Jedro

Neutemeljena pa je tudi pritožba zagovornika, ko se zavzema za to, da bi se obdolžencu izrekel milejši ukrep. Po zaključku pritožbenega sodišča obdolženi namreč glede na navedeno ne more biti deležen takšnega zaupanja, da bi se mu lahko izrekel milejši ukrep, saj je po prepričanju pritožbenega sodišča, kljub temu, da je pripor globok poseg v obdolženčevo svobodo, edino s priporom obdolžencu mogoče preprečiti begosumnost. Zato ne glede na načelo subsidiarnosti iz člena 192/II ZKP, milejši ukrepi za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti oziroma izvedbo kazenskega postopka, ne pride v poštev.

Izrek

Pritožba zagovornika obd. se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zoper obd. na podlagi prvega odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) iz pripornega razloga 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Ustave Republike Slovenije odredilo pripor (pravilno: ki sme trajati), do pravnomočnosti sodbe oziroma do nastopa kazni, vendar najdalj do izteka kazni izrečene v sodbi sodišča prve stopnje ter odločilo, da bo pripor začel teči takoj potem, ko bo obdolženec prestal kazen zapora, ki jo sedaj prestaja v Zavodu za prestajanje kazni Zapora ....

Zoper tak sklep se je pritožil zagovornik obdolženca, ki v pritožbi izpodbija utemeljenost navedenega pripornega razloga in se zavzema za izrek milejšega ukrepa oziroma pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeni sklep razveljavi in odrejeni pripor zoper obdolženca odpravi.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da pri obdolžencu obstoji realna in konkretna nevarnost, da ne bi bil dosegljiv sodišču, da bi lahko dokončalo kazenski postopek, če zoper obdolženca ne bi bil odrejen pripor. Za vse to sodišče prve stopnje v napadenem sklepu navaja tehtne razloge, ki jih pritožbena izvajanja zagovornika obdolženca ne morejo ovreči. Obdolženi je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po členu 234.a/II-I KZ in mu je bila z nepravnomočno sodbo izrečena kazen osem let zapora, s čemer je podan utemeljen sum kot temeljni pogoj za odreditev pripora obdolžencu. Pri obdolžencu pa so podane tudi okoliščine, ki kažejo na obstoj realne nevarnosti, da bi bil sodišču nedosegljiv, s čemer bi bila onemogočena izvedba kazenskega postopka, v kolikor zoper obdolženca ne bi bil odrejen pripor. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je pri obdolžencu podana begosumnost, ki jo utemeljuje z dejstvom, da je obdolženi v obravnavani kazenski zadevi bil sodišču nedosegljiv, saj potem, ko so mu bile obtožnice vročene, zadnja opr. št. kt 1119/03 z dne 13.9.2003, sodišču ni bil več dosegljiv, razpisanih glavnih obravnav se ni udeleževal, na sodišču znanih naslovih pa tudi ni prebival. Razen navedenega se obdolženi ni javil na prestajanje kazni zapora, ki mu je bila izrečena pred Okrožnim sodiščem v ..., zato je to sodišče zoper obdolženca razpisalo tiralico, dne 22.2.2005. Po razpisani tiralici je bil obdolženi prijet šele dne 10.7.2008. Od tega dne dalje pa se tudi nahaja na prestajanju sedem mesečne zaporne kazni. Spregledati pa tudi ni, da se obdolženi nahaja v številnih drugih kazenskih postopkih, kar ob navedenem tudi po oceni pritožbenega sodišča kaže na realno nevarnost, da bi obdolženi takoj potem, ko bi kazen prestal, pobegnil in se s tem izognil dokončanju kazenskega postopka. Zato trditve pritožbe, da begosumnost obdolženca ni izkazana, ne morejo biti uspešne, ne glede na to, da je sodišču znano obdolženčevo stalno prebivališče, saj je to bilo sodišču znano že prej, pa je obdolženi bil prijet šele po več kot treh letih po izdaji tiralice.

Neutemeljena pa je tudi pritožba zagovornika, ko se zavzema za to, da bi se obdolžencu izrekel milejši ukrep. Po zaključku pritožbenega sodišča obdolženi namreč glede na navedeno ne more biti deležen takšnega zaupanja, da bi se mu lahko izrekel milejši ukrep, saj je po prepričanju pritožbenega sodišča, kljub temu, da je pripor globok poseg v obdolženčevo svobodo, edino s priporom obdolžencu mogoče preprečiti begosumnost. Zato ne glede na načelo subsidiarnosti iz člena 192/II ZKP, milejši ukrepi za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti oziroma izvedbo kazenskega postopka, ne pride v poštev.

Zaradi navedenega pritožbeno sodišče ocenjuje, da je pripor zoper obdolženca neizogibno potreben za izvedbo oziroma dokončanje kazenskega postopka in je tudi v skladu z določbo prvega odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije, v poštev pa tudi ne pride kakšen drug za obdolženca milejši ukrep.

Po obrazloženem je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika obdolženca odločilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (člen 402/III ZKP).