Jedro

V predmetni zadevi ne gre za t.i. judikatno terjatev, kot trdi organ druge stopnje, ki se sklicuje na določbo 356. člena OZ, temveč gre za denarno kazen kot nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora. Navedeno pomeni, da je treba v predmetnem postopku uporabljati določila ZDavP-2 in ne OZ, zaradi česar zastaralni rok za obe sicer izvršljivi odločbi začne teči z dnem nastopa izvršljivosti odločb organa in ne sklepa o izvršbi davčnega organa.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se sklep o davčni izvršbi Finančne uprave Republike Slovenije DT 4933-11728/2012-17-04-730-27 z dne 26. 6. 2018 odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. V predmetni zadevi je bil tožeči stranki izdan izpodbijani sklep o davčni izvršbi, s katerim ji je bilo naloženo plačilo glavnice v znesku 1.165,18 EUR, zamudne obresti v znesku 307,65 EUR, stroški izdaje sklepa o izvršbi v višini 10,00 EUR in nadaljnje zamudne obresti od zneska glavnice v višini 1.165,18 EUR, ki tečejo od ne 27. 6. 2018 dalje do vključno dneva plačila. Predmetni sklep je bil izdan na podlagi dveh izvršilnih naslovov, in sicer odločbe št. 351-127/2005-406 z dne 30. 11. 2005 Upravne enote Ravne na Koroškem, ki je postala izvršljiva 24. 4. 2006 in odločbe št. 351-124/2005-406 z dne 30. 11. 2005, ki je postala izvršljiva 21. 2. 2006 (1. točka izreka).

2. Davčna izvršba je bila določena z rubežem denarnih prejemkov dolžnika (tožnika) pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ). S predmetno odločbo je bilo tudi odločeno, da vse stroške davčne izvršbe plača dolžnik pri čemer pritožba dolžnika ne zadrži začete davčne izvršbe. Zoper navedeno odločbo je tožnik podal pritožbo, ki pa jo je drugostopenjski organ kot neutemeljeno zavrnil. _Tožbene navedbe_

3. Tožnik podaja tožbo v kateri pritrjuje, da je prejel sklep o davčni izvršbi na denarna sredstva pri ZPIZ-u za dve odločbi, ki sta bili izvršljivi v letu 2006. V tožbi izpostavlja, da sta obe terjatvi zastarali, saj je od izvršljivosti predmetnih odločb preteklo že več kot pet let oziroma absolutni rok več kot deset let. Tožnik še dodaja, da gre v predmetni zadevi za izterjavo denarne kazni, ki mu je bila naložena v upravnem postopku, prav tako pa je zemljišče, na katerem mu je bilo odrejeno plačilo za degradacijo spravil v prvotno stanje.

4. Predlaga odpravo sklepa o davčni izvršbi.

_Navedbe tožene stranke_

5. Tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitve sklepa organa prve stopnje in odločbe organa druge stopnje ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba je utemeljena.

7. Pregled zadeve pokaže, da izpodbijani sklep o davčni izvršbi z rubežem denarnih prejemkov temelji na dveh izvršilnih naslovih, in sicer na zgoraj navedenih odločbah upravne enote, ki sta postali izvršljivi 21. 2. 2006 oziroma 24. 4. 2006, in sicer zaradi izreka nadomestila za degradacijo in uzurpacijo s strani Upravne enote Ravne na Koroškem za leseni hlev za konja in oboro za divjad. Zoper odločbo št. 351-127/2005-406 z dne 30. 11. 2005 je tožnik dne 11. 5. 2006 pri tukajšnjem sodišču vložil tožbo, ki pa je bila dne 20. 12. 2006 kot prepozna zavržena.

8. Upravna enota Ravne na Koroškem je dne 23. 3. 2007 podala predlog za izvršbo pri Davčnem uradu Maribor, Izpostava Dravograd. Dne 17. 5. 2007 je davčni urad dolžniku posredoval opomin pred izvršbo, na podlagi katerega je bil dne 22. 5. 2007 dolg delno poravnan v višini 250,00 EUR.

9. Dne 17. 1. 2011 je davčni organ podal ponovni opomin pred izvršbo, št. 493-6185/2010/6, zoper katerega je dolžnik (tožnik) dne 4. 2. 2011 podal pritožbo.

10. V vmesnem času so bile pristojnosti izterjave prenesene na Carinsko upravo Celje, ki je dne 21. 6. 2011 izdala sklep o davčni izvršbi št. DT 493-6185/2010-9, ki je bil tožniku (dolžniku) dne 29. 6. 2011 osebno vročen, kar izhaja iz lastnoročno podpisane vročilnice. Dne 23. 7. 2015 je dolžnik (tožnik) izvedel še plačilo 1.294,98 EUR, iz česar pa so se poravnali stroški in obresti. Tako je dolžnik na dan 23. 7. 2015 upoštevajoč plačilo 1.294,98 EUR dolgoval še 1.102,14 EUR.

11. Ker je dolžnik pri banki dne 17. 5. 2017 zaprl račun, je bil dne 28. 9. 2017 izdan ponovni sklep o izvršbi (na nova sredstva - ZPIZ), ki pa je bil odpravljen in vrnjen na prvo stopnjo, zato je bil dne 26. 6. 2018 izdan izpodbijani sklep, ki je predmet tega postopka.

12. Sodišče pojasnjuje, da je v tem primeru treba glede vprašanja zastaranja pravice do davčne izvršbe, ki jo v tožbi uveljavlja tožnik, uporabiti člene 125. do 126.a Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2). 125. člen ZDavP-2 namreč ureja zastaranje pravice do izterjave davka v petih letih od dneva, ki bi ga bilo treba plačati, kot izhaja iz tretjega odstavka 125. člena. Iz 126. člena nadalje izhaja, da tek zastaranja pravice do izterjave davka pretrga vsako uradno dejanje davčnega organa z namenom davčne izvršbe in o katerem je bil dolžnik obveščen (drugi odstavek 126. člena ZDavP-2). Po pretrganju začne zastaranje teči znova in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem ne šteje v zastaralni rok, ki ga določa ta zakon (četrti odstavek 126. člena). Šesti odstavek 126. člena pa nadalje določa, da ne glede na določbe zastaranja pravice do odmere in izterjave, davčna obveznost v vsakem primeru preneha, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič začelo teči, razen če je bilo zastaranje pravice do izterjave zadržano. V tem primeru se čas zadržanja ne šteje v čas zastaralnega roka.

13. Dejansko stanje v zadevi med strankama ni sporno, zaradi česar ostaja zgolj odprto vprašanje materialnopravnih podlag, ki urejajo zastaranje izterjave dolga tožnika, v povezavi z izdanim sklepom o izvršbi, ki je bil izdan na podlagi odločb Upravne enote Ravne na Koroškem, ki sta postali izvršljivi 21. 2. 2006 oziroma 24. 4. 2006. V predmetni zadevi ne gre za t.i. judikatno terjatev, kot to trdi organ druge stopnje (5. in 6. stran obrazložitve), ki se sklicuje na določbo 356. člena Obligacijskega zakonika (OZ), temveč gre za denarno kazen kot nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora, ki je bila izrečena tožniku zaradi postavitve lesenega hleva za konje in obore za divjad. Navedeno pomeni, da je treba v predmetnem postopku uporabljati določila ZDavP-2 in ne OZ, zaradi česar zastaralni rok za obe sicer izvršljivi odločbi začne teči z dnem nastopa izvršljivosti odločb organa in ne sklepa o izvršbi davčnega organa, kar pa je za odločbo št. 351-124/2005-406 dne 21. 2. 2006 oziroma 24. 4. 2006 za odločbo št. 351-127/2005-406. Kljub temu da 356. člen OZ o zastaranju sicer judikatnih terjatev uporablja tudi za terjatve, ki so bile ugotovljene z odločbo „drugega pristojnega organa“ je treba pri predmetnem postopku upoštevati specialno ureditev, ki je urejena v ZDavP-2, saj posebej ureja izvršilni postopek oziroma izterjavo obveznosti za terjatve, kakor tudi zastaranje pravice do davčne izterjave, kar posledično pomeni, da izključuje splošno uporabo ureditev po OZ po načelu lex specialis derogat legi generali1. 14. V obravnavanem primeru gre namreč za vprašanje zastaranja izterjave nadomestila za degradacijo in uzurpacijo, za katero pa je pristojen organ za izterjavo FURS, ki opravlja izterjavo tudi za druge organe državne uprave oziroma za druge denarne nedavčne obveznosti, kamor sodi v tem sporu tudi plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo, ki bi morala biti poravnana na račun Upravne enote Ravne na Koroškem. Navedeno pooblastilo namreč izhaja iz 156. člena ZDavP-2, ki določa, da davčni organ opravlja izterjavo tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. Pri plačilu nadomestila za degradacijo in uzurpacijo upravne enote gre gotovo za drugo denarno nedavčno obveznost, ki jo je zavezanec dolžan plačati zaradi posega v prostor upravni enoti na območju katere je bil poseg v prostor tudi storjen.

15. Navedeno pomeni, da se za zastaranje izvršitve tovrstne terjatve s strani davčnega organa uporabljajo specialne določbe ZDavP-2 in posledično tudi relativni petletni oziroma absolutni desetletni rok.

16. Kot je že zgoraj navedeno sicer iz vsebine spisovnega gradiva izhaja, da je tožena stranka kot davčni organ ves čas opravljala delo v smeri izterjave naloženega nadomestila za degradacijo in uzurpacijo, da je bil tožnik kot dolžnik o aktivnostih davčnega organa tudi obveščen, saj je, kot je zgoraj navedeno, po posameznih prejetih opominih delno dolg tudi poravnaval, prav tako pa je na opomin pred izvršbo podal tako pritožbo (4. 2. 2011) kakor tudi pritožbo zoper odločbo in je dne 23. 7. 2015 celo še poravnal plačilo dolga v višini 1.294,98 EUR, kar jasno izkazuje, da je bil kot zavezanec za plačilo nadomestila za degradacijo in uzurpacijo, o postopkih davčnega organa, ves čas postopka obveščen. Tako so s posameznimi dejanji davčnega organa nastopale prekinitve relativnega zastaranja, ki so po vsakokratnem dejanju organa začele teči znova.

17. Ker pa ZDavP-2 kot je zgoraj navedeno jasno določa, da je absolutni rok deset let, navedeno pomeni, da izvršba, zoper sicer izvršljiv sklep oziroma odločbo, po preteku desetih let ni več mogoča, četudi je davčni organ v vmesnem času opravljal dejanja. Pravica do izterjave nadomestila za degradacijo in uzurpacijo namreč zastara v petih letih od takrat, ko je obveznost dolžniku (tožniku) začela učinkovati torej od njene izvršljivosti, kar v predmetnem postopku pomeni od 21. 2. 2006 oziroma 24. 4. 2006 (od izvršljivosti odločb upraven enote) in v posledici pomeni, da sta obe terjatvi zastarali februarja oziroma aprila leta 2016, ko se je iztekel tudi desetletni rok na podlagi zgoraj navedenih določil ZDavP-2.2

18. Glede na obrazloženo je tožena stranka glede ugotovitve zastaranja terjatev napačno uporabila materialno pravo, saj njena odločitev o zastaranju temelji na določbah OZ namesto na določbah ZDavP-2, zaradi česar je izpodbijani sklep o davčni izvršbi nezakonit. 19. Na podlagi navedenega je sodišče odločilo, da je tožba utemeljena in je izpodbijano odločbo (na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1) odpravilo ter zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo upravni organ ob pravilni uporabi materialnega prava ponovno odločil o relativnem oziroma absolutnem zastaranju terjatev po določilih ZDavP-2. 20. Sodišče je v predmetni zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijanega sklepa ter podatkov spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi, saj je šlo zgolj za pravno presojo predmetne tožbe, medtem ko dejansko stanje med strankama ni bilo sporno in tako izvedba glavne obravnave glede na dejansko in materialnopravno stanje zadeve v ničemer ne bi vplivalo na odločitev (drugi odstavek 59. člena ZUS-1).

1 Enako stališče izhaja iz odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 33/2019 z dne 20. 5. 2020. 2 Enako stališče izhaja tudi iz odločitve Vrhovnega sodišča RS X Ips 33/2019 in tukajšnjega sodišča II U 163/2018.