Jedro

Odločilnega pomena pri odločanju o pravici do delne invalidske pokojnine je odločitev o pravici zavarovanca do dela s krajšim delovnim časom od polnega, ki mu gre z dnem nastanka invalidnosti. Delna invalidska pokojnina pa se izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 11. 7. 2013 in št. ... z dne 26. 9. 2013 (I. točka izreka), odločilo, da je tožnik kot delovni invalid III. kategorije, zaradi posledic bolezni, upravičen do delne invalidske pokojnine od 15. 4. 2013 do vključno 6. 1. 2013 (II. točka izreka), zavezalo toženko, da v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe izda odločbo, s katero odloči o odmeri, višini in izplačevanju delne invalidske pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne zapadlosti posamičnega mesečnega izplačila do plačila (III. točka izreka sodbe) in tožniku povrne njegove stroške postopka v znesku 454,45 EUR (IV. točka izreka). Ugotovilo je, da je bil tožnik z odločbo toženke z dne 2. 7. 2012 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu, z omejitvami, s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno, od 29. 5. 2012 dalje s tem, da bo toženka o pravici in višini delne invalidske pokojnine odločila s posebno odločbo. Tožnik ima z delodajalcem od 15. 4. 2013 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi v skladu z omejitvami iz citirane odločbe. Tožnik je bil pri delodajalcu zaposlen od 1. 6. 2007 do 14. 4. 2013 za 40 ur na teden, od 15. 4. 2013 do 6. 1. 2014 pa za 30 ur na teden. Začasno je bil nezmožen za delo od 28. 2. 2011 do 6. 1. 2014, pri tem je bil od 15. 4. 2014 dalje upravičen do nadomestila plače za čas začasne zadržanosti od dela za krajši delovni čas, kar izhaja tudi iz potrdila Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije z dne 3. 4. 2015, ko mu je bila priznana zadržanost od dela 6 ur dnevno, prav tako pa je bilo njegovemu delodajalcu refundirano nadomestilo plače, ki ustreza tej zadržanosti. Tožnikova delovna obveznost je od 15. 4. 2013 znašala 6 ur dnevno in je v tem obsegu dobival tudi nadomestilo plače za čas začasne zadržanosti od dela. Okoliščina, da je bil tožnik v bolniškem staležu ne more vplivati na pričetek izplačevanja delne invalidske pokojnine, pa tudi sicer 158. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPIZ-1) določa, da se delna invalidska pokojnina izplačuje za dneve dela in za druge dneve, za katere imajo zavarovanci po posebnih predpisih pravico do nadomestila za čas odsotnosti z dela, torej tudi za dneve bolniškega staleža. Prvostopenjsko sodišče nadalje meni, da se pravica do delne invalidske pokojnine invalida III. kategorije in pravica do invalidske pokojnine invalida I. kategorije med seboj izključujeta, kar pa ne pomeni, da tožnik v obravnavanem primeru po zakonu samem izgubi pravico do sporne delne invalidske pokojnine že z dnem, od katerega ima priznan status I. kategorije invalidnosti oziroma z dnem, od katerega ima priznano pravico do invalidske pokojnine, saj je toženka o tem odločila za nazaj, pravico do delne invalidske pokojnine pa je bil tožnik primoran uveljavljati v sodnem postopku.

2. Pritožuje se toženka. Meni, da pravnomočna odločba št. ... z dne 21. 11. 2013, s katero je tožnik razvrščen v I. kategorijo invalidnosti, zaradi posledic bolezni, od 5. 3. 2013 dalje in mu je priznana pravica do invalidske pokojnine, od 1. 4. 2013 dalje, katero je toženka že odmerila in pričela izplačevati od 7. 1. 2013 dalje, vpliva na predmetno zadevo. Tožnik je na podlagi citirane odločbe od 5. 3. 2013 dalje invalid I. kategorije invalidnosti in ne invalid III. kategorije invalidnosti ter mu pripada zgolj pravica do invalidske pokojnine. Na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katerega je bila pridobljena pravica, razen v primeru izgube ali omejitve uživanja pravic, določenih s tem zakonom. Če nastanejo v stanju invalidnosti spremembe, zaradi katerih določena pravica preneha ali se spremeni, ta pravica preneha ali se spremeni od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe. Tožnik je glede na navedeno že s prvim dnem naslednjega meseca, po nastanku nove invalidnosti (ta je nastala 5. 3. 2013), pridobil pravico do invalidske pokojnine in kot invalid I. kategorije invalidnosti dne 15. 4. 2013 ni imel več preostale delovne zmožnosti in ni mogel opravljati dela v skrajšanem delovnem času od polnega, zato tudi ni mogel pridobiti pravice do delne invalidske pokojnine. V dani zadevi ne gre za dejansko stanje kot je bilo obravnavano v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 171/2012 z dne 18. 2. 2013, na katero se sklicuje sodišče. V omenjeni zadevi je šlo za vprašanje prenehanja izplačevanja dajatve v primeru, ko zavarovanec pridobi nove pravice iz invalidskega zavarovanja, vendar pa še ni pridobil nove dajatve, pred tem pa je imel pravnomočno priznano in se mu je izplačevala dajatev na podlagi predhodno ugotovljene invalidnosti. V konkretnem primeru tožnik nikoli ni imel priznane pravice do delne invalidske pokojnine, kar je bilo izrecno in pravnomočno odločeno že z odločbo z dne 18. 12. 2012 in se mu delna invalidska pokojnina do nastanka I. kategorije invalidnosti tudi ni izplačevala. Pritožba nadalje meni, da obstaja nasprotje med potrdilom o začasni zadržanosti z dne 2. 1. 2014, ki ga je predložil tožnikov delodajalec (bolniški list), in pojasnili Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: ZZZS). Med tem ko ZZZS navaja, da je bil tožnik v „obravnavanem obdobju“ zadržan z dela 6 ur dnevno, iz bolniškega lista z dne 2. 1. 2013 izhaja, da je bil tožnik neprekinjeno zadržan z dela od 28. 2. 2011 dalje, kar je že pred izdajo odločbe toženke z dne 2. 7. 2012, s katero je bila tožniku priznana pravica do dela v krajšem delovnem času 6 ur dnevno in tožnik je bil zadržan z dela na podlagi odločbe imenovanega zdravnika iz leta 2011, torej pred izdajo odločbe toženke z dne 2. 7. 2012, s katero je bila tožniku priznana pravica do dela v krajšem delovnem času 6 ur dnevno in tožnik je bil zadržan z dela za polni delovni čas. Navedenih nasprotij sodišče ni razčistilo. Pritožba nadalje izpostavlja sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 444/2007 z dne 25. 5. 2009 in opr. št. VIII Ips 59/2010 z dne 21. 11. 2011, iz katerih zaključuje, da v kolikor je bil tožnik v spornem obdobju v bolniškem staležu poln delovni čas ni upravičen do delne invalidske pokojnine. Pritožba nadalje meni, da polni delovni čas tožnika ni znašal 6 ur dnevno. Meni, da je odločilnega pomena tudi 4. člen pogodbe o zaposlitvi, ki jo je predložil tožnik, ki določa, da je delovni čas tožnika neenakomerno razporejen, kar je v nasprotju z 8. odstavkom 148. člena v zvezi s 146. členom ZDR-1. Nadalje pritožba meni, da je podana tudi kršitev pravil postopka, saj tožnik nima priznane pravice do delne invalidske pokojnine, sodišče pa govori o „upravičenosti“, pri čemer ni jasno, ali gre za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine, ali do izplačila delne invalidske pokojnine. Pravna podlaga, navedena v obrazložitvi sodbe se nanaša zgolj na izplačilo delne invalidske pokojnine. Pritožba meni, da ni nobene pravne podlage za priznanje zakonskih zamudnih obresti, pri tem sodišče ni navedlo pravne podlage za tako odločitev in svoje odločitve v tem delu tudi sicer ni utemeljilo.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodba pomanjkljiva, saj je izrek sodbe (II. točka izreka) v nasprotju z razlogi sodbe in sodba nima razlogov glede priznanja pravice do delne invalidske pokojnine ter se tako v tem delu ne da preizkusiti.

5. Iz dejanskega stanja, ugotovljenega pred prvostopenjskim sodiščem izhaja, da je bila tožniku z odločbo toženke št. ... z dne 2. 7. 2012, kot delovnemu invalidu III. kategorije invalidnosti, zaradi posledic bolezni, priznana pravica do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami; delo v dnevni izmeni s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno od 29. 5. 2012 dalje. Pri tem je bilo odločeno, da bo o pravici in višini delne invalidske pokojnine odločeno s posebno odločbo. Toženka je takšno odločbo izdala dne 11. 7. 2013. Z njo je odločila, da tožnik nima pravice do delne invalidske pokojnine. Kot razlog je navedla, da je tožnik v bolniškem staležu in še ni razporejen s pogodbo o zaposlitvi na drugo ustrezno delovno mesto z omejitvijo, tako nima pravice do delne invalidske pokojnine. Pritožba tožnika je bila zavrnjena z odločbo toženke z dne 26. 9. 2013. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da tožnik v času odločanja na prvi stopnji dejansko ni pričel z delom na drugem delovnem mestu s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno na podlagi odločbe z dne 2. 7. 2012, ker je bil ves čas v bolniškem staležu, torej niso podani pogoji za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine.

6. Kakor pravilno navaja prvostopenjsko sodišče v 4. točki obrazložitve je predmet tega socialnega spora presoja pravilnost in zakonitosti dokončne odločbe tožene stranke z dne 26. 9. 2013, s katero je bila zavrnjena pritožba, ki jo je tožnik vložil zoper prvostopno odločbo tožene stranke z dne 11. 7. 2013, s katero je bilo odločeno, da tožnik delovni invalid III. kategorije zaradi posledic bolezni, nima pravice do delne invalidske pokojnine.

7. Glede tega temeljnega vprašanja o tem ali ima tožnik pravico do delne invalidske pokojnine prvostopenjsko sodišče, po odpravi odločb tožene stranke z dne 11. 7. 2013 in z dne 26. 9. 2013, ni odločilo. V II. točki izreka je odločilo le, da je tožnik upravičen do delne invalidske pokojnine. Prav ima v zvezi s tem toženka, da pri tem ni jasno, ali gre za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine, ali do izplačila delne invalidske pokojnine. Tudi iz obrazložitve sodbe ni razvidno, da bi prvostopenjsko sodišče uporabilo pravno podlago, ki določa pravico do delne invalidske pokojnine. Prvostopenjsko sodišče večino poudarka v obrazložitvi nameni temu, ali je tožnik upravičen do izplačevanja delne invalidske pokojnine in iz katerih razlogov. Bistvenega pomena je, da je potrebno razlikovati med samo pravico do delne invalidske pokojnine na eni strani in izplačevanjem te pravice na drugi strani.

8. Tako pritožbeno kot revizijsko sodišče je v številnih zadevah doslej opozorilo na navedeno razlikovanje (primerjaj sodbe VS RS VIII Ips 81/2005 z dne 22. 11. 2005, VIII Ips 224/2008 z dne 12. 1. 2010, VIII Ips 294/2008 z dne 7. 9. 2010, VIII Ips 519/2008 z dne 11. 10. 2010, VIII Ips 138/2008 z dne 25. 1. 2010 idr.). Pogoji za priznanje pravice do delne invalidske pokojnine so določeni v prvem odstavku 93. člena ZPIZ-1, kjer je določena v drugem odstavku tudi odmera delne invalidske pokojnine. Zmotno je stališče tožene stranke, da tožniku ni mogoče priznati pravice do delne invalidske pokojnine, dokler ne začne delati s krajšim delovnim časom. Iz določbe drugega odstavka 93. člena ZPIZ-1 (še manj pa iz določbe prvega odstavka) ne izhaja, da je pogoj za priznanje te pravice začetek dela s krajšim delovnim časom. V kolikor je tožniku priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom se mu po določbi 2. alineje prvega odstavka 93. člena ZPIZ-1 prizna tudi pravica do delne invalidske pokojnine, saj zakon drugih pogojev ne določa in se mu v skladu z drugim odstavkom tudi odmeri. V danem primeru, ko je bilo odločeno, da je tožniku priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno, pripada tožniku po določbi 3. alineje drugega odstavka 93. člena ZPIZ-1, delna invalidska pokojnina v višini 25 % od invalidske pokojnine, ki bi mu pripadala na dan nastanka invalidnosti.

9. Odločilnega pomena pri odločanju o pravici do delne invalidske pokojnine je torej odločitev o pravici zavarovanca do dela s krajšim delovnim časom od polnega in mu taka pravica gre z dnem nastanka invalidnosti, kakor to določa peti odstavek 156. člena ZPIZ-1. Navedeno stališče bo moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati pri svoji odločitvi v ponovljenem postopku.

10. Pritožbeno sodišče nadalje meni, da ni nobene ovire, da tožena stranka ne bi tožniku že z odločbo z dne 2. 7. 2012, s katero je bila tožniku priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom 6 ur dnevno od 29. 5. 2012 dalje, že priznala pravico do delne invalidske pokojnine in mu to pravico tudi odmerila v skladu z drugim odstavkom 93. člena ZPIZ-1. 11. Drugo je seveda vprašanje, kdaj zavarovanec izpolni pogoje za izplačevanje delne invalidske pokojnine. Ti pogoji pa so navedeni v 159. členu ZPIZ-1. Delna invalidska pokojnina se izplačuje od dneva pričetka dela s krajšim delovnim časom od polnega, vse dokler zavarovanec opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. V zvezi s tem je prvostopenjsko sodišče razčiščevalo, ali so podani pogoji za izplačevanje delne invalidske pokojnine in ne ali tožniku delna invalidska pokojnina gre in od kdaj dalje mu ta pravica gre.

12. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznimi zaključki in razlogovanji prvostopenjskega sodišča v točki 5, 6, 7 in 8 obrazložitve izpodbijane sodbe in v navedenem obsegu ne more pritrditi pritožbenim navedbam toženke.

13. V času izdaje dokončne odločbe toženke z dne 26. 9. 2013 še ni bilo odločeno o novih pravicah tožnika iz invalidskega zavarovanja. Z odločbo z dne 10. 7. 2013 je bil namreč tožnik ponovno razporejen v III. kategorijo invalidnosti, s pravico do dela na drugem delu, z omejitvijo s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno od 1. 4. 2013 dalje. Šele v okviru pritožbenega postopka je toženka 21. 11. 2013, po ugoditvi pritožbi, tožnika razvrstila v I. kategorijo invalidnosti in mu priznala pravico do invalidske pokojnine od 1. 4. 2013 dalje in se mu ta dajatev (invalidska pokojnina) izplačuje od 7. 1. 2014 dalje.

14. Ker prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi ni navedlo razlogov, zakaj gre tožniku pravica do delne invalidske pokojnine, odločilo pa je glede upravičenja do delne invalidske pokojnine, kar je v nasprotju z obrazložitvijo, kjer v 10. točki obrazložitve pravi, da mu je priznalo pravico do delne invalidske pokojnine, obstaja tako v navedenem delu bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V skladu s 354. členom je zato pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, saj kršitve postopka glede na njeno naravo ne more samo odpraviti. V ponovljenem postopku bo prvostopenjsko sodišče ob podanih izhodiščih in upoštevanju pravnih stališč pritožbenega sodišča ponovno odločilo o pravici tožnika do delne invalidske pokojnine.