kar pomeni, da je zavračal sprejem in so zato nerelevantne njegove navedbe, da ga 15. 5. 2015 ni bilo v podjetju. Pri tem pa ne trdi, da direktor R. G. ali zaposlena P. G. nista pooblaščena za sprejemanje pošte, da mu nista mogla pošiljke pravočasno izročiti oziroma se ni mogel sam z njo pravočasno seznaniti 25. 5. 2015, ko naj bi se vrnil na delovno mesto, ob tem, da je 18. 5. 2015 pooblastil odvetnico. Ker pritožnik zaradi pomanjkljive trditvene podlage ne more izpodbiti pravilnosti vročitve, je sodišče prve stopnje predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti sklepa o začasni odredbi zavrnilo.

4. Glede zavrženja ugovora zoper sklep o začasni odredbi (III. točka izreka izpodbijanega sklepa) je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je zoper sklep o začasni odredbi dopustno vložiti ugovor v osmih dneh od vročitve sklepa, če ni v zakonu drugače določeno. ZIZ pri začasnih odredbah drugega roka ne določa. Ker je bila pritožniku začasna odredba vročena 15. 5. 2015, je njegov ugovor, vložen 3. 6. 2015, prepozen.

5. V zvezi z zavrnitvijo predloga za odlog izvršbe sklepa z dne 11. 5. 2015 pa je sodišče prve stopnje pojasnilo, da je opravilo izvršbo sklepa po uradni dolžnosti na podlagi ZIZ. Pritožnik bi moral za odlog izvršbe poleg vloženega pravnega sredstva verjetno izkazati, da mu bo takojšnja izvršba povzročila nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo oziroma drug upravičen razlog. S svojimi navedbami (da je oče treh mladoletnih otrok, da bo otežena finančna skrb zanje in da zaradi blokiranega računa ne bo mogel poravnati obveznosti do šole in vrtca) ni zadostil tej trditveni podlagi. Ob tem ni zatrjeval niti, da so prilivi na ta račun njegovi edini prihodki, da nima drugega računa ali da nima drugega premoženja.

6. Pritožnik v pritožbi zoper navedeni sklep z dne 16. 6. 2015 višjemu sodišču (pravilno: Vrhovnemu) predlaga, da njegovi pritožbi v skladu z določili 3. točke 365. člena ZPP ugodi in izpodbijani sklep spremeni ali razveljavi ter po potrebi vrne zadevo v nov postopek, tožeči stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbe z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Glede vrnitve v prejšnje stanje opozarja, da bi se ta morala obravnavati na podlagi določb 24. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), in ne določb 116. člena ZPP, kot je to storilo Upravno sodišče. Vztraja pri navedbah, da vročitev sklepa o začasni odredbi ni bila pravilna in zakonita. Dober teden dni je bil zaradi potreb delovnega procesa odsoten, dela ni opravljal v poslovnih prostorih, ampak na drugi lokaciji. Zanj nihče od zaposlenih ni prevzel sklepa, ta je bil puščen na njegovi mizi. Vročevalec tako ni ravnal skladno s prvim odstavkom 143. člena ZPP. Z izdano začasno odredbo je bil seznanjen šele 27. 5. 2015, ko je njegova pooblaščenka vpogledala in kopirala sodni spis v tem postopku. Kljub temu pa iz izpodbijanega sklepa izhaja, da naj bi bila vročitev vročevalca uspešna, vendar pa iz obrazložitve izpodbijane sodbe (pravilno: sklepa) ni jasno, kdaj naj bi vročitev bila opravljena in kot posledica katerega ravnanja. Prav tako je napačen zaključek, da je zavrnil sprejem sklepa. V dveh vsebinsko enakih primerih postopka vročanja isto sodišče prihaja do diametralno nasprotnih zaključkov, saj v enem primeru šteje, da je bilo vročanje uspešno, v drugem pa ne. Glede zaposlenih pojasnjuje, da ni navajal, da nista pristojna ali pooblaščena za prevzem pošte, ampak izpostavlja, da pošte nista hotela prevzeti. Njegova pooblaščenka se je skušala seznaniti s stanjem zadeve tudi po telefonu in kasneje pisno, vendar je v odgovor prejela le obvestilo o uradnih urah. V sodni spis je tako vpogledala 27. 5. 2015. Brez pravne podlage in razlogov so tudi očitki sodišča, da ni sporočil naslova, kamor naj bi se mu pisanje vročalo. Za vodenje je namreč pooblastil odvetnico, zato je ta očitek nerelevanten in neutemeljen. Prav tako je neutemeljen očitek, da se je izmikal vročitvi začasne odredbe. Sklep o začasni odredbi je bil izdan dne 11. 5. 2015, pritožniku pa je bil ob zatrjevanem izmikanju (tri dni) že 15. 5. 2015 uspešno puščen v njegovi pisarni. Iz izpodbijane sodbe (pravilno: sklepa) izhaja, da naj bi se izmikal vročitvi. Vendar pa je 19. 5. 2015, to je le osem dni po tem, ko naj bi bil izdan sklep o začasni odredbi, imenoval pooblaščenko, ki je le osem dni po izdaji sklepa predložila oziroma priglasila pooblastilo. Sodišče mu je s svojim ravnanjem odvzelo vse možnosti sodelovanja, kar pomeni kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poseženo je bilo v njegove temeljne procesne pravice, prvostopenjsko sodišče pa je tudi odločilo, da so pretehtale pravice tožeče stranke do učinkovite izvršitve sodne odločbe nad njegovo pravico do sodnega varstva in temeljnih načel pravdnega postopka. S tem je dalo vso prednost pravicam tožeče stranke in nesorazmerno poseglo v njegove pravice ter mu odvzelo vsakršno možnost obrambe. V zvezi s III. in V. točko izreka izpodbijanega sklepa pa navaja zgolj to, da je zaradi utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje ugovor zoper sklep o začasni odredbi pravočasen in je sodišče o njem dolžno vsebinsko presojati ter odločiti tudi o stroških postopka.

7. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zoper sklep I U 667/2015-75 z dne 16. 6. 2015 pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje in obrazložitvi izpodbijanega sklepa ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev odločitve sodišča prve stopnje. Priglaša tudi stroške tega postopka.

8. Tožena stranka na pritožbo zoper sklep I U 667/2015-75 z dne 16. 6. 2015 ni odgovorila.

9. Z izpodbijanim sklepom I U 667/2015-44 z dne 25. 5. 2015 pa je prvostopenjsko sodišče odločilo, da se za izterjavo denarne kazni, izrečene z začasno odredbo (sklepom o izvršbi) Upravnega sodišča RS I U 667/2015-16 z dne 11. 5. 2015 v višini 4.100,00 EUR opravi izvršba po uradni dolžnosti z rubežem denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet in po pravnomočnosti tega sklepa s prenosom denarnega zneska, za katerega je dovoljena izvršba, na račun Upravnega sodišča na tam navedeno številko (I. točka izreka). Hkrati je dolžniku (pritožniku) določilo nov rok za izpolnitev obveznosti ter v primeru, če ne bo izpolnil naložene obveznosti, izreklo novo višjo denarno kazen v višini 8.000,00 EUR (II. točka izreka). Dolžniku (pritožniku) je tudi naložilo povrnitev stroškov postopka tožeči stranki, glede nadaljnjih stroškov izvršbe pa odločilo, da bodo odmerjeni v posebnem sklepu (III. in IV. točka izreka).

10. V obrazložitvi sklepa I U 667/2015-44 z dne 25. 5. 2015 je med drugim navedlo, da je tožeča stranka z več vlogami (s priloženimi fotografijami) obvestila sodišče, da pritožnik kljub izdani začasni odredbi ni prenehal z deli. Prvo prispelo vlogo je sodišče po neuspeli vročitvi na naslovu stalnega prebivališča (porušena hiša) preko pooblaščene vročevalke poskušalo vročiti pritožniku na delovnem mestu. Ker tam zaposlena P. G. vročilnice ni hotela podpisati, je bila pošiljka 19. 5. 2015 puščena na pritožnikovi delovni mizi. Sodišče take vročitve ni štelo za uspešno, ker pa je 20. 5. 2015 prejelo pritožnikovo pooblastilo odvetnici za zastopanje, je njej poskušalo vročiti s pomočjo delavca sodišča, vendar oseba, zaposlena v njeni pisarni, ni želela sprejeti pisanja, češ da ni pooblaščena za sprejem. Zato ji je pisanje poslalo po pošti ter jo seznanilo tudi s tem, da je pritožniku 4. 5. 2015 poslalo v izjavo tožbo s predlogom za izdajo začasne odredbe (na naslov, naveden v gradbenem dovoljenju: K. ulica). Temu je sledil pritožnikov telefonski klic na sodišče, ki vročitve na ta naslov ni problematiziral, ampak je povedal, da je na službenem potovanju. Ko je vročevalec vročal začasno odredbo in jo nato pustil v pisarni z njegovo oznako (tehnični direktor G. S.), je vročevalca še isti dan klicala odvetnica – sedaj pritožnikova pooblaščenka, češ da gre za pomoten klic, 18. 5. 2015 pa še pritožnik. Glede na vse to prvostopenjsko sodišče meni, da pritožnik ni želel prevzeti sodnih pošiljk. Ker pa ni prenehal z rušenjem, se je sodišče odločilo za izvršitev denarne kazni iz začasne odredbe, saj bi bila škoda, ki bi lahko nastala tožeči stranki s posegom v stabilnost njenega objekta, v katerem živi z družino, večja od škode, ki jo pomeni poseg v pritožnikovo procesno pravico do izjave in rubež denarnih sredstev.

11. Pritožnik v pritožbi zoper sklep I U 667/2015-44 z dne 25. 5. 2015 med drugim navaja, da mu začasna odredba pred dnem vročitve izpodbijanega sklepa ni bila vročena, zaradi česar tudi ni mogla začeti učinkovati. Čeprav prvostopenjsko sodišče šteje, da je bila vročitev uspešno opravljena, pa za tako odločitev v obrazložitvi sklepa ni razlogov, zato je podana kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Ugovarja tudi navedbi, da se je srečal z vročevalcem, saj tega ne navaja niti vročevalec v poročilu o opravljeni vročitvi. Edini kontakt med njima je bil po telefonu. Nihče od zaposlenih v podjetju zanj ni prevzel ničesar in vročitev 15. 5. 2015 ni bila opravljena, njemu pa se povsem neutemeljeno in nedokazano očita izmikanje prejemanja sodnih pisanj. Z izdajo izpodbijanega sklepa je poseženo v njegove temeljne pravice, kršena so temeljna načela ZUP in storjene bistvene kršitve po 2., 3. in 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP, saj dolžniku z nezakonitim postopanjem - z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Gre za pomembno in nevarno odločitev sodišča - izdaja izpodbijanega sklepa na podlagi stališča, da pravice tožeče stranke pretehtajo nad njegovo pravico do sodnega varstva, ki nima pravne podlage. Vrhovnemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi v skladu z določili 292. člena ZUP v povezavi z 242. členom ZUP ugodi, izpodbijani sklep spremeni ali razveljavi, podredno pa, da skladno z določili 244. člena ZUP izvede postopek in ravna po 245. členu ZUP ali zadevo drugače reši in z novo odločbo nadomesti izpodbijano odločbo, upniku pa naloži povrnitev stroškov postopka.

12. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zoper sklep I U 667/2015-44 z dne 25. 5. 2015 pritrjuje odločitvi sodišča prve stopnje, meni, da je poštena, pravilna in na zakonu utemeljena in predlaga zavrnitev pritožbe.

13. Tožena stranka na pritožbo zoper sklep I U 667/2015-44 z dne 25. 5. 2015 ni odgovorila.

K I. točki izreka:

14. Pritožba zoper sklep I U 667/2015-75 z dne 16. 6. 2015 je delno utemeljena.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje glede predloga za vrnitev v prejšnje stanje pravilna. Sodišče prve stopnje se je sicer pri odločanju o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje v celoti oprlo na določbe ZIZ in ZPP, čeprav ima podlago za odločanje najprej v ZUS-1, ki se kot matični zakon uporablja za odločanje v upravnem sporu in v 24. členu vsebuje tudi določbe glede vrnitve v prejšnje stanje(3). Vendar pa je ne glede na to odločitev sodišča pravilna, ker je ureditev v ZPP v bistvenem enaka. Tudi ZUS-1 določa, da le če stranka zamudi rok iz 23. člena tega zakona ali drug zakoniti rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti, ji sodišče na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če seveda spozna, da je stranka zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka. Ker morajo torej za odločanje o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje obstajati razlogi za zamudo na strankini strani, pritožnik pa se sklicuje na okoliščine, povezane z vročitvijo sklepa o začasni odredbi in s tem dejansko zatrjuje napake, ki naj bi jih pri vročitvi naredilo sodišče, ne gre za okoliščine, ki bi izvirale iz njegove sfere. V primeru, ko stranka uveljavlja nepravilno vročitev, to namreč ni razlog za vrnitev v prejšnje stanje, temveč pa je to lahko pritožbeni razlog (ali revizijski ali obnovitveni). Stališče, da je predpostavka za odločanje o zahtevi za vrnitev v prejšnje stanje opravičljiva zamuda pravnega dejanja, ki se je pripetila stranki, in da napak, za katere stranka trdi, da jih je zagrešilo prvostopenjsko sodišče, ni mogoče uveljavljati kot razlog za vrnitev v prejšnje stanje, v sodni praksi in teoriji ni sporno.(4) Zato je Vrhovno sodišče pritožbo v tem delu na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Po presoji Vrhovnega sodišča pa ni pravilna odločitev sodišča prve stopnje glede predlagane razveljavitve klavzule pravnomočnosti sklepa o začasni odredbi I U 667/2015-16 z dne 11. 5. 2015 in posledično tudi ne odločitev v delu, ki se nanaša na zavrženje ugovora zoper sklep o začasni odredbi I U 667/2015-16 z dne 11. 5. 2015. 17. Vrhovno sodišče najprej opozarja, da je sodišče prve stopnje v sklepu o začasni odredbi I U 667/2015-16 z dne 11. 5. 2015 dalo napačen pravni pouk in stranko napačno napotilo na vložitev ugovora. Sklep je bil izdan na podlagi 32. člena ZUS-1(5). Ta vsebuje vse potrebne določbe tako glede pogojev za izdajo začasne odredbe kot tudi glede pravnih sredstev. V šestem odstavku tako med drugim določa, da zoper sklep stranke lahko vložijo pritožbo, in določa tudi rok za pritožbo. Res ZUS-1 v drugem odstavku 102. člena določa, da se sklep, izdan na podlagi tretjega odstavka 32. člena tega zakona, in sklep, izdan na podlagi tretjega odstavka 66. člena tega zakona, izvršita po določbah ZIZ. Vendar se bo sklep o izdani začasni odredbi (izdani na podlagi ZUS-1) izvrševal po ZIZ šele, če ga stranka sama ne bo izvršila, če torej zavezanec obveznosti, ki mu je bila naložena, ne bo izpolnil prostovoljno, in bo (na primer) v izvrševanju začasne odredbe izrečena denarna kazen. V sodni praksi in teoriji pa ni sporno, da napačen pravni pouka ne more biti v škodo stranki(6). Vendar pa to, glede na sicer nepravilno opravljeno vročitev sklepa z dne 11. 5. 2015 (kot bo obrazloženo v nadaljevanju), na samo odločitev ne vpliva.

18. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, je podlaga za odločanje o razveljavitvi klavzule pravnomočnosti 42. člen ZIZ. Če sodišče zmotno šteje vročitev za opravljeno in na odločbi potrdi pravnomočnost, je za take napake treba uporabiti določbo drugega odstavka 42. člena ZIZ. Le dosledno v skladu z določili ZPP opravljena vročitev pisanja, ki se mora obvezno osebno vročati, ima lahko v primeru, če naslovnik pisanja ne prevzame, pravne posledice, kot jih določa ZPP. Predpogoj za nastop pravnomočnosti in izvršljivosti sodne odločbe je pravilna vročitev stranki. Šele s pravilno vročitvijo stranka pridobi možnost seznanitve z odločitvijo in razlogi, s tem pa se, poleg že zgoraj navedene pravice do sodelovanja v postopku, zagotavlja tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva.

19. Pritožnik po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno ugovarja nepravilnosti pri vročitvi sklepa I U 667/2015-16 z dne 11. 5. 2015 o začasni odredbi.

20. ZUS-1 v prvem odstavku 22. člena določa, da se za vprašanja postopka, ki niso urejena s tem zakonom, primerno uporabljajo določbe ZPP. Ker ZUS-1 ne vsebuje posebnih določb glede vročanja, se torej uporabljajo določbe ZPP. Ta v prvem odstavku 142. člena določa, da se tožba, sodna odločba, zoper katero je dovoljena posebna pritožba, izredno pravno sredstvo in nalog za plačilo sodne takse za vlogo iz prvega odstavka 105.a člena tega zakona in vabilo stranki na poravnalni narok ali prvi narok za glavno obravnavo, če poravnalni narok ni bil razpisan, vročajo osebno stranki, pri čemer se za osebno vročitev šteje tudi vročitev v skladu s 141.a členom tega zakona. V drugem odstavku 140. člena v zvezi z vročanjem na delovnem mestu pa določa, da če se vroča pisanje na delovnem mestu tistega, ki naj se mu vroči, pa tega ni najti tam oziroma se nahaja na delovnem mestu, do katerega vročevalci zaradi organiziranosti delovnega procesa nimajo dostopa, se vroči pisanje osebi, pooblaščeni za sprejemanje pošte, ki je pisanje dolžna sprejeti, ali osebi, ki je zaposlena na tistem mestu, če v to privoli. Glede odklonitve sprejema pa v 144. členu določa, da kadar tisti, na katerega je pisanje naslovljeno, oziroma tisti, ki bi bil pisanje zanj po tem zakonu dolžan sprejeti brez zakonitega razloga noče sprejeti pisanja, ga vročevalec pusti v stanovanju ali v prostorih, kjer ta oseba dela, ali v njenem hišnem oziroma izpostavljenem predalčniku, če tega ni, pa pisanje pritrdi na vrata stanovanja oziroma prostorov. Na vročilnici zapiše dan, uro in razlog odklonitve sprejema ter kraj, kjer je pustil pisanje; šteje se, da je s tem vročitev opravljena.

21. Kot izhaja iz podatkov sodnega spisa (izpodbijanega sklepa, poročila vročevalca z dne 19. 5. 2015 o opravljeni vročitvi in uradnih zaznamkov), je sodišče pritožniku vročalo začasno odredbo s pomočjo pooblaščenega vročevalca. Ta je sklep najprej poskusil vročiti pritožniku 13. 5. 2015 na naslovu stalnega prebivališča, vendar vročitev ni bila mogoča, saj je na tem naslovu le porušena stanovanjska hiša. Vročitev tudi ni bila mogoča na naslovu, ki ga je pritožnik navedel v upravnem postopku za izdajo gradbenega dovoljenja. To je naslov, kjer živi pritožnikova mati, ki je povedala, da pritožnik pri njej ne živi, ni pa želela povedati njegovega naslova. Vročitev pa ni bila mogoča niti na naslovu v Kamniku, kjer naj bi pritožnik živel z zunajzakonsko partnerko, saj ni bilo oznak ne na zvoncu ne na poštnem predalčniku. Dne 14. 5. 2015 je zato vročevalec poskusil opraviti vročitev na delovnem mestu - pritožnik je zaposlen v podjetju E., d. o. o., Šenčur, a so mu zaposleni povedali, da pritožnika ni oziroma bo cel dan odsoten. Naslednji dan, 15. 5. 2015, se je vročevalec ponovno zglasil na pritožnikovem delovnem mestu, vendar so mu zaposleni ponovno povedali, da ga ni. Zato ga je poklical po telefonu ter ga pozval k prevzemu pisanja, pritožnik pa mu je odgovoril, da pisanja ne bo prevzel in naj se mu ga vroči na naslov, kjer živi. Nato je vročevalec pisanje ob navzočnosti direktorja R. G. in drugih zaposlenih (dne 15. 5. 2015) pustil v pritožnikovi pisarni.

22. V obravnavani zadevi torej ni sporno, da je vročevalec pustil sodno pisanje na mizi v pritožnikovi pisarni in ga ni vročil ne osebi, pooblaščeni za sprejemanje pošte ne drugemu zaposlenemu. Taka vročitev pa glede na zgoraj citirano zakonsko določbo po presoji Vrhovnega sodišča ni pravilna. Prav tako ni pravilno stališče, da nekdo, ki po telefonu „odkloni“ sprejem, odklanja sprejem pošiljke v smislu določb ZPP. In ker vročitev sklepa ni bila pravilna, stranki ni bila dana možnost, da se seznani z njim, torej ji ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kar po izrecni določbi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka, katere posledica je razveljavitev (prvi odstavek 354. člena ZPP).

23. Ker vročitev sklepa o izdani začasni odredbi glede na obrazloženo ni bila pravilna, je po presoji Vrhovnega sodišča utemeljen pritožnikov predlog za razveljavitev klavzule pravnomočnosti, zato je v tem delu pritožbi na podlagi tretjega odstavka 80. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 ugodilo in izpodbijani sklep I U 667/2015-75 z dne 16. 6. 2015 v II. točki izreka spremenilo tako, da je predlogu ugodilo in razveljavilo potrdilo o pravnomočnosti sklepa I U 667/2015-16 z dne 11. 5. 2015. 24. Iz istega razloga - ker vročitev sklepa o izdani začasni odredbi ni bila pravilna - sodišče prve stopnje tudi ugovora (ob pravilnem pravnem pouku bi morala stranka sicer vložiti pritožbo zoper sklep o začasni odredbi) ne bi smelo zavreči kot prepoznega. Zato je Vrhovno sodišče v tem delu pritožbi na podlagi 79. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 ugodilo in izpodbijani sklep v III. točki izreka razveljavilo ter v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

25. Kot neutemeljeno pa je na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 Vrhovno sodišče zavrnilo pritožbo tudi v delu, ki se nanaša na predlog za odlog izvršbe. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča pritožnik zgolj z navedbami, za katere ni predložil nobenih dokazov, da naj bi imel tri mladoletne otroke, za katere zaradi blokade računa ne bo mogel plačevati stroškov šole oziroma vrtca, ni izkazal nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, ki bi po 71. členu ZIZ bila podlaga za odložitev izvršbe.

26. Zaradi delne spremembe in delne razveljavitve sklepa je treba razveljaviti tudi izrek v delu, ki se nanaša na stroške postopka (V. točka izreka) in v tem obsegu vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

K II. točki izreka:

27. Pritožba zoper sklep I U 667/2015-44 z dne 25. 5. 2015 je utemeljena.

28. V pritožbi zoper sklep o izterjavi denarne kazni I U 667/2015-44 z dne 25. 5. 2015 se pritožnik sicer sklicuje na določbe ZUP ter uveljavlja njihove kršitve, kar seveda ni pravilno, saj sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ne uporablja določb ZUP ampak ZUS-1 in primeroma ZPP, vendar pa je Vrhovno sodišče po uradni dolžnosti preverilo obstoj morebitnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti.

29. Glede na zgoraj obrazloženo, ker sklep o izdani začasni odredbi ni bil pritožniku pravilno vročen, posledično ni bil seznanjen z naloženo obveznostjo iz IV. točke izreka sklepa o začasni odredbi. Zato je na podlagi svojega sklepa o začasni odredbi sodišče prve stopnje preuranjeno izreklo denarno kazen. Na odločitev zato ne vpliva določba 9. člena ZIZ, da pravnomočnost začasne odredbe ni pogoj za njeno izvrševanje, na kar se sklicuje sodišče prve stopnje, oziroma določba šestega odstavka 32. člena ZUS-1, ki med drugim določa, da pritožba ne zadrži izvršitve izdane začasne odredbe.

30. Glede na navedeno je utemeljena pritožnikova pritožba zoper sklep o izterjavi denarne kazni I U 667/2015-44 z dne 25. 5. 2015. Vrhovno sodišče je pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep na podlagi 79. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

31. Ker je Vrhovno sodišče zadevi (po prvi pritožbi delno, po drugi pritožbi pa v celoti) vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 odločilo, da se odločitev o stroških pridrži za končno odločbo.

(1) S sklepom I U 667/2015-16 z dne 11. 5. 2015 je bilo ugodeno tožnikovi zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da se investitorju G. S. naloži, da takoj po vročitvi tega sklepa preneha z izvajanjem kakršnihkoli gradbenih del pri odstranitvi obstoječe polovice dvojčka in garaže ter gradnje novega objekta (polovice dvojčka) na zemljišču s parc. št. 3 k. o. ..., s pripadajočo zunanjo, prometno in komunalno ureditvijo po čistopisu projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja št. ARH-02/2012, avgust 2014 (I. točka izreka); da začasna odredba velja do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu (II. točka izreka); za primer, da bo investitor ravnal v nasprotju z naloženo obveznostjo, pa mu je bila izrečena denarna kazen v višini 4.100,00 EUR, ki se bo izvršila po uradni dolžnosti, izrečena pa mu bo tudi nova, višja denarna kazen, če niti v novem roku ne bo izpolnil obveznosti (IV. točka izreka).

(2) V I. točki izreka je sodišče prve stopnje pri navedbi sklepa navedlo datum izdaje 11. 5. 2014 – pri tem gre po mnenju Vrhovnega sodišča za očitno strojepisno napako (pravilen datum izdaje sklepa o začasni odredbi: 11. 5. 2015), ki na odločitev ne vpliva.

(3) (1) Če stranka iz opravičenega vzroka zamudi rok iz 23. člena tega zakona ali drug zakoniti rok za opravo dejanja v postopku in ga zaradi tega ne more več opraviti, lahko predlaga vrnitev v prejšnje stanje. (2) Predlog je treba vložiti v osmih dneh od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila rok; če je stranka šele pozneje zvedela za zamudo, pa od dneva, ko je za to zvedela. (3) Okoliščine za utemeljitev predloga je treba verjetno izkazati ob vložitvi predloga. V roku za vložitev predloga je treba opraviti tudi zamujeno dejanje. (4) Po treh mesecih od dneva zamude ni mogoče predlagati vrnitve v prejšnje stanje. (5) Zaradi zamude roka za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje ni mogoče predlagati vrnitve v prejšnje stanje. (6) O vrnitvi v prejšnje stanje odloči sodišče, ki mora odločiti o zamujenem dejanju. (7) Zoper sklep, s katerim se dovoli vrnitev v prejšnje stanje, ni dopustna pritožba, razen če se ugodi predlogu v nasprotju s petim odstavkom tega člena.

(4) L. Ude in ostali: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Založba Uradni list, GV Založba, Ljubljana, 2005, 1. knjiga, str. 476. (5) (1) Tožba ne ovira izvršitve upravnega akta, zoper katerega je vložena, kolikor zakon ne določa drugače. (2) Sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. (3) Tožnik lahko iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. (4) Za izdajo začasne odredbe po prejšnjih odstavkih je pristojno sodišče, ki je pristojno za odločitev o tožbi. O izdaji začasne odredbe odloča senat, če ni za odločanje o zadevi pristojen sodnik posameznik. (5) O zahtevi za izdajo začasne odredbe odloči sodišče v sedmih dneh od prejema zahteve s sklepom. Sodišče lahko izdajo začasne odredbe veže na pogoj, da tožnik položi varščino za škodo, ki utegne nastati nasprotni stranki zaradi njene izdaje. (6) Zoper sklep iz prejšnjega odstavka lahko stranke v treh dneh vložijo pritožbo. Pritožba ne zadrži izvršitve izdane začasne odredbe. O pritožbi zoper sklep mora pristojno sodišče odločiti brez odlašanja, najkasneje pa v 15 dneh po prejemu pritožbe.

(6) L. Ude in ostali: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Založba Uradni list, GV Založba, Ljubljana, 2005, 1. knjiga, str. 120.