Up-550/01 - 7

30. 12. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 12. decembra 2003 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 269/2000 z dne 9. 10. 2001 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp 40/2000 z dne 26. 7. 2000 in sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps 862/96 z dne 8. 9. 1999 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik izpodbija sodbo, s katero je Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje, ki je zavrnilo pritožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Po stališču Vrhovnega sodišča je sodišče druge stopnje s tem, ko je dejansko stanje obrazložilo z ugotovitvami iz mnenj zdravnikov specialistov, ki jih kot dokaze ni obravnavalo sodišče prve stopnje, sicer kršilo določbe pravdnega postopka in je zato treba te kršitve v skladu z določbo prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - v nadaljevanju ZPP) obravnavati kot bistvene, vendar pa niso mogle vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Zdravstveno stanje, ki se je pričelo ugotavljati šele leta 1998, ni moglo biti pomembno za odločanje o pravicah iz invalidskega zavarovanja v postopku, ki je pri toženi stranki postal dokončen že leta 1996.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi navaja, da je bil sodni postopek potreben zato, ker Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju Zavod) pred izdajo dokončne odločbe dejanskega stanja ni ugotovil celovito in popolno, saj naj bi pritožnikovo stanje obravnaval le glede na posledice nesreče pri delu leta 1994 in le z ortopedske strani, ni pa obravnaval njegove tedaj že prisotne psihoorganske prizadetosti. Sodišče bi moralo to pomanjkljivost popraviti, ne pa sprejeti stališča, da se v sodnem postopku presoja le, kar je bilo ugotovljeno v postopku do dokončnosti odločbe. Stališče sodišč, naj se okoliščine, ki niso upoštevane v izpodbijani odločbi Zavoda, upoštevajo v novem postopku, naj ne bi bilo korektno in naj bi bilo tudi v škodo pritožnika glede na višino odmere pravice. Sicer pa sodišču druge stopnje očita, da je svoje zaključke sprejelo v nasprotju z izvedenimi dokazi in bistveno kršilo določbe pravdnega postopka zlasti, ko je samo ocenilo nekatera zdravniška mnenja in s tem pritožniku onemogočilo realizacijo ustavne pravice do pritožbe in ga obenem v razmerju do Zavoda postavilo v neenak položaj.

Vrhovnemu sodišču očita, da je na obsežno revizijo odgovorilo le skromno in nepopolno, saj naj na nekatera opozorila sploh ne bi odgovorilo, ob očitku, da revizija izpodbija dejansko stanje, pa naj ne bi povedalo, katere navedbe naj bi se nanašale na dejansko stanje, ugotovljeno pred nižjima sodiščema. Vrhovno sodišče naj bi le s kratko trditvijo odpravilo revizijsko trditev o obstoju bolezni pri pritožniku v času postopka pri Zavodu kot neodločilno zato, ker je postopek pri Zavodu postal dokončen že leta 1996.

Nepravilnosti drugostopnega sodišča, ki jih je spoznalo za bistveno kršitev, je ocenilo kot neupoštevne, ker naj ne bi vplivale na pravilnost in zakonitost sodbe. To stališče naj bi bilo v nasprotju s "pravno teorijo in prakso". Po mnenju pritožnika so bili s sodbo Vrhovnega sodišča kršeni 2., 14., 22., 23. in 25. člen Ustave.

B.

3.Ustavni pritožnik v ustavni pritožbi ponavlja navedbe, s katerimi ni uspel v socialnem sporu. Z večino navedb tako oporeka pravilni uporabi materialnega prava in ugotovitvi dejanskega stanja, kar pa ne more biti predmet preizkusa pred Ustavnim sodiščem. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v socialnem sporu, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s 50. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice in temeljne svoboščine.

4.Ker 2. člen Ustave ne vsebuje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države), se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

5.Pritožnik meni, da sodišče prve stopnje ni opravilo svoje funkcije, ker ni ugodilo tožbenemu zahtevku. Vendar zgolj nezadovoljstvo z zanj neugodnim izidom sodnega spora ne more biti podlaga za zatrjevanje kršitve 23. člena Ustave. Pravica do sodnega varstva namreč vsakomur zagotavlja pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pritožnik kršitve te pravice ni z ničimer izkazal.

6.Pritožnik očita sodišču druge stopnje, da mu je kršilo pravico do enakega varstva in pravico do pravnega sredstva, ker je presojalo zdravniška mnenja, ki jih sodišče prve stopnje ni presojalo. Očitek ni utemeljen. Zgolj dejstvo, da pritožnik s pravnimi sredstvi zoper odločitev o uvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti ni uspel, samo po sebi še ne pomeni kršitve pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave (ki pomeni uporabo splošnega načela o enakosti vseh pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave na področju varstva pravic). Z očitano kršitvijo pravdnega postopka, ki ima po presoji Vrhovnega sodišča lastnosti kršitve po prvem odstavku 339. člena ZPP, pa tudi pravica do pravnega sredstva ni bila kršena, saj ocena teh zdravniških mnenj ni vplivala na potek sojenja. Sodišče jo je namreč le dodalo k svoji že podani presoji, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi, ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Če pritožnik ni imel možnosti vložiti pritožbe zoper okoliščino, ki za odločitev ni pomembna, mu s tem ni mogla biti kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

7.Pritožnik Vrhovnemu sodišču očita, da ni odgovorilo na vse revizijske navedbe oziroma na vsako revizijsko navedbo posebej. S trditvami, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do njegovih navedb, pritožnik uveljavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Iz te pravice izhaja obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost in se do tistih navedb, ki so bistvenega pomena za odločitev, opredeli. Vrhovno sodišče je kot bistveno za odločitev v tej zadevi opredelilo vprašanje kršitve določb pravdnega postopka zaradi obrazložitve sodišča druge stopnje o dejanskem stanju glede na kasnejša zdravniška mnenja in pa vprašanje pravilne uporabe materialnega prava v zvezi s presojanjem pritožnikovega zdravstvenega stanja, kakršno se je kazalo v času odločanja pri Zavodu. S tem, ko je ti vprašanji opredelilo kot bistveni in se opredelilo le do njiju, Vrhovno sodišče ni kršilo pravice iz 22. člena Ustave. Svojo odločitev pa je tudi razumno obrazložilo.

8.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan