Jedro

Odločitev sodišča, da izda dokaze z listinami izven glavne obravnave, ne pomeni kršitev določb pravdnega postopka, če stranke s tem soglašajo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev darilne pogodbe z dne 11.1.1989, s katero je drugi toženec podaril prvemu tožencu nepremičnino vl.št. 17 k.o. M., na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice na tej nepremičnini na drugega toženca in nadaljnji zahtevek na sklenitev prodajne pogodbe med drugim tožencem kot prodajalcem in tožnikom kot kupcem za navedene nepremičnine za ceno 1.267.960,30 SIT ter na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine. Ugotovilo je, da sta drugi toženec in tožnik dne 7.9.1988 sklenila predpogodbo za nepremičnine vl.št. 17 k.o. M. za ceno 3.000,00 SIT (oz. tedanjih 30.000.000,00 din) in da sta dne 28.8.1988 podpisala potrdilo o predplačilu za 2.000 DEM, ki jih je tožnik plačal drugemu tožencu. Z darilno pogodbo z dne 11.1.1989 pa je navedeno nepremičnino drugi toženec podaril prvemu tožencu. Ugotovilo je še, da je žena prvega toženca lastnica nepremičnin vl.št. 14 k.o. J., njena starša pa vsak do polovice vl.št. 139 k.o. J. Drugi toženec je sklenil predpogodbo ob predpostavki, da bo prvi toženec pridobil solastništo na kmetiji svoje žene. Do tega pa ni prišlo, kar pomeni bistveno spremenjene okoliščine, zaradi česar se je drugotoženčev namen izjalovil. Mišljeno in dogovorjeno je namreč bilo, da bo sporne nepremičnine dobil prvi toženec, če ne bo uredil solastništva na ženini kmetiji. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Potrdilo je ugotovitev, da je bila odločitev drugega toženca, da sklene predpogodbo, vezana na ureditev dokumentacije prvega toženca za solastništvo na kmetiji svoje žene v P. To se ni uresničilo. S tem so se okoliščine bistveno spremenile, tako da toženca predpogodba ne veže. Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa, da sodbi spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi. Povzema potek postopka in navaja, da se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo z vprašanjem ali so se bistveno spremenile okoliščine. Sodišče je v celoti oprlo svojo odločitev na pravdni spis v zadevi med tožencem O. F. in njegovo ženo zaradi razveljavitve darilne pogodbe. Ta dokaz je bil izveden po zaključku glavne obravnave, s čimer je bilo tožniku onemogočeno, da o njem poda svoje navedbe. Gre za bistveno kršitev določb postopka, ki je vplivala na odločitev. Navaja, da je bila predpogodba sklenjena zato, da bi bil tožnik oproščen davka, torej je bila sklenjena v njegovem, ne pa v toženčevem interesu. Sodbi očita, da se je oprla na clausulo rebus sic stantibus, ki je tožena stranka sploh ni uveljavljala. Sklicuje se še na potrdilo z dne 28.8.1988, za katero trdi, da je po vsebini prodajna pogodba.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo zavrača revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

Državni tožilec Republike Slovenije se o reviziji ni izjavil (3. odst.390.čl. Zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Tožena stranka je vseskozi nasprotovala tožbenemu zahtevku in pri tem navajala kot razlog, zaradi katerega je predpogodba ne veže, tudi okoliščino, da prvi toženec O. F. ni uredil listin v zvezi s pridobitvijo solastništva na kmetiji svoje žene, kar je bila za drugega toženca F. F. predpostavka, na kateri je temeljil svojo odločitev za sklenitev glavne pogodbe. Čeprav tožena stranka svojega ugovora ni formulirala s temi besedami, pa je smiselno jasno uveljavljala bistveno spremenjene okoliščine, kot jih opredeljuje 6. odstavek 45.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR). Zato ni utemeljen revizijski očitek, da je sodišče oprlo svojo odločitev na predpis, na katerega se tožena stranka sploh ni sklicevala. Sodišče samo je dolžno pravno opredeliti zatrjevana in dokazana razmerja med strankami, vendar na podlagi trditvenega in dokaznega gradiva, na katerega se sklicujejo stranke.

Ugotovitev, da so se okoliščine bistveno spremenile, temelji na izvedenih dokazih. Ta ugotovitev je ustrezno obrazložena. Pravilnost dokazne ocene ni predmet revizijske presoje (3. odst. 385.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP). Treba pa je ugotoviti, ali so zatrjevane nepravilnosti pri izvedbi dokaza z vpogledom pravdnega spisa Temeljnega sodišča v M., enote v M. opr. št. I P 240/93 take, da pomenijo razlog za razveljavitev izpodbijanih sodb. V zvezi s tem je pomembno, da je sodišče na zadnji glavni obravnavi dne 23.3.1994 sklenilo, da bo pred odločitvijo preverilo okoliščino, ali je toženec pridobil solastništvo na nepremičninah svoje žene in njenih staršev. V ta namen je pridržalo odločitev. Kolikor gre za listinske dokaze, je tako postopanje v skladu z 2. odst. 304. čl. ZPP, če stranke s tem soglašajo. Sklep je zabeležen v zapisniku o glavni obravnavi, ki ga je tožnikova pooblaščenka brez ugovora podpisala. Gre pa za podatek, ki je ugotovljiv z listinami. Ko je torej sodišče to okoliščino ugotovilo s pregledom pravdnega spisa opr. št. I P 240/93 tožnika V. K. zoper toženko K. F. zaradi razveljavitve izročilne pogodbe (in ne med tožencem in njegovo ženo zaradi razveljavitve darilne pogodbe, kot zmotno navaja tožeča stranka v reviziji), s tem ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ugotovitev, da toženec O. F. ni solastnik niti taščine niti ženine kmetije, se ujema z izpiski iz zemljiške knjige, ki so v spisu. Teh ugotovitev revizija ne osporava. Zato je gotovo, da zatrjevana nepravilnost ni vplivala na odločitev sodišča in že zato ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odst. 354.čl. ZPP.

Potrdilo o plačilu z dne 28.8.1988 sta sodišči dokazno ocenili in ga upoštevali pri svojih ugotovitvah. Stališče, da predpogodba nima vseh potrebnih sestavin, ni pomembno, ker izpodbijani sodbi ne temeljita na tem stališču. Pogodbeno voljo strank pa sta sodišči ugotavljali tako na podlagi izpovedb strank in prič, kot tudi na podlagi zapisov predpogodbe in potrdila o plačilu. Upoštevalo je tudi tožnikovo izpovedbo na glavni obravnavi dne 15.8.1989 (l.št. 24 spisa), po kateri je bila predpogodba sklenjena zato, da bi bila O. F. oziroma F. F. oproščena davka, ker bi bila kupnina potrošena za povečavo stanovanjskih površin pri stanovanjskem objektu, katerega solastnik je bil O. F. in za katero bi moral urediti dokumentacijo do 30.9.1988. Drugačne revizijske trditve niso v skladu z ugotovitvami izpodbijane sodbe, temelječimi na podatkih spisa.

Uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, prav tako ne drugi razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo tožnikovo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 1. odst. 166. in 1. odst. 155.čl. ZPP. Revizijski odgovor ni prispeval k rešitvi zadeve. Zato stroški zanj niso bili potrebni in jih mora trpeti tožena stranka sama.