Jedro

Tožena stranka je kršila Zakon o varnosti in zdravju pri delu, ker ni izdelala dejanske ocene tveganja in z njo določenih varnostnih ukrepov in ni določila odgovornih oseb za realizacijo posameznega varnostnega ukrepa, z neustrezno organizacijo dela ter z neizvedenim oziroma pomanjkljivim pregledom podeskanega dela ostrešja in neodstranitvijo dotrajanih desk, ki je bil osnovni in ključni varnostni ukrep, ki ga je bilo potrebno izvesti, pa ga tožena stranka ni izvedla.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka trpi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno, za znesek 16.093,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2018 dalje do plačila, ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke (točka I. izreka). V presežku za znesek 1.784,87 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (točka II. izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 1.284,00 EUR v 15 dneh, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila (točka III. izreka).

2. Tožena stranka po pooblaščencu to sodbo sodišča prve stopnje izpodbija s pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Pri tem je ugotovilo, da pritožbeno očitane postopkovne kršitve v postopku na prvi stopnji niso bile storjene, prav tako pa ni zasledilo niti katere od po uradni dolžnosti upoštevnih postopkovnih kršitev. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

7. V obravnavanem primeru tožeča stranka, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, od tožene stranke kot delodajalca na podlagi prvega odstavka 87. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) zahteva povrnitev škode, ki jo predstavljajo stroški zdravljenja, zdravil ter nadomestil plače za delavca tožene stranke (zavarovanca tožeče stranke), ki se je poškodoval v delovni nezgodi pri delu na ostrešju (med ″šperovci″), ko je stopil na desko, ki se je zlomila in je padel v mansardni del objekta. Toženi stranki tožeča stranka očita kršitev predpisov iz varnosti in zdravja pri delu, ker tožena stranka ni zagotovila predpisanih ukrepov za varnost in zdravje pri delu.

8. Tožena stranka je tožbenemu zahtevku oporekala. Zatrjevala je, da za nastalo delovno nezgodo in posledično nastalo škodo ni odgovorna, ker da je bila le-ta posledica napačne odločitve delavca o trdnosti desk in ne posledica opustitve izvajanja ukrepov varnosti pri delu s strani delodajalca.

9. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo: (-) da predložena izjava o varnosti z oceno tveganja ne izpolnjuje predpisanih zakonskih zahtev v zvezi s 17. členom ZVZD-1, saj interni dokumenti, ki se nanašajo na poškodovanca in njegovo delovno mesto med seboj niso kompatibilni, ker je opis delovnega mesta oziroma dela, ki ga opravlja poškodovanec različen v reviziji izjave o varnosti za ceno tveganja, v aktu o sistematizaciji in v pogodbi o zaposlitvi. Iz pogodbe o zaposlitvi poškodovanega delavca ne izhaja opis del in nalog krovska in s tem povezana dela, kot je bila predmetna demontaža dotrajanega ostrešja, kjer se je delavec poškodoval. Delavec je bil namreč zaposlen pri toženi stranki kot monter. Opis delovnega mesta poškodovanca v pogodbi o zaposlitvi ni isti, kot opis delovnega mesta, ki izhaja iz Akta o sistematizaciji za delovno mesto monterja. Po opisu delovnega mesta, ki izhaja iz izjave o varnosti z oceno tveganja - revizije 1, verzija avgust 2015, pa je poškodovanec izvajal splošna montažna dela pri vzdrževanju in obnovah stanovanjskih in drugih prostorov, medtem ko iz pogodbe o zaposlitvi izhajajo dela na plinovodnem, vročevodnem in toplovodnem omrežju. Iz opisa dela, ki izhaja iz ocene tveganja delovnega mesta poškodovanega izhaja, da ta izdeluje razne pomožne konstrukcije, medtem ko iz pogodbe o zaposlitvi izhaja, da izdeluje in postavlja konstrukcije, kar ni eno in isto; (-) da tožena stranka ni dokazala, da je bil poškodovani delavec z vsemi navodili za varno delo tudi dejansko seznanjen, saj iz predloženega opisa delovnega mesta, ki ga je v času nezgode pri delu zasedal delavec ne izhaja, da v njegov opis del in nalog spadajo krovska dela oziroma dejanska dela, ki jih je izvajal v času poškodbe pri delu; iz opisa del in nalog tudi ne izhaja, da bi poškodovanec opravljal kakršnakoli dela skupinovodje, predloženi opisi delovnega mesta, ki ga je v času nezgode zasedal poškodovani, kažejo, da je konkretna dela opravljal po nalogu nadrejenega in sploh ne spadajo v osnovni opis del in nalog, ki jih je opravljal; (-) da bi bilo s strani izvajalca del, torej tožene stranke, potrebno določiti vodjo posameznih del in izvesti vse potrebne varnostne ukrepe, da ne pride do vdrtja podlage, po kateri so delavci hodili v času izvedbe demontaže ostrešja. Pred pričetkom izvedbe kakršnihkoli demontažnih del je bilo potrebno opraviti pregled kompletne konstrukcije strehe, vključno podeskanje, in izvesti ustrezno označitev in zamenjavo dotrajanih desk, da lahko delavci po strehi varno hodijo, kar pa ni bilo storjeno. Ker je šlo v konkretnem primeru za odstranitev kritine in letev, je pregled podeskanega dela strehe po mnenju sodišča osnovni in ključni varnostni ukrep, ki ga je bilo potrebno izvesti, pa ga tožena stranka ni izvedla in je v vzročni zvezi z nastalo nezgodo.

10. Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka kršila Zakon o varnosti in zdravju pri delu, ker ni izdelala dejanske ocene tveganja in z njo določenih varnostnih ukrepov in ni določila odgovornih oseb za realizacijo posameznega varnostnega ukrepa, z neustrezno organizacijo dela ter z neizvedenim oziroma pomanjkljivim pregledom podeskanega dela ostrešja in neodstranitvijo dotrajanih desk, ki je bil osnovni in ključni varnostni ukrep, ki ga je bilo potrebno izvesti, pa ga tožena stranka ni izvedla. Na osnovi tega je sodišče zaključilo, da je tožena stranka kršila določila 5. in 9. člena ZVZD-1, saj ni zagotovila varnosti in zdravja poškodovanemu delavcu v zvezi z njegovim delom, ker ni zagotovila kolektivnih varovalnih ukrepov za delo na višini in sicer ni (oziroma je pomanjkljivo) izvedla pregleda podeskanega dela ostrešja in odstranitve dotrajanih desk ter ni zagotovila varne pohodne površine z namestitvijo dodatnih (pohodnih) desk na strehi, po kateri bi delavci lahko varno hodili. Tožena stranka tako ni zagotovila kolektivnih varnostnih ukrepov iz točke 14.2 Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, kar je v vzročni zvezi z nastalo delovno nezgodo, saj je poškodovani delavec stopil na eno izmed desk, ki se je zlomila in je padel v mansardo objekta ter se poškodoval. K sami nesreči pa je prispeval tudi delavec s pomanjkanjem pozornosti pri delu. Delavec, se ni predhodno prepričal o varnosti samih desk, kar je soprispevalo k nastanku delovne nezgode. Sodišče je njegov soprispevek ocenilo v višini 10 % in je tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo kot neutemeljen.

11. Iz navedenega sledi, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev obrazložilo z jasnimi in skladnimi razlogi o vseh za odločitev relevantnih dejstev, ki temeljijo na popolni in pravilni ter prepričljivi dokazni oceni predlaganih in izvedenih dokazov. S svojo odločitvijo pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

12. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo katere kršitve predpisov o varnosti in zdravju pri delu je zagrešila tožena stranka in katere so tiste kršitve, ki so odločilno vplivale na nastanek škodnega dogodka in posledično nastalo škodo. Pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je to napačno zaključilo, da je izkazana malomarnost tožene stranke v delu, ko zavarovancu tožeče stranke ni zagotovila varne pohodne površine po kateri bi delavec lahko varno hodil, ker da ni oziroma je pomanjkljivo izvedla pregled podeskanega dela ostrešja in ni izvedla odstranitve dotrajanih desk, saj da je sam oškodovanec – delavec oziroma zavarovanec tožene stranke kot vzrok nastanka nezgode navedel, da so bile deske na ostrešju videti čvrste, zato da loma ni bilo pričakovati, je neutemeljen in mu pritožbeno sodišče ne more slediti.

13. Ob nesporni in pritožbeno neprerekani ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so se dela izvajala zaradi demontaže starega ostrešja, da tožena stranka celo sama pritrjuje izpovedbi delavca – zavarovanca tožeče stranke, da je bilo potrebno zamenjati tudi podeskani del ostrešja, je bila tožena stranka nedvomno pred pričetkom del poleg ostalih z ZVZD-1 predpisanih a neizvedenih ukrepov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe in so povzeti zgoraj, dolžna natančno pregledati podeskani del ostrešja, ugotoviti dotrajanost desk in te po potrebi odstraniti oziroma zamenjati, saj je to tudi po presoji pritožbenega sodišča osnovni in ključni varnostni ukrep, ki ga je bilo potrebno izvesti pred začetkom izvajanja del, kar je ugotovila tudi izvedenka v izvedenskem mnenju. Da je to storila, v postopku na prvi stopnji tožena stranka ni niti zatrjevala niti z ničemer dokazala. Ob dejstvu, da za to potrebnih varnostnih ukrepov ni zagotovila, kar je sodišče prve stopnje podrobno obrazložilo v izpodbijani sodbi, pa so povsem brez pomena izgovori tožene stranke na subjektivno oceno dotrajanosti oziroma nedotrajanosti pohodne površine samega poškodovanca. Pri tem ni zanemariti ugotovitev sodišča prve stopnje, da je delavec dela opravljal kot druga dela po navodilu predpostavljenega, za katerega pa se je izkazalo, da na objektu sploh ni bil prisoten in delavcu navodil torej sploh ni dajal. Poleg tega pa je izvedenka ugotovila, da bi tožena stranka morala za dela, ki jih je izvajala določiti odgovorno osebo, česar pa ni dokazala1. Tožena stranka je z možnostjo dotrajanosti desk vsekakor morala računati, saj je šlo za demontažo starega ostrešja in bi še toliko bolj morala biti pozorna pri pregledu desk, da bi zagotovila varno delo. Pritožbena navajanja tožene stranke, da posebne nevarnosti za poškodbo ni bilo, ker je bila v mansardi betonska plošča približno 1,5 m pod šperovci, je ob dejstvu, da tožena stranka potrebnega in predpisanega pregleda varnosti pohodne površine ni opravila in je zaradi loma dotrajane deske in padca delavca do nezgode prišlo, povsem brez pomena.

14. Tožena stranka pritožbeno neutemeljeno nadalje navaja, da pomanjkljivo izdelana izjava o oceni tveganja ni v vzročni zvezi z nastalo nezgodo in nanjo ni mogla vplivati. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje2 je ocena tveganja in izjava o varnosti predpisana v 17. členu Zakona o varnosti in zdravju pri delu in je dokument s katerim se ugotovijo tveganja, katerim so delavci izpostavljeni pri svojem delu in določeni ukrepi za opravo tveganj in osebe, ki so odgovorne za izvedbo posameznega ukrepa. Oceno tveganja je dolžan izdelati delodajalec in z njo seznaniti zaposlene, kar mora izhajati iz zapisnika o posvetovanju, ki je sestavni del izjave o varnosti z oceno tveganja, ki se pripravi ob sprejemanju tega dokumenta. Predstavnikom delavcev mora biti ponujena možnost dajanja pripomb na vsebino tega dokumenta. Pripombe se po potrebi upoštevajo in implementirajo v sam dokument, delavce pa se seznani s končno verzijo izjave o varnosti in z oceno tveganja skladno z 18. členom ZVZD-1. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje pa v spis predložena izjava o varnosti z oceno tveganja ne izpolnjuje predpisanih zakonskih zahtev, saj se opis delovnega mesta poškodovanca v pogodbi o zaposlitvi razlikuje od opisa delovnega mesta, ki izhaja iz akta o sistematizaciji za delovno mesto monterja in iz izjave o varnosti z oceno tveganja. Izdelava ocene tveganja je naloga delodajalca in ne investitorja kot to zmotno navaja tožena stranka v pritožbi. Tožena stranka očitno enači oceno tveganja z varnostnim načrtom katerega izdelava je res v pristojnosti investitorja, je pa dolžnost izvajalca, da investitorja opozori na izdelavo varnostnega načrta, če ta tega sam ne izdela, česar pa tožena stranka prav tako ni storila. Odgovornosti za pomanjkljivo izdelavo ocene tveganja, kot jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka zato ne more uspešno prevaliti na investitorja in se s tem razbremeniti odgovornosti za nastalo nezgodo in posledično škodo.

15. Ob ugotovljenih kršitvah predpisov iz varnosti in zdravja pri delu ne gre slediti pritožbenim navedbam, da je tožena stranka ravnala z zgolj minimalno potrebno skrbnostjo, da se nesreča ne bi zgodila in da dogodka ni bilo mogoče pričakovati, temveč je evidentno, da je ravnala malomarno, saj se je morala zavedati možnosti, da zaradi očitanih opustitev lahko pride do delovne nezgode (pa je lahkomiselno mislila, da ta ne bo nastala ali da jo bo lahko preprečila). Glede na nesporno dejstvo, da so se izvajala dela demontaže starega in dotrajanega ostrešja pa tudi ni mogoče govoriti o nepredvidljivosti dogodka.

16. Tožena stranka je tako z neizvajanjem ukrepov iz varstva in zdravja pri delu v pretežni meri sama odgovorna za nastalo delovno nezgodo in soprispevek delavca k nastali nezgodi, ki je zaradi svoje napačne subjektivne ocene primernosti pohodne površine in čvrstosti desk bil premalo pozoren pri opravljanju dela in dotrajane deske, ki se je pod njim zlomila ni opazil, ne more biti večji od 10 %, kot je to pravilno ocenilo sodišče prve stopnje in to tudi primerno ter v zadostni meri obrazložilo.

17. Pritožbeno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Pritožbo je bilo zato zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

18. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela mora sama nositi svoje pritožbene stroške (člen 165/I v zvezi s členom 154/I ZPP).

1 Glej točko 15 na strani 14 izvedenskega mnenja. 2 Glej točko 12 obrazložitve izpodbijane sodbe.