Jedro

Kadar tožnik kot prevzemnik posla terja plačilo za delo, je treba ugotoviti ali je bilo plačilo (in kolikšno) določeno s pogodbo (1 odst. 623 ZOR) ali pa je bila pogodba sklenjena za primerno plačilo (2. odst. 623 ZOR). Tudi če naročnik v enem letu od pravočasnega grajanja napak ni uveljavljal sodnega varstva, pa lahko tudi po izteku tega roka z ugovorom zoper zahtevek prevzemnika posla za plačilo uveljavlja svojo pravico do znižanja plačila (2. odst. 616 ZOR).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da plačilni nalog istega sodišča pod opr. št. Pl 26/96 z dne 9.12.1996, po katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 112.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.11.1995 dalje skupaj s pravdnimi stroški, ostane v celoti v veljavi. Hkrati je še odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 69.958,00 SIT stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka, smiselno iz pritožbenih razlogov nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka, pri čemer predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Sodišču prve stopnje očita, da je 15.12.1998 opravilo glavno obravnavo brez toženke, čeprav se je pisno opravičila in opravičilo izkazala z zdravniškim potrdilom. Sodišče je tudi obvestila, da ima zaradi gronolomov težave z zobovjem in da so ji v decembru opravili zahtevno operacijo, vendar sodišče opravičila ni sprejelo in je razpisovalo obravnave, čeprav vsa zabuhla, brez zob, z bolečinami, ni bila sposobna udeležiti se obravnave. Nadalje navaja, da je tožnik zgolj v adaptacijo prevzel že obstoječe stopnišče in podest pred vhodom. Stopnišče je bilo na istem mestu, iz marmorja, pa tudi obstoječa fonda oz. osnova je ustrezala po funkcionalnosti in kvaliteti, zato je bilo na podest treba položiti zgolj plošče. Tožnik je povedal ceno in zahteval 100 % avans, kar mu je tudi izročila in sicer 2.000 DEM. Kvaliteti in izdelavi je ugovarjala takoj, saj je bila ena stopnica na sprednjem delu občutno okrušena, zadnja oz. vrhnja stopnica pa ni izdelana pod pravim naklonom, zato voda priteka v vežo, namesto da bi odtekla na prosto, v žleb. S tem, da ni želel izstaviti računa, se je tožnik želel zgolj izogniti plačilu dajatev in je tudi vseskozi grozil, da če bo izstavil račun, bo cena občutno višja. Nadalje še navaja, da je sodni cenilec opravljal cenitev v času, ko toženke ni bilo doma. Zaradi zavedenosti cenilca pa cenitev ni objektivno napravljena in ni pokazano dejansko stanje zadeve. Cenilec je upošteval tudi cenitveno poročilo, ki ga je opravilo Obrtno gradbeno podjetje Grad iz Bleda, ki je sicer res izdelalo predračun, vendar je bil le ta naročen in izdelan za celoten prizidek k hiši. S primerjavo in uporabo tega predračuna je tožnik zavedel sodnega cenilca in tudi sodišče. Pritožba je utemeljena. S tem, ko je prvostopno sodišče dne 15.12.1998 opravilo obravnavo v odsotnosti pravilno vabljene tožene stranke, ni kršilo določil pravdnega postopka iz 7. točke 2. odst. 354. čl. ZPP/77, kar pritožnica smiselno uveljavlja v svoji pritožbi. Glede na to, da je bila toženka na narok za glavno obravnavo pravilno povabljena, kljub temu pa izostanka z glavne obravnave z dne 15.12.1998 ni opravičila, kot izhaja iz razpravnega zapisnika, je sodišče v skladu s čl. 295 ZPP/77 imelo pogoje za opravo obravnave. Po podatkih spisa namreč do zaključka glavne obravnave še ni prejelo dokumentiranega opravičila toženke glede njene odsotnosti iz zdravstvenih razlogov, zaradi česar ji (gledano formalno) niti ni moglo vzeti možnosti obravnavanja cenitvenega poročila cenilca J. B., pa čeprav je bila ravno zaradi tega, da bi se toženka lahko izjasnila o tem cenilnem poročilu, obravnava z dne 15.10.1998 preložena na 15.12.1998. Glede na to, da po zaslišanju obeh pravdnih strank in priče tesarja J. J., ki je tudi sodeloval pri obnovi stopnišča, prvostopno sodišče glede cene storitve dokazno zaključi, da tožniku izročenih 2.000 mark ni predstavljalo popolnega plačila, pač pa v skladu s tožnikovo in pričino (in v nasprotju s toženkino) izpovedbo le delno plačilo za opravljeno delo, bi prvostopno sodišče moralo v nadaljevanju najprej nedvoumno ugotoviti relevantno dejstvo pogodbene določitve plačila za opravljeno delo. Po 1. odst. 623. čl. ZOR se namreč plačilo določi s pogodbo (če ni določeno z obvezno tarifo ali s kakšnim drugim obveznim aktom), po 2. odst. istega člena pa če plačilo ni določeno, ga določi samo sodišče tako, da ustreza vrednosti dela za tak posel, normalno potrebnemu času, kot tudi za to vrsto dela običajnemu plačilu. Če namreč pogodbena cena ni določena in tudi iz volje strank ne izhaja, da naj bi bila storitev brezplačna se šteje, da je pogodba sklenjena za primerno plačilo. Iz razlogov izpodbijane sodbe sicer izhaja, da sodišče sledi skladnim izpovedbam tožnika in priče o tem, da sta se s toženko dogovarjala za ceno njune storitve, saj končno enako pove tudi toženka, in da jima verjame, da je bilo dogovorjeno vnaprejšnje delno plačilo. Vendar sodišče določno ne ugotovi, kot bi moralo po členu 623/1 in 2 ZOR, ali je bila torej končna cena določena s pogodbo ali ne in koliko je znašala. Sodišče dokazno ne oceni izpovedb tožnika in priče, ki sta izpovedala, "da je bila cena tožnikovega dela približno 3.000 DEM" (tožnik) oziroma, "da bo toženka dala tožniku približno 80 % avansa, ker niso mogli določiti natančne cene končnega izdelka zaradi odsotnosti načrta" (priča). Zato zaključek sodišča, da je med strankama prišlo do ustne sklenitve pogodbe o delu po čl. 600 ZOR (kar po logiki izpodbijane sodbe vsebuje tudi določitev cene storitve), izzveni neprepričljivo zaradi pomanjkanja ugotovitve relevantnega dejstva pogodbeno dogovorjene cene tožnikove storitve in njene višine. Neugotovljenega soglasja volj pogodbenih strank tudi ne more nadomestiti cenitveno poročilo o vrednosti tožnikovega dela oz. na tej podlagi sprejet sodni zaključek o "realnem obračunu tožnikovega dela", ki ga je sodišče pri svoji odločitvi upoštevalo, pač pa bi to poročilo lahko le posredno potrdilo sklenitev dogovora o ceni storitve, v kolikor bi se z njegovo pomočjo ugotovilo, da je bila dogovorjena cena realna glede na (ugotovljeno) opravljeno delo. Na podlagi navedenega se izkaže, da izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnem dejstvu dogovora glede cene storitve, s čimer je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določila pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. čl. ZPP/77. Nadalje pritožba utemeljeno opozarja, da cenitveno poročilo katero naj bi po logiki sodišča posredno potrdilo dogovor glede cene 3.000 DEM, (vtoževani račun minus plačani avans) niti tega zaenkrat ne more storiti, saj sodišče ni ugotovilo z zaslišanjem strank in po potrebi priče tesarja, katera dela je tožnik sploh opravil, cenilec pa, ki ga je angažiral sam tožnik, pa je lahko (verjetno) ocenil le tista zidarska dela, za katera mu je sam tožnik povedal, da jih je opravil (sicer so zakrita z leseno oblogo). Poleg tega pri cenilčevem ogledu toženkine nepremičnine le ta ni bila prisotna, ker o tem ni bila obveščena, da bi lahko tudi ona pojasnila izvedencu kakšna dela so bila naročena in kakšno je bilo stanje stopnišča pred adaptacijo. Iz toženkinih pritožbenih navedb namreč izhaja, da so bila opravljena dela v manjšem obsegu, kot to izhaja iz mnenja cenilca. Na podlagi navedenega se toženkina pritožba izkaže za utemeljeno, zato ji je pritožbeno sodišče ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje po čl. 369/1 ZPP/77. V novem sojenju naj torej prvostopno sodišče z oceno izpovedb pravdnih strank in priče določno ugotovi in obrazloži ali sta stranki dogovorili (končno) ceno tožnikovega dela in v kolikšnem znesku. V kolikor bo po tem še vedno dvomilo, da je bila dogovorjena, pa bo moglo verjetnost dogovora o ceni oz. njeni višini preveriti še s pomočjo podanega cenilnega mnenja o dejanski vrednosti dela tožnika. Vendar le v primeru, da bo pred tem stranki in po potrebi pričo zaslišalo o tem, kakšna dela in v kakšni vrednosti je tožnik sploh izvedel za toženko. V ta namen pa naj tožnik končno tudi specificira svoj račun, česar do sedaj še tudi ni storil. Zlasti pa naj v skladu s čl. 285 ZPP/99 poskrbi, da bo tožnik končno navedel vsa odločilna dejstva, na katerih temelji svoj tožbeni zahtevek, česar dosedaj, očitno tudi zaradi vložitve t.i. mandatne tožbe, še ni storil, sodišče pa, ki ga v nasprotju s čl. 186/I v zvezi s čl. 106/III in 109/I ZPP/77 ni pozvalo k navedbi dejstev, na katera opira svoj tožbeni zahtevek, pa je sodilo zgolj po logiki zadeve in ne na podlagi ustreznih dejanskih trditev tožeče stranke. Le na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka in po vestni in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (čl. 8 ZPP/99) bo lahko prvostopno sodišče v ponovljenem sojenju pravilno odločilo o zadevi. Kar pa se tiče pravočasnega grajanja napak opravljenega dela zunanjih stopnic s podestom, na kar pritožba ponovno opozarja, ko zatrjuje, da je toženka ugovarjala takoj po opravi del, saj je bila ena stopnica na sprednjem delu občutno okrušena, vrhnja stopnica pa ni bila izdelana pod pravim kotom, zaradi česar voda priteka v vežo, naj prvo sodišče, ki je sicer v izpodbijani sodbi glede grajanja že zavzela stališče, v ponovljenem sojenju od toženke najprej terja pojasnilo, zakaj napakam ugovarja, (saj doslej tega še ni storilo), da bo sploh postalo jasno ali ima grajanje napak kakšen vpliv na tožnikov tožbeni zahtevek (glej člen 616/2 ZOR). V kolikor se bo moralo z grajanjem ponovno ukvarjati, pa bi se bilo glede na težo zatrjevane napake smotrno o njej prepričati, seveda v kolikor bo tožena stranka dokaz z ogledom predlagala (glej čl. 285 ZPP/99), saj bi na podlagi ugotovitev z ogleda glede zatrjevanih težkih napak sodišče lažje presodilo, ali je verjetno, da toženka napakam res ni (pravočasno) ugovarjala v skladu z določili ZOR-a o odgovornosti prevzemnika posla za napake pri delu. Tudi o zatrjevanem grajanju napak pa naj sodišče seveda ponovno natančno zasliši obe pravdni stranki. V kolikor bi sodišče ugotovilo, da je bilo grajanje pravočasno, pa bo morala toženka seveda dokazati še obstoj napak pri delu tožnika.