Jedro

Za pridobitev služnostne pravice vožnje na podlagi priposestvovanja, za kar določilo čl. 54 ZTLR zahteva 20 letno dejansko izvrševanje služnosti s strani lastnika gospodujočega zemljišča, je potrebno, da se ta res zahtevani čas izvršuje v določenem obsegu, pri tem pa se v tej zakonsko določeni dobi izvrševanja upošteva dejansko izvrševanje teh voženj, tudi lastninskega prednika gospodujočih zemljišč, če je bil obseg njegovega dejanskega izvrševanja služnosti enak obsegu sedanjega lastnika gospodujočega zemljišča.

Izrek

Pritožbama tožnic A. L. in N. P. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev o tožbenih zahtevkih teh tožnic spremeni tako, da poslej glasi: "Za potrebe gospodujočih zemljišč parc. ..., ..., ..., vpisane pri vl. št. ... k.o. T. v., ki so last tožnice A. L., obstaja v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin služnostna pravica hoje in vožnje z motornimi vozili po obstoječi cesti v breme vsakokratnega lastnika parc. št. ..., vpisane pri vl. št. ... k.o. T. v., ki je last tožene stranke. Tožena stranka J. K. je dolžna v roku 15 dni izstaviti tožnici A. L. za vknjižbo primerno listino, na podlagi katere bo za potrebe nepremičnin parc. št. ..., ... in ..., vpisanih pri vl. št. ... k.o. T. v. kot gospodujoče stvari mogoč zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice hoje in voženj z motornimi vozili po obstoječi cesti v breme nepremičnine parc. št. ..., vpisane v vl. št. ... k.o. T. v. kot služne stvari, da ne bo izvršbe.

Za potrebe gospodujočih zemljišč parc. št. ..., ..., ... in ..., vpisane pri vl. št. ... k.o. T. v., ki so last tožnice N. P., obstaja v korist vsakokratnega lastnika teh nepremičnin služnostna pravica hoje in vožnje z motornimi vozili po obstoječi cesti v breme vsakokratnega lastnika parc. št. ..., vpisane pri vl. št. ... k.o. T. v., ki je last tožene stranke. Tožena stranka J. K. je dolžna v roku 15 dni izstaviti tožnici N. P. za vknjižbo primerno listino, na podlagi katere bo za potrebe nepremičnin parc. št. ..., ..., ... in ..., vse vpisane pri vl. št. ... k.o. T. v. kot gospodujočih stvari, mogoč zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice hoje in vožnje z motornimi vozili po obstoječi cesti v breme nepremičnine parc. št. ..., vpisane v vl. št. ... k.o. T. v. kot služne stvari, da ne bo izvršbe.

Toženi stranki se prepoveduje vsako poseganje v služnostno pravico, opisano v zgornjih odstavkih izreka te sodbe, da ne bo izvršbe." Pritožbe tožnikov A. D., J. D., O. P., J. P., I. P., L. Š. in M. Š. se zavrnejo in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o tožbenih zahtevkih teh tožnikov.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 24. 11. 2005 pod tč. I izreka delno ugodilo tožbenima zahtevkoma tožnic A. L. in N. P. in razsodilo; da za potrebe in v korist gospodujočih zemljišč parc. št. ., ... in ... k.o. T. v., sedaj last tožnice A.L., obstaja služnostna pravica hoje in vožnje s traktorjem po obstoječi cesti v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. ... k.o. T. v., sedaj last tožene stranke, zato pa je toženi stranki naložilo izdajo zemljiškoknjižne listine, ki bo omogočala vpis takšne služnostne pravice v zemljiški knjigi ter ji prepovedalo poseganje v ugotovljeno služnostno pravico,da za potrebe in v korist gospodujočih zemljišč parc. št. ..., ..., ... in ... k.o. T. v., sedaj last tožnice N. P., obstaja služnostna pravice hoje in vožnje s traktorjem po obstoječi cesti v breme vsakokratnega lastnika parc. št. ... k.o. T. v., sedaj last tožene stranke, zato pa toženi stranki naložilo izdajo zemljiškoknjižne listine, ki bo omogočala vpis takšne služnostne pravice v zemljiško knjigo ter ji prepovedalo poseganje v ugotovljeno služnostno pravico.

Pod tč. II navedene sodbe pa je sodišče prve stopnje zavrnilo presežna tožbena zahtevka tožnic A. L. in N. P. ter tožbene zahtevke preostalih tožnikov in sicer; presežni zahtevek tožnice A. L. na ugotovitev obstoja služnostne pravice voženj z vsemi vozili, ki se nanaša na gospodujoča zemljišča tožnice, presežni tožbeni zahtevek tožnice N. P. na ugotovitev obstoja služnostne pravice voženj z vsemi vozili, ki se nanašajo na gospodujoča zemljišča, last N. P., tožbeni zahtevek tožnice I. P. na ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili v korist zemljišč parc. št. ... in ... k.o. T. v., sedaj last I. P., po obstoječi cesti v breme vsakokratnega lastnika parc. št. ... k.o. T. v., sedaj last toženca ter na obvezo toženca na izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki bi omogočala vpis takšne služnostne pravice v zemljiški knjigi, tožbeni zahtevek tožnikov L. in M. Š. na ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in voženj z motornimi vozili v korist zemljišč parc. št. ..., ..., k.o. T. v., sedaj last tožnikov L. in M. Š., po obstoječi cesti v breme vsakokratnega lastnika parc. št. ... k.o. T. v., sedaj last tožene stranke ter na obvezo toženca za izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki bi omogočala vpis takšne služnostne pravice v zemljiški knjigi, tožbeni zahtevek tožnikov O. in J. P. na ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in voženj z motornimi vozili v korist zemljišča parc. št. ... k.o. T. v., sedaj last O. in J. P., po obstoječi cesti v breme vsakokratnega lastnika parc. št. ... k.o. T. v., sedaj last tožene stranke ter na obvezo toženca na izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki bi omogočala vpis takšne služnostne pravice v zemljiški knjigi, tožbeni zahtevek tožnikov A. in J. D. na ugotovitev obstoja služnostne pravice hoje in voženj z motornimi vozili v korist parc. št. ..., ..., ..., ... k.o. T. v., sedaj last A. in J. D., po obstoječi cesti v breme vsakokratnega lastnika parc. št. ... k.o. T. v., sedaj last tožene stranke ter na obvezo toženca na izstavitev zemljiškoknjižne listine, ki bi omogočala vpis takšne služnostne pravice v zemljiški knjigi, ter tožbene zahtevke vseh tožnikov pod tč. II. izreka sodbe na prepoved toženi stranki vsakršnega poseganja v služnostne pravice, vpisane pod tč. II. izreka sodbe.

Sodišče prve stopnje je pod tč. III. izreka odločilo še o stroških pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje in vsaki stranki naložilo, da nosi svoje stroške postopka.

Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (torej zoper odločitev pod tč. II izreka sodbe), so se pritožili vsi tožniki. V pritožbah so uveljavljali pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagali, da se njihovim pritožbam ugodi in da se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tako je pritožnica A. L. v pritožbi navajala, da je sodišče prve stopnje kot razlog zavrnitve dela njenega tožbenega zahtevka upoštevalo, da se je toženec leta 1975 uprl izvajanju služnosti z osebnimi vozili. Takšen zaključek pa je zmoten, saj je bilo toženčevo nasprotovanje ureditvi ceste leta 1975, kar sodišče šteje za nasprotovanje izvrševanju služnostne pravice, usmerjeno zgolj proti tožniku Š. Tožnica L. pa je tako sama, kot pred njo njeni pravni predniki, za potrebe obdelave vinograda koristila sporno traso ne samo za vožnje s traktorjem, ampak tudi za hojo. Sodišče ni upoštevalo, da uporaba sedaj modernih prometnih sredstev in mehanizacije ne predstavlja širitve služnosti, ampak uporaba motornega vozila pomeni tudi uporabo za namen obdelovanja vinograda. Tako bi sodišče prve stopnje moralo tožbenemu zahtevku tožnice Laznikove v celoti ugoditi.

Tudi pritožnica N. P. je v pritožbi navajala, da je sodišče prve stopnje preširoko tolmačilo nasprotovanje toženca ravnanju Š. leta 1975. Tožnica N. P. je po svojih pravnih prednikih postala lastnica same domačije s hišo in z gospodarskim poslopjem tako, da je tudi ona, tako kot prej njeni pravni predniki, uporabljala sporno pot tako za kmetijske potrebe, kot za hojo v trgovino in k maši. Razlogi sodišča prve stopnje, da Planinčevi pred letom 1975 niso imeli osebnega avtomobila, zaradi česar zahtevku te tožnice za vožnjo z vsemi motornimi vozili ni ugodilo, niso utemeljeni. Peš hojo P. v trgovino in k maši, kar priznava tudi toženec, je zamenjala vožnjo z motornimi vozili, to pa ne predstavlja širitve služnostne pravice, saj se s tem namen uporabe gospodujočega zemljišča ni spremenil. Še vedno gre za domačijo z gospodarskim poslopjem, kjer N. P. stalno živi tako kot pred njo njeni pravni predniki in je zato zavrnitev dela tožničinega zahtevka te tožnice neutemeljena.

Pritožnika M. in L. Š. pa sta zatrjevala, da se je sodišče prve stopnje naslonilo na zmoten zaključek, da se je toženec že leta 1975 uprl vožnji z osebnim avtomobilom in da se pred letom 1975 po sporni cesti sploh ni dalo voziti. Tožnik L. Š. je povedal, da sta z ženo leta 1975 dobila od ženinih staršev več kmetijskih zemljišč, ki sta jih hodila iz D., kjer sta stanovala, obdelovat, pri tem pa sta se po tej cesti vozila tudi s fičkom, ki sta ga takrat imela. Toženec jima leta 1975 sicer ni pustil ceste poravnati tudi po sporni trasi mimo toženčeve hiše, nihče od tožnikov pa ni nikoli izpovedal, da bi jima naj toženec v letu 1975 tudi kakorkoli prepovedoval vožnjo z osebnim vozilom. Sodišče prve stopnje si je izpovedbo Š. L., da se po cesti ni dalo voziti s fičkom, preveč dobesedno razlagalo, saj se je sicer po tej sporni trasi še vedno dalo voziti, saj je bila cesta prevozna. Toženčevo nasprotovanje tožnikovemu posegu na delu ceste, ki ni potekal po toženčevem zemljišču, pa je bilo zato, ker je toženec zatrjeval, da mu je ta tožnik pri teh delih na vinogradu toženca povzročil škodo. Zmotna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da Š. M. in L. po letu 1975, ko sta postala lastnika posameznih zemljišč, ki so prej pripadala posestvu P., za obdelavo teh zemljišč uporaba sporne poti ni bila več potrebna. Še vedno sta za obdelavo teh zemljišč morala voziti po sporni poti, zato pa je sodišče prve stopnje neutemeljeno štelo, da se priposestvovalna doba njunih pravnih prednikov njima ne vračunava. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da se morata ta tožnika sedaj po tej sporni poti voziti tudi do njune lastne hiše. Tudi toženec, ko je govoril, da so P. hodili po sporni poti zaradi obdelave dveh parcel, je dejansko imel v mislih te parcele, ki jih imata sedaj v lasti ta tožnika. Kljub razdelitvi kmetije P. je tako za potrebe gospodujočega zemljišča zaradi medsebojne potne povezave še vedno potrebno uporabljati sporno cesto in gre tako za nadaljevanje izvajanja služnostne pravice, ki so jo pred njima izvajali že njuni pravni predniki P. Tožnika A. in J. D. pa sta v pritožbi navajala, da sodišče prve stopnje, razen izpovedbe toženca ni imelo nobenega drugega dokaza za zaključek, da je pravni prednik D. toženca vprašal za vsako vožnjo in je zato njegova vožnja predstavljala prekarij. Ostale priče o tej okoliščini niso ničesar izpovedale, sodišče prve stopnje pa je prezrlo izpoved toženca, da je prednik D. po tej cesti vozil od leta 1945, toženec pa je lastnik sporne ceste postal šele 1963. To pa izključuje, da bi pravni prednik D. spraševal toženca, če je vozil po tej cesti že takrat, ko toženec še ni bil lastnik. Torej je tudi tožbeni zahtevek tožnikov D. utemeljen.

Pritožnica I. P. pa je zatrjevala, da se je posestvo P. razdelilo na več novih lastnikov, ki so tudi za obdelavo svojih zemljišč uporabljali sporno cesto in je zato potrebno tudi tem v priposestvovalno dobo vštevati dobo njihovih pravnih prednikov. Tožnica I. P. uporablja sporno cesto za dostop do vinograda, saj je del travnika in sadovnjaka spremenila v vinograd. Vendar pa so tudi njeni pravni predniki sporno cesto uporabljali za spravilo pridelkov oz. obdelavo travnika in sadovnjaka.

Po pritožbenih trditvah pritožnikov O. in J. P. pa enako uporabo kot tožnica I. P. izvajata tudi ta tožnika, ki cesto uporabljata za potrebe obdelave vinograda. Zato pa sta tudi zahtevka P. I. in P. O. in J. utemeljena, saj jim sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo priposestvovalne dobe njihovih pravnih prednikov.

Na pritožbene trditve pritožnikov nasprotna stranka ni odgovorila.

Pritožbe pritožnic A. L. in N. P. sta utemeljeni, pritožbe ostalih pritožnikov pa niso utemeljene.

V predmetnem pravdnem postopku so posamezni tožniki kot lastniki vsak svoje nepremičnine s tožbo (vloženo leta 1995) zahtevali od toženca kot lastnika služečega zemljišča, ugotovitev s priposestvovanjem pridobljene služnostne pravice hoje in voženj z motornimi vozili v korist teh njihovih nepremičnin kot gospodujočih zemljišč ter varstvo pred motenjem oz. preprečevanja izvrševanja njihovih takšnih služnostnih pravic (kot to omogoča služnosnostnim upravičencem določba čl. 57 Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - v nadaljevanju ZTLR). Glede na zatrjevan pridobitni način služnostne pravice je glede na določilo čl. 54 ZTLR, ki za takšen način pridobitve zahteva 20 letno dejansko izvrševanje služnosti s strani lastnika gospodujočega zemljišča, kateremu lastnik služne stvari ne nasprotuje, za pridobitev takšne služnostne pravice potrebno, da se ta izvršuje v določenem obsegu 20 let. Ker so po ugotovitvah sodišča prve stopnje vsi tožniki postali lastniki zemljišč, v zvezi s katerimi so uveljavljali ugotovitev služnostne pravice, znotraj 20 letnega časovnega obdobja do leta 1994, ko je sodišče prve stopnje kot nesporno ugotovilo, da jim je toženec z fizično oviro onemogočil uporabo služnostne trase, je za ugotavljanje izpolnjevanja 20 letnega dejanskega izvrševanja iztoževanih služnosti pomemben tudi dejanski način (obseg) izvrševanja, kot so tega oz. če so tega izvrševali njihovi pravni lastniki. Ob tem pa je potrebno upoštevati, da uporaba modernih prometnih sredstev in mehanizacije ne pomeni razširitve služnosti voženj, če je namen uporabe gospodujočih zemljišč ostal isti in se moderno prometno sredstvo uporablja za isti namen kot prejšnje vozilo ter da je pot dovolj utrjena in široka oz. takšne kvalitete, da brez škode prenese novo obremenitev, ne da bi bila potrebna ureditev poti, pogostost voženj in njihov vpliv na služeče zemljišče pa ne pomeni hujše obremenitve za zavezanca. Navedena materialnopravna pravila je sicer kot pravno podlago odločanja o tožbenih zahtevkih tožnikov uporabljalo tudi sodišče prve stopnje.

V zvezi s tožbenim zahtevkom tožnice L. A. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je sporno služnostno traso mimo objektov toženca v času od leta 1984 dalje, ko je sama postala lastnica gospodujočega zemljišča, pred tem pa njeni starši kot prejšnji lastniki teh zemljišč, ki so bila v naravi vseskozi vinograd, uporabljala za namene hoje in vožnje v zvezi z obdelavo in koriščenjem tega vinograda, saj je bila sporna cestna trasa vseskozi edina cestna povezava s tem zemljiščem. V vsem tem času, ki do leta 1994 presega 20 let, pa so tožnica in njeni lastninski predniki po tej trasi do leta 1976 sicer za vožnjo uporabljali živinsko vprego, od tega leta dalje, ko so kupili traktor, pa traktor. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožnica za namen obdelave vinograda z razvojem in modernizacijo prometnih sredstev prejšnja prevozna sredstva (živinska vprega) nadomestila z osebnimi vozili, vendar pa je tožničin zahtevek na ugotovitev služnostne pravice vožnje z motornimi vozili štelo kot utemeljenega le glede vožnje s traktorji, ne pa tudi motornimi vozili, ker je štelo, da je s tem, ko se je toženec kot lastnik služečega zemljišča leta 1975 uprl usposobitvi služnostne poti za vožnjo z osebnimi avtomobili, prenehala tožničina dobrovernost izvrševanja služnostnih voženj z motornimi vozili. Utemeljene so pritožbene trditve pritožnice L. o zmotnosti presoje pomena takšnega ravnanja toženca leta 1975 v razmerju do te tožnice. Kot izhaja iz zapisnika o zaslišanju toženca (na list. št. ... in ...) je ta v zvezi z nasprotovanjem usposobitvi tudi sporne služnostne trase leta 1975 izrecno pojasnil, da je to dogajanje leta 1975 predstavljalo samo toženčev spor s Š. L., ne pa tudi z drugimi, ki so takrat sicer vozili po tej sporni cestni trasi. S tem pa se izkažejo pritožbene trditve tožnice L. o materialnopravno zmotni odločitvi sodišča prve stopnje v zvezi z zavrnjenim delom njenega tožbenega zahtevka za utemeljene. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi te pritožnice ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev o tožbenemu zahtevku tožnice L. spremenilo tako, da je njenemu zahtevku tako na ugotovitev iztoževane služnostne pravice kot zahtevanem varstvu po čl.57 ZTLR ugodilo (4. tč. 358. čl. ZPP).

V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o tožbenih zahtevkih tožnikov O. in J. P., L. in M. Š., I. P. in N. P., je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so vsi ti tožniki postali lastniki zatrjevanih gospodujočih zemljišč po razdelitvi prej enovite kmetije z domačijo s hišo in gospodarskih poslopjem, last njihovih lastninskih prednikov P. I. in I.. V času še enovite kmetije pa je bila za potrebe kmetijskega obdelovanja in koriščenja kmetijskih zemljišč, imenovanih "A." in "V.", glede na njihovo lego v odnosu do domačije in gospodarskega poslopja, kjer so bivali P. in kamor so se spravljali pridelki iz teh zemljišč, ki so bila takrat travnik oz. sadovnjak (zemljišča imenovana A.) oz. njiva (zemljišče imenovano V.), sporna služnostna trasa, uporabljena za dostop P. do teh zemljišč zaradi njihove obdelave in spravila trave oziroma poljščin iz teh zemljišč na domačijo prednikov. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je po razdelitvi te prej enovite kmetije samo domačijo s stanovanjsko hišo in z gospodarskim poslopjem pridobila tožnica P. N., preostala kmetijska zemljišča pa so bila razdeljena med ostale zgoraj navedene tožnike, ti pa so glede na to, da niso bivali na prejšnji domačiji P. ampak drugje, začeli sporno služnostno traso uporabljati kot dovozno cesto od krajev svojega bivanja pa do pridobljenih kmetijskih zemljišč, vsi razen P. O. in J. pa so po pridobitvi zemljišč spremenili dotedanjo kulturo prejetih kmetijskih zemljišč in s tem tudi dotedanji način koriščenja teh zemljišč. Zaradi takšne spremembe dotedanje namembnosti pridobljenih zemljišč pa so tudi v zvezi z koriščenjem zemljišč, imenovanih prej "A." in "V.", bistveno povečali število dotedanjih voženj in spremenili tudi uporabljena prevozna sredstva oziroma ta začeli uporabljati v drugačne namene, kot so bila ta uporabljena prej (ko so bila namenja le kmetijskemu izkoriščanju travniških oziroma njivskih površin). S tem pa so tudi v zvezi s temi zemljišči, za potrebe katerih se je prej vozilo po sporni cestni trasi bistveno spremenili in razširili dotedanji način izvrševanja voženj preko spornega zemljišča toženca, kot bo sicer podrobneje pojasnjeno spodaj.

Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je bilo ob pridobitvi leta 1976 zemljišče tožnikov P. O. in J. v naravi vinograd, za potrebe gospodarskega koriščenja katerega pa se do takrat vožnja preko sporne služnostne ceste ni izvrševala. Zato pa so ob ugotovljenem materialnopravno pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da zahtevek teh tožnikov ni utemeljen, ker za uveljavljano služnostno pravico teh tožnikov v zvezi s pridobljenimi nepremičninami niso podani zakonski pogoji 20-letnega izvrševanja iztoževane služnostne pravice, pri čemer se v njihovo izvrševanje hoje in voženj ne more všteti tudi izvrševanje njihovih lastninskih prednikov, ker tega ni bilo. Pritožbeni očitki pritožnikov O. in J. P. o materialnopravni zmotnosti odločitve sodišča prve stopnje o zavrnitvi njunih tožbenih zahtevkov, so tako neutemeljeni.

Ob zgornjih ugotovitvah je sodišče prve stopnje tudi glede tožbenih zahtevkov tožnikov L. in M. Š. ugotovilo, da sta ta ob pridobitvi njunih zemljišč leta 1976, med njimi tudi zemljišča - njive, imenovanega "V.", začela zaradi koriščenja teh in drugih zemljišč glede na njuno takratno bivališče v D., izvrševati vožnje po sporni trasi, najprej za kmetijsko koriščenje teh pridobljenih zemljišč in za potrebe izgradnje objektov, ki sta jih začela graditi na teh zemljiščih, ko pa je bila gradnja zaključena in sta se v stanovanjski objekt tudi preselila, pa tudi za vse tovrstne potrebe. Dejanski način izvrševanja služnosti voženj, ko sta ga od leta 1976 dalje izvrševala ta tožnika, je bil tako bistveno drugačen, tako glede pogostosti voženj, uporabe prevoznih sredstev in njihovega namena, kot je bil izvrševan način vožnje do njune pridobitve v namene kmetijskega koriščenja njivske parcele V. njunih lastninskih prednikov. Razen tega pa se je spremenil tudi namen uporabe pridobljenih zemljišč. Tako je tudi glede tožbenih zahtevkov teh tožnikov materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje o njihovi zavrnitvi, saj za zatrjevano pridobitev služnostne pravice niso izpolnjeni zakonski pogoji 20-letnega dejanskega izvrševanja, saj glede na ugotovljen obseg (le za potrebe koriščenja ene njive) in način izvrševanja voženj njunih lastninskih prednikov tega ni mogoče pravno upoštevno upoštevati v priposestvovalno dobo iztoževane služnostne pravice, kot sta jo sicer izvrševala tožnika od leta 1976 dalje in je bistveno presegala oziroma bila drugačna od njunih lastninskih prednikov. Tako se tudi pritožbeni očitki pritožnikov Š. o materialnopravni zmotnosti zavrnitve njunih zahtevkov izkažejo kot neutemeljeni, pritožbene trditve o zmotnosti presoje sodišča prve stopnje namena ravnanja toženca leta 1975 pa pravno nepomembne.

Sodišče prve stopnje je v zvezi z odločitvijo o zahtevku tožnice I. P. ob zgoraj že povzetih ugotovitvah v zvezi z razdelitvijo enovite kmetije in do takrat izvrševanimi vožnjami ugotovilo, da je tožnica I. P. leta 1980 pridobila zemljišče, imenovano "A.", ki je bilo v naravi travnik oziroma sadovnjak in v zvezi s koriščenjem katerega so njeni pravni predniki uporabljali za hojo in vožnjo tudi sporno služnostno traso. Vendar pa je tožnica po pridobitvi tega zemljišča spremenila dotedanji način koriščenja tega zemljišča in sicer tako, da je tega delno spremenila v vinograd, delno pa na njem zgradila objekt - vikend, zato pa bistveno spremenila (razširila) tudi dotedanji način izvrševanja voženj po sporni služnostni trasi, tako glede pogostosti voženj, uporabe prevoznih sredstev in njihovega namena uporabe. Glede na takšne ugotovitve pa se tudi odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka te tožnice izkaže kot materialnopravno pravilna, saj čas in način izvrševanja voženj pravnih prednikov te tožnice po sporni služnostni cesti ni mogoče upoštevati kot upoštevne v zvezi z iztoževano služnostno pravico te tožnice za pridobitev iztoževane služnostne pravice, sam tožničin način izvrševanja iztoževane pravice pa do leta 1994 ne izpolnjuje zakonskih pogojev 20-letnega dejanskega izvrševanja. Zato so tudi pritožbene trditve pritožnice I. P. o materialnopravno zmotni odločitvi sodišča prve stopnje o njenem zahtevku neutemeljene.

Utemeljene pa so pritožbene trditve pritožnice N. P. o materialnopravni zmotnosti zaključkov sodišča prve stopnje o neizkazanosti zakonskih pogojev za iztoževano služnostno pravico in posledično zahtevano varstvo po čl. 57 ZTLR v zvezi z odločitvijo o njenem zahtevku. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da so tako lastninski predniki te tožnice kot sama tožnica od leta 1991 dalje, ko je pridobila gospodujoča zemljišča, to je domačijo s stanovanjsko hišo in gospodarskim poslopjem, glede na to, da je predstavljala tako v času njenih lastninskih prednikov kot tožnice cesta, ki v delu poteka tudi preko sporne služnostne trase, edino povezovalno cesto domačije, kjer so prej stanovali P., od leta 1991 dalje pa tožnica, z urbanim naseljem, vseskozi uporabljali to sporno cesto za hojo in vožnjo, ki je bila v času tožničinih lastninskih prednikov izvrševana še z vprežnimi vozovi in traktorji, kasneje pa z modernejšimi in sodobnimi prometnimi sredstvi. Ker se tako tudi po prenosu lastništva od lastninskih prednikov na to tožnico namen uporabe teh gospodujočih zemljišč ni spremenil, med pravdnimi strankami pa je bilo sicer nesporno, da so lastninski predniki tožnice uporabljali to sporno služnostno cesto že najmanj od toženčeve pridobitve lastninske pravice na služečem zemljišču leta 1963 in da toženec ni nikoli (kot je bilo ugotovljeno že zgoraj tudi ob dogajanju s Š. leta 1975 ne) nasprotoval takšnim vožnjam, so pogoji za nastanek iztoževane služnostne pravice dejansko bili izpolnjeni že najmanj leta 1984. Pri tem pa dejstvo, da pravni predniki tožnice sicer niso uporabljali v času njihovega lastništva gospodujočih zemljišč tudi osebna vozila, ker teh niso imeli, ni pravno pomembno, saj glede na zgoraj predstavljeno tožničina uporaba motornih vozil kot sodobnih prevoznih sredstev ne pomeni kasnejše razširitve izvrševanja dotedanje takšne služnostne pravice njenih lastninskih prednikov. Pritožbi te tožnice je zato pritožbeno sodišče kot utemeljeni ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev o tožbenemu zahtevku te tožnice, spremenilo tako, da je njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo (4. tč. 358. čl. ZPP). Ugotovitev obstoja iztoževane služnostne pravice in ugotovljeno dejstvo, da je toženec s posegom leta 1994 onemogočil uporabo služnostne ceste tudi tej tožnici, namreč izkazuje utemeljenost tudi tožničinega zahtevka po čl. 57 ZTLR.

V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka tožnikov A. in J. D. se izkažejo kot protispisne pritožbene trditve pritožnikov A. in J. D., da je sodišče prve stopnje dokazni zaključek, da je lastninski prednik zemljišča teh tožnikov F. B. v času njegovega lastništva gospodujočega zemljišča do leta 1980 vožnje izvrševal le po predhodnem izrecnem dovoljenju toženca, ugotovilo samo na podlagi izpovedbe samega toženca. Kot je razvidno iz razlogov sodišča prve stopnje na strani 7 (prvi odstavek) je sodišče navedene dokazne zaključke sprejelo na podlagi dokazne ocene tako izpovedbe toženca kot priče V. K., izpovedbam obeh navedenih pa je zaradi skladnosti njunih takšnih izpovedb in prepričljivosti sledilo. Pritožbene trditve pritožnikov tako prepričljivosti takšne dokazne ocene sodišča prve stopnje ne morejo omajati, to pa tudi ne s pritožbenimi poudarki izpovedbe samega toženca, da je sicer B. po tej sporni trasi vozil že pred letom 1963, ko toženec sicer še ni bil lastnik. Takšna izpovedba namreč dejstvu, da je B., ko je toženec postal lastnik služečega zemljišča, tega spraševal za dovoljenje za vožnjo, ni nasprotna. Glede na ugotovitev o prekarističnem razmerju predhodnega lastnika nepremičnin tožnikov D. pa je materialnopravna pravilna odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožbenega zahtevka D. na ugotovitev služnostne pravice, ker za njeno pridobitev od leta 1980 dalje, ko sta postala lastnika tožnika, pa do leta 1994, ko se je toženec uprl izvajanju služnosti, ni pretekla 20-letna doba izvrševanja po čl. 54 ZTLR, materialnopravno pravilna pa je tudi posledična zavrnitev zahtevka tožnikov po čl. 54 ZTLR.

Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov pritožnikov D. A. in J., P. O. in J., P. I. in Š. L. in M., je pritožbeno sodišče njihove pritožbe zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi o tožbenih zahtevkih teh pritožnikov.

Pritožbeno sodišče sicer v zvezi z izdajo izpodbijane sodbe ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker ti niso bili priglašeni.