Jedro

Za škodo (poškodbo), ki ji je tožnica utrpela pri opravljanju vaje samoobrambe na delovnem mestu policistke, je podana krivdna odgovornost tožene stranke, ker ni sprejela pisnih navodil o izvajanju vadbe, predvsem pa ker delavcev ni opozorila o prenehanju vadbe v primeru bolečin. S takšnim navodilom bi se lahko preprečila poškodba, kot jo je utrpela tožnica.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranke same krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 3.700,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2008 dalje do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo (1. a točka izreka sodbe). V presežku je tožbeni zahtevek za znesek 1.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 7. 2008 dalje do plačila zavrnilo (1. b točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni po prejemu sodbe povrniti pravdne stroške v znesku 1.726,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (2. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili tožena stranka in stranski intervenient. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena ZPP in sicer zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP, nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču v nov postopek, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti kot neutemeljen zavrne s stroškovno posledico za tožečo stranko. Glede temelja oziroma krivdne odgovornosti tožene stranke navaja, da je v novem sojenju, potem ko je bila zadeva razveljavljena s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1206/2010 z dne 10. 3. 2011, sodišče prve stopnje ponovno zaslišalo inštruktorja D.U., policista S.L., ki je izvajal strokovni prejem „ključ na komolcu s podiranjem na tla“, med izvedbo katerega je tožnica utrpela poškodbo, zaslišalo pa je tudi tožnico. Inštruktor D.U. izpovedal, oziroma je zapisal v svojem uradnem zaznamku, ki je bil narejen štiri dni po samem škodnem dogodku, da je tožnici svetoval počitek, potem ko ga je opozorila na bolečino, vendar je ona predlagala, da bo z vadbo nadaljevala, saj naj bolečina ne bi bila tako huda. Prav tako pri tožnici ni opazil takšnih kretenj, ki bi kazale na težave v rami, kar pomeni, da je tožnico opazoval. Če bi opazil težavo, je ne bi silil, naj nadaljuje. Kljub temu pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da bi moral ravnati skrbneje in na zanesljiv način ugotoviti, kaj je s tožnico, ko naj bi bil seznanjen, da jo je v hrbtu nekaj speklo oziroma da je začutila bolečino. Sodišče namreč nadalje navaja, da če sam tega ni bil vešč, bi jo moral poslati k zdravniku in brez zanesljive ugotovitve o njenem zdravstvenem stanju ne bi smel dovoliti nadaljnje udeležbe pri vaji. Tožena stranka meni, da je tak zaključek napačen, saj inštruktor drugih pooblastil kot da policistom razloži osnovne prejeme, udarce in mete, ki bi jih morali že obvladati, nima. Prav tako opozarja, da je za poškodbo vsaj delno oziroma v pretežnem delu odgovorna tožnica. Sodišče namreč ni upoštevalo, da je zaslišana kot stranka izpovedala, da ima težave s križem in da je pri njej običajno, da jo boli v hrbtu in da je zaradi tega nadaljevala. Postavlja se tudi vprašanje ali ima njena bolečina sploh zvezo z njeno poškodbo, kot tudi ali je tožnica ravnala zadosti skrbno, ko svojim težavam ni pripisovala nobene pomembnosti. Kot je izpovedal inštruktor, je poškodba tožnice nesrečno naključje oziroma nesreča, ki je ni mogel preprečiti, glede na to, da je S.L. prijem izvedel pravilno. Če pa sodišče še naprej vztraja, da je mogoče krivdo za nastalo poškodbo v celoti pripisati le inštruktorju in njegovi nezadostni skrbnosti, pa meni, da bi morala del soodgovornosti nositi tožnica. Ker je obrazložitev glede soodgovornosti pomanjkljiva, je v tem delu podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Nadalje povzema ugotovitev sodišča, da je razlog za krivdno odgovornost tožene stranke tudi v tem, da ni imela izdelanih pisnih pravil za varno vadbo. Inštruktor je izpovedal, da pisna pravila ne bi ničesar spremenila, saj pred vsako vadbo udeležence seznani, kaj bodo delali, to vajo tudi pokaže, jih opozori na posebnosti in nevarnosti poškodb in jih ves čas med vajo tudi nadzoruje. Inštruktor torej da vadečim popolna navodila, kot je to potrdila tožnica na naroku 22. 4. 2010 ter na ponovljenem naroku dne 1. 9. 2011. Zato se tožena stranka ne strinja, da bi pisna pravila lahko karkoli spremenila oziroma preprečila, da do poškodbe tožnice ne bi prišlo. Nasprotuje tudi višini prisojene odškodnine, saj meni, da je previsoka. Zdravljenje je bilo zaključeno, odškodnina za duševne bolečine v zvezi z nevšečnostmi med zdravljenjem v višini 2.500,00 EUR pa je previsoka. Ker poškodba ni pustila nobene invalidnosti, tožnica tudi ne trpi nobenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jih je sodišče prisodilo v višini 1.000,00 EUR. Neutemeljeno je prisojen tudi znesek 200,00 EUR za strah, saj če bi tožnica dejansko utrpela strah, bi takoj ob poškodbi z vadbo prenehala, ne pa nadaljevala. Zaključek prvostopne sodbe glede primarnega strahu je torej v nasprotju z izvedenimi dokazi. Meni tudi, da je sodišče zmotno odločilo o stroških postopka, saj je tožnici, ki jo je zastopal pooblaščenec, prisodilo stroške v skladu z Odvetniško tarifo, ki je veljala pred uveljavitvijo Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08; ZOdvT). Iz dohodne štampiljke na tožbi izhaja, da je sodišče tožbo prejelo 6. 1. 2009 ter bi se po določbi 41. člena zakona morala uporabiti nova tarifa po uveljavitvi ZOdvT.

Stranski intervenient se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz enakih pritožbenih razlogov kot tožena stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Glede temelja odškodninske odgovornosti navaja bistveno enake razloge kot tožena stranka. Sodba po njegovem mnenju ni obrazložena glede odločitve o sokrivdi tožnice, zato je v tem delu podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Enake očitke oziroma pomisleke ima tudi glede višine prisojene odškodnine ter glede uporabe Odvetniške tarife oziroma uporabe novega ZOdvT glede stroškov postopka.

V odgovoru na pritožbo tožene stranke tožeča stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbi nista utemeljeni.

V skladu z 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbama, pri tem pa je pazilo po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba stranskega intervenienta in tistih, na katere pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana v obeh pritožbah uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj sodba ne bi imela razlogov glede zatrjevane tožničine soodgovornosti za nastalo škodo. Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo, zakaj šteje, da je podana izključna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. To je pripisalo dejstvu, da inštruktor D.U., ki je kritičnega dne 18. 2. 2008, ko se je tožnica poškodovala, izvajal program vadbe iz področja samoobrambe, ne bi smel tožnici dovoliti nadaljnje vadbe po tem, ko mu je povedala,, da jo je v ramenu zapeklo (sodišče v tem kontekstu navaja tudi, da jo je zapeklo v hrbtu, vendar povzema izpovedbe priče D.U. in tožnice, zato je jasno, da so kot bolečine v hrbtu mišljene izključno bolečine v ramenu. Sodišče je pojasnilo, da bi moral inštruktor glede na to, da so tega dne izvajali tudi vajo - prijem ključ na komolcu, ki se izvede tako, da izvajalec ukrepa osebo, nad katero izvaja prijem, na koncu podre po tleh, tožničinemu opozorilu posvetiti večjo pozornost in se njo temeljito pogovoriti o težavah in ugotoviti, ali je bolečina znak resne poškodbe. Tožnico bi lahko seznanil, za kaj gre in da lahko pride do hujše poškodbe. Ker je sodišče ugotovilo, da se od inštruktorja kot strokovnjaka pričakuje večja skrbnost in strokovnost od povprečnega policista, tožničini odločitvi, da bo z vadbo nadaljevala, glede na vse ugotovljene okoliščine, tudi po stališču pritožbenega sodišča ni mogoče očitati, da je zaradi tega soodgovorna za nastalo škodo. V tem delu je torej odločitev sodišča obrazložena tako, da jo je mogoče preizkusiti.

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, v nadaljevanju: ZDR) v 1. odstavku 184. člena določa, da mora v primeru, če je delavcu povzročena škoda pri delu ali v zvezi z delom, delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. Temeljni elementi odškodninske odgovornosti so nastanek škode, da škoda izvira iz protipravnega ravnanja, obstoj vzročne zveze med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem (obstoj le-teh je dolžan dokazati tisti, ki nastanek škode zatrjuje – v konkretnem primeru tožeča stranka) in odgovornost na strani povzročitelja škode, ki je dolžan škodo povrniti, če ne dokaže, da je le-ta nastala brez njegove krivde – 131. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/01, s spremembami; v nadaljevanju: OZ). Po določbi 1. odstavka 171. člen OZ ima oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine. Po 2. dostavku 171. člena OZ pa v primeru, kadar ni mogoče ugotoviti, kateri del škode je posledica oškodovančevega dejanja, prisodi sodišče odškodnino ob upoštevanju okoliščin primera.

V obravnavani zadevi je sodišče druge stopnje odločalo drugič, potem ko je bila prva sodba razveljavljena s sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. 1206/2010 z dne 10. 2. 2011. V navedenem sklepu je sodišče druge stopnje zavzelo stališče, da ni podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke v smislu določbe 149. člena OZ, ter da je mogoče odškodninsko odgovornost tožene stranke presojati le po določbah o krivdni odgovornosti. Ker je ugotovilo, da dejansko stanje glede okoliščin, ki so pomembne za presojo, ali je podana krivdna odgovornost tožene stranke, ni popolno ugotovljeno, je sodišču prve stopnje naložilo, da v novem sojenju dopolni dejansko stanje ter razišče okoliščine, v katerih je kritičnega dne potekala vadba samoobrambe in sicer, naj ugotovi, ali je tožnica obvestila inštruktorja, da jo je pred izvedbo konkretnega prijema zabolelo v rami, kakšna je bila ta bolečina, ali je bil inštruktor o njej poučen ipd., kar vse je bilo po oceni pritožbenega sodišča pomembne tudi v okviru presoje, ali je mogoče tožnici očitati, da je tudi sama prispevala k nastanku škodnega dogodka.

V novem sojenju je sodišče prve stopnje upoštevalo napotke sodišča druge stopnje ter dejansko stanje dopolnilo z dodatnim zaslišanjem prič D.U. in S.L. ter z zaslišanjem tožnice, ponovno pa je izvedlo tudi že izvedene dokaze. Sodišče je tudi dokazno ocenilo obvestilo z dne 20. 5. 2011 (pojasnilo inštruktorja D.U. - ...). Kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, je sodišče ugotovilo, da je tožnica inštruktorja obvestila o bolečini v rami, preden je prišlo do poškodbe. To je ugotovilo na podlagi citiranega dopisa, kot tudi na podlagi izpovedbe priče D.U. na naroku za glavno obravnavo z dne 23. 10. 2010. Na naroku dne 1. 9. 2011 se priča zaradi časovne oddaljenosti dogodka ni več natančneje spominjala podrobnosti dogodka ter je je sklicevala na svojo prvotno izpoved pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je, kot je že zgoraj navedeno, štelo, da bi moral inštruktor pokazati večjo skrbnost ob opozorilu tožnice, da čuti bolečino v rami. Prav tako se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni imela pisnih navodil o izvajanju vadbe samoobrambe. Predvsem bi pisno opozorilo o prenehanju vadbe v primeru bolečin lahko preprečilo takšno poškodbo, kot jo je utrpela tožnica, ko je bilo njej prepuščena odločitev o tem, ali nadaljevati z vadbo, čeprav nima ustreznega znanja o nevarnostih poškodb, ki lahko nastopijo v posledici nadaljevanja vadbe. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru podana krivdna odškodninska odgovornost delodajalca, to je tožene stranke.

Ker je tožnico zabolelo v rami, niso upoštevne pritožbene navedbe, da poškodba sploh ni v vzročni zvezi z bolečino, o kateri je govorila tožnica, saj naj bi imela tožnica težave s križem. Ker je po ugotovitvah izvedenca F.D., dr. med. spec. kirurgije, poškodba pri tožnici nastala zaradi izvajanja navedene vaje oziroma prijema, ni mogoče upoštevati navedb pritožbe in sklepati, da bi eventualne druge zdravstvene težave tožnice prispevale k poškodbi. V zvezi z odločitvijo o temelju tožbenega zahtevka je bistvena tudi ugotovitev, da tožnici ni mogoče očitati sokrivde v smislu določbe 1. odstavka 171. člena OZ. Na to odločitev ne vplivajo navedbe tožene stranke, češ da naj bi policisti te vaje oziroma prijeme že obvladali. Bistveno je, da policist ne more poznati vseh nevarnosti za nastanek poškodb, kot to mora poznati inštruktor, zato nadaljevanje vadbe, kljub bolečini, ni takšna okoliščina, ki bi v konkretnem primeru lahko predstavljala sokrivdo za nastanek škode.

Pravilna je tudi odločitev glede višine prisojene odškodnine. Po določilu 179. člena OZ (denarna odškodnina) pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni (1. odstavek 179. člena OZ). Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (2. odstavek 179. člena OZ).

Tožnica je po ugotovitvah izvedenca utrpela poškodbo mišice v desnem ramenu. Pregled z ultrazvokom (UZ) ni pokazal večje raztrganine, vendar je izvedenec iz medicinske dokumentacije povzel, da je UZ pokazal delno poškodbo tetive mišice v rami in tekočino v bursi, ki leži v tem predelu (bursa je vrečka napolnjena s tekočino, ki omogoča, da določene strukture v telesu drsijo ena nad drugo). Takšne poškodbe se po ugotovitvah izvedenca sanirajo brez večjih funkcionalnih deficitov, lahko pa ostanejo deficiti. Sodišče prve stopnje je tožniku iz naslova odškodnine za negmotno škodo prisodilo 3.700,00 EUR: iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem 2.500,00 EUR od vtoževanih 3.300,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1.000,00 EUR, od vtoževanih 1.500,00 EUR ter za strah 200,00 EUR (v celoti ugodeno). V zavrnilnem delu je sodba sodišča prve stopnje pravnomočna, ker se tožnica zoper sodbo ni pritožila.

Glede prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo ugotovitve izvedenca, tako glede intenzivnosti kot tudi trajanja telesnih bolečin. Izvedenec F.D., dr. med., spec. kirurg, stalni sodni izvedenec za splošno kirurgijo in travmatologijo, je v izvedenskem mnenju pojasnil, da so hude telesne bolečine trajale teden dni, mesec dni so trajale srednje hude telesne bolečine in potem še 2 meseca lažje telesne bolečine. Slednje je mogoče pričakovati tudi v bodoče, le redko srednje hude, do katerih bo prihajalo ob spremembi vremena. Nelagodnosti so bile prisotne pri pregledih, kontrolah, fizioterapiji, tožnica pa je bila omejena tudi pri vsakodnevnih fizičnih opravilih, pri čemer tudi ni mogla opravljati del na kmetiji, na kateri živi. Vse navedeno tudi po stališču sodišča druge stopnje utemeljuje odškodnino v prisojenem znesku, saj je izvedenec pojasnil, da z desnico tožnica ni bila sposobna za nobeno delo, potrebovala pa je pomoč tudi pri opravljanju osnovnih življenjskih opravil. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti je izvedenec ugotovil, da sicer ni prišlo do invalidnosti, vendar je pričakovati, da ji bodo ostale določene težave pri opravilih, ko bo morala dvigniti desno ramo iznad nivoja ramenskega sklepa, zlasti pri ponavljajočih se gibih ter ob spremembi vremena. Tožnica ne more dolgo držati desne roke v pokončnem položaju, roka jo začne boleti in mravljinčiti, z njo tudi ne more početi vsega, kar je opravljal pred poškodbo. Vse navedeno glede na pravilno ugotovljeno dejstvo, da je tožnica policistka in se mora še vedno uriti v samoobrambi, predstavlja zmanjšanje življenjskih aktivnosti, zaradi katerih je odškodnina prisojena v primerni višini, v skladu s 179. členom OZ. Pritožbene navedbe, ki se opirajo predvsem na dejstvo, da ni podane invalidnosti, zato ne morejo biti utemeljene, saj so kljub temu pri tožnici objektivno ugotovljene nevšečnosti, ki povzročajo duševne bolečine.

Tožnica je po ugotovitvah sodišča prve stopnje po poškodbi prenehala z vadbo. To je potrdila sama tožnica kot tudi priča D.U.. Zato so protispisne pritožbene navedbe, češ da ni utrpela primarnega strahu, ker naj bi z vadbo nadaljevala. Ker je tožnica ob dogodku začutila močno bolečino, ko se tudi ni mogla sama dvigniti s tal, je šlo nedvomno za nenaden dogodek, zaradi katerega je bila tožnica v šoku in je utemeljen tožbeni zahtevek za odškodnino za primarni strah. Ker je tožnica policistka. Po ugotovitvah sodišča je tožnica desničarka, roke pa ne uporablja le pri vsakodnevnih opravilih, temveč kot policistka tudi pri opravljanju delovnih nalog pri toženi stranki, pri intervencijah. Zato tovrstna poškodba nedvomno tudi po stališču pritožbenega sodišča povzroči sekundarni strah za izid zdravljenja. Zato pritožbi tudi v tem delu nista utemeljeni.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je sodišče tožbo prejelo po faksu dne 31. 12 2008 (list. št. 1 - 5), dne 6. 1. 2009 pa še po pošti v originalu in s prilogami v dveh izvodih. ZPP ne ureja takšnega pravnega položaja, v 4. odstavku 108. člena ZPP pa ureja podobno situacijo, ko se šteje, da če je vloga vezana na rok in je popravljena oziroma dopolnjena in izročena sodišču v roku, ki je bil določen za dopolnitev oziroma popravo, da je bila vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila prvič vložena, torej je treba uporabiti takrat veljavno Odvetniško tarifo Uradni list RS, št. 67/03, OT). Čeprav tožba v obravnavani zadevi ni bila vezana na rok, je namreč treba upoštevati, da je tožnik tožbo ustrezno dopolnil. Zato je možno po analogiji šteti, da je tožba vložena tistega dne, ko je bila poslana po faksu. Ker je tožena stranka priglasila stroške postopka po ZOdvT, je kvečjemu upravičena do nagrade po prej veljavni OT za tista opravila, ki so vsebinsko identična z opravili, ki jih določa ZOdvT. Tako je tožena stranka upravičena do nagrade za odgovor na tožbo v višini 400 točk (priglašena nagrada za postopek), do nagrade za naroke v višini 400 točk (9. 2. 2010), 200 točk (23. 3. 2010), 200 točk (22. 4. 2010), 200 točk (24. 6. 2010), 400 točk (31. 5. 2011) in 200 točk (1. 9. 2011) - OT je predvidevala nagrado za vsak opravljen narok, ZOdvT le eno nagrado, ne glede na število narokov), 500 točk za pritožbo, skupaj z 20 ,00 EUR pavšala in 20,00 EUR potnih stroškov, ter kilometrino v višini 238,87 EUR, kar skupaj znaša 1.425,50 EUR, glede na uspeh 24 % pa 342,12 EUR. Torej bi po pobotanju bila tožena stranka dolžna tožnici plačati 1.787,87 EUR, in ne 1.726,22 EUR, kot je prisodilo sodišče prve stopnje. Ker pa bi v tem primeru šlo za nedopustno odločanje v škodo tožene stranke (359. člen ZPP), pritožbeno sodišče v to odločitev ni poseglo. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo nekoliko prenizke stroške postopka, vendar tudi v to ni mogoče posegati. Glede na priznane stroške v višini 4280 točk (pri čemer se ne upošteva 50 točk za poročanje stranki), pripadajo tožnici skupaj s stroški kilometrine v višini 535,08 EUR, stroški za izvedenca v višini 392,50 EUR, materialnimi stroški in 20 % DDV, skupaj stroški v znesku 2.906,96 EUR in ne 2.878,36 EUR, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. Torej pritožba tožene stranke in stranskega intervenienta v nobenem primeru ne more biti uspešna.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Ker tožena stranka in stranski intervenient s pritožbo nista uspela, sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.

Odgovor tožnice na pritožbo tožene stranke ni v ničemer pripomogel k boljši razjasnitvi stvari, zato sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu z 2. odstavkom 165. člena ZPP ter 155. člena ZPP.