Jedro

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da se zahteva obdolženca izrecno ne sklicuje na kršitve kazenskega zakona ali kršitve določb kazenskega postopka, zaradi katerih se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti (1., 2. in 3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP), ampak po svoji vsebini uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Izrek

Zahteva obd. S.M. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Zoper S.M. teče pri Okrajnem sodišču v L. kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ in je bil v tem postopku zoper njega odrejen pripor s sklepom navedenega sodišča z dne 16.9.1996, iz pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 432. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Obdolžencu je bila dne 30.10.1996 izrečena obsodilna sodba, s katero je bil obsojen na enotno kazen 2 leti zapora, po določilu 6. odstavka 443. člena ZKP pa je bil obdolžencu po 1. točki 1. odstavka 432. člena ZKP tudi podaljšan pripor (priporni razlog begosumnosti). S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da obdolženec ne biva na naslovu, na katerem ima prijavljeno stalno bivališče in se zadržuje v različnih krajih Slovenije, predvsem pa nikjer nima prijavljenega začasnega bivališča. Zoper sklep o podaljšanju pripora se je pritožil obdolženec, ki trdi, da je njegov pravi naslov stalnega bivališča N. in ne B., kot to ugotavlja prvostopno sodišče. Višje sodišče v L. je kot sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo. V sklepu z dne 5.11.1996, ugotavlja, da so bile poizvedbe o kraju, kjer obdolženec dejansko prebiva, negativne za oba navedena naslova, ter da se je obdolženec selil po Sloveniji, pa ni prijavljal spremembe bivališča, da je brez redne zaposlitve, ki bi ga vezala na določen kraj in je tudi Okrajno sodišče v G. zanj odredilo tiralico.

Obdolženec je dne 14.1.1997 na VS RS naslovil vlogo, ki jo je označil kot "zahteva za varstvo zakonitosti, ter, da se mi brezpredmeten - nezakonit in neustaven pripor odpravi" in pri tem navedel opravilno številko. V vlogi obdolženec pojasnjuje, da je njegov pravi naslov stalnega bivališča N., da je bil od leta 1995 prijavljen na naslovu v RS, da je bil 4.10.1996 nezakonito zaprt, ker se njegovega uradnega stalnega naslova ni priznavalo oziroma se vprašanje v zvezi z njim ni razjasnilo. Vložnik kot nezakonit označuje sklep Okrajnega sodišča v L. o odreditvi pripora z dne 16.9.1996, sklep istega sodišča o podaljšanju pripora z dne 7.10.1996 in sklep Višjega sodišča v L. z dne 11.10.1996. Obdolženec v zahtevi za varstvo zakonitosti predlaga, da se pripor zoper njega odpravi.

Vrhovna državna tožilka Z.C. je v odgovoru, podanim v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, ocenila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj obdolženec v njej uveljavlja svojo dokazno oceno glede pripornih razlogov, ne uveljavlja pa kršitve kazenskega zakona ali določb kazenskega postopka. Vrhovna državna tožilka zato predlaga, da vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče je pri obravnavanju zahteve obd. S.M. ob upoštevanju, da v njej ni izrečno navedeno, da napada sklepa, navedena v uvodu te sodbe, najprej ugotovilo, da je bila zoper sklep o podaljšanju pripora zoper obdolženca Okrajnega sodišča v L. z dne 7.10.1995, v zvezi s sklepom Višjega sodišča v L. z dne 11.10.1996, vložena zahteva za varstvo zakonitosti, ki jo je VS RS s sodbo z dne 23.10.1996, zavrnilo kot neutemeljeno. Že navedeno sodbo Okrajnega sodišča v L., ob izreku katere je bil obdolžencu tudi podaljšan pripor, je Višje sodišče v L. kot pritožbeno sodišče s sklepom z dne 8.1.1997, na pritožbo obdolženca in njegove zagovornice razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, hkrati pa obdolžencu pripor iz pripornega razloga po 1. točki 1. odstavka 432. člena ZKP podaljšalo. Odločbo je Okrajno sodišče v L. prejelo dne 24.1.1997. Na podlagi navedenega je vrhovno sodišče ugotovilo, da se obdolženčeva zahteva za varstvo zakonitosti nanaša lahko le na pravnomočen sklep o podaljšanju pripora, navedenem v uvodu te sodbe. Vrhovno sodišče je tudi ugotovilo, da se zahteva obdolženca izrecno ne sklicuje na kršitve kazenskega zakona ali kršitve določb kazenskega postopka, zaradi katerih se sme vložiti zahteva za varstvo zakonitosti (1., 2. in 3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP), ampak po svoji vsebini uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi česar pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. V zvezi s tem je treba povedati, da prvostopno sodišče vprašanja pravega naslova obdolženčevega stalnega bivališča res še ni razjasnilo z vso zanesljivostjo, vendar pa to ne more vnesti upoštevnega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila podlaga izpodbijani odločbi, saj je bilo ob tem z vso zanesljivostjo ugotovljeno, da obdolženec ni stalno bival na nobenem od naslovov, s katerimi je razpolagalo prvostopno sodišče, prav tako tudi ni prijavljal kraja začasnega bivališča. Prvostopno in drugostopno sodišče sta ugotovili obstoj vseh pogojev, ki jih Ustava R Slovenije in ZKP določata za odreditev oz.

podaljšanje pripora in napravili tudi pravilen praven sklep ob uporabi 1. točke 1. odstavka 432. člena ZKP, da je za obdolženca podan priporni razlog begosumnosti in tako pripor utemeljeno podaljšali.

Na podlagi tako ugotovljenega stanja stvari je vrhovno sodišče v skladu z določilom 425. člena ZKP obdolženčevo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.