Jedro

Če sta zakonca vlagala skupna sredstva in delo v obstoječo nepremičnino, ki je potem postala nova stvar, je treba upoštevati vrednost zemljišča, ki ga je v to novo stvar vložil eden izmed njiju kot prispevek le-tega, ki ima vpliv na višino njegovega solastninskega deleža na tem skupnem premoženju.

Po izročilni pogodbi ali njej podobni pogodbi obligacijskega prava pridobljeno premoženje enega zakonca tekom trajanja zakonske zveze je skupno premoženje zakoncev le v kolikor je bilo odplačno pridobljeno, ne pa tudi v delu, v katerem je bilo izročeno premoženje darilo prevzemniku premoženja.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izreku pod točko 1., 2. in 3. ter v izreku po nasprotni tožbi v prvem odstavku pod točko 4. (glede nepremičnin vpisanih v vl.št. 21) razveljavi ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V preostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je hiša s prizidkom in dvorišče na parc. št. 502/5, vpisana v vl.št. 591, skupno premoženje pravdnih strank in znaša delež vsake od njiju Ž.

Toženki je bilo naloženo, da je dolžna tožniku izstaviti za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino na podlagi katere se bo parc.

št. 502/5 odpisala iz vl.št. 591 in vpisala v nov zemljiškoknjižni vložek iste k.o., pri katerem se tožnik vpiše kot lastnik do ene idealne polovice, ter da mora povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 1.253.022,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi na ugotovitev, da je M.V. dolžan priznati, da predstavljajo skupno premoženje tudi nepremičnine, ki so vpisane v vl.št. 21 ter da imata stranki na tem premoženju deleža vsaka do Ž ter da je M.V. dolžan plačati E.V. tolarsko protivrednost 65.000,00 DEM po prodajnem menjalnem tečaju NLB d.d., veljavnem na dan plačila obveznosti, vse skupaj z obrestmi od 26.5.1994 do plačila po obrestni meri, ki se v poslovnih bankah v kraju plačila priznavajo za vpogledne devizne vloge, pa je kot neutemeljen zavrnilo.

Proti sodbi se je pritožila tožena stranka. Izpodbija jo iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču očita pristranskost, ker je njeno posebno premoženje obravnavalo kot skupno premoženje, premoženje, ki ga je pridobil dolžnik po izročilni pogodbi pa kot njegovo posebno premoženje. Poudarja, da je v "novo stvar" hišo s prizidkom vložila svoje posebno premoženje, finančna sredstva in delo, tožnik pa le finančna sredstva in delo. Sodišče je res vpogledalo izvedeniško mnenje Č., vendar pa ni upoštevalo ocenjeno vrednost zemljišča in zmotno odločilo o povračilu pravdnih stroškov. Tožnik ni dokazal, da je prispeval sredstva za otroke, niti večjega obsega vlaganj v hiši, niti večjega dela. Tudi mu ne priznava, da bi zaslužil več kot ona, saj imata enako pokojnino, iz česar je zaključiti, da sta imela tudi enake plače. Priznava pa, da je večji del svoje plače vlagal v gradnjo ter kril obveznosti po izročilni pogodbi. Slednje je izpolnjeval na račun skupnega premoženja, saj posebnega premoženja za poplačilo zaostalih davkov, nakup puhalnika in obnove gospodarskega poslopja ter preživnine ni imel. Tudi delo na kmetiji je opravljal na račun časa in dela doma, zato je premoženje, pridobljeno po izročilni pogodbi skupno premoženje. V nasprotju z dokazi je tudi, da je denar od prodaje nepremičnin bil pridobljen in porabljen v času zakonske zveze. Docela fantastična zgodba pa je zanjo nakup stanovanjske stavbe in 5540 m2 zemlje za račun nečaka in je glede tega dokazna ocena sodišča zgrešena. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, pri čemer pa zaznamuje tudi stroške pritožbe.

Na pritožbo je odgovoril tožnik. Navaja, da tožnici nikoli ni oporekal zemljišča z minimalno komunalno urejenostjo, ki ga je vložila v skupno premoženje, vendar pa je njegov prispevek bistveno večji, ker je prispeval bistveno več finančnih sredstev, dela, pa tudi mizarske izdelke, dočim so trditve toženke o delu in sredstvih nedokazane. Tožnik ni izpolnjeval obveznosti po izročilni pogodbi na račun skupnega premoženja, ampak je prav na račun izročenega premoženja preskrbel za gospodinjstvo hrano, pa tudi izkupiček od razprodanega premoženja je potrošil v času zakonske zveze. Njegov prispevek ne more biti enak toženkinemu, ki na hiši ni fizično delala, niti ni organizirala gradnje, vse pa se je delalo, ko je prišel iz Nemčije, zato njun prispevek ne more biti enak. Dejstvo, da imata enaki pokojnini nič ne pomeni, saj je vedno opravljal več kot eno službo, kot obrtnik pa je plačeval le minimalne prispevke.

Toženka tudi ni dokazala, da so ob razdrtju zakonske skupnosti obstajala še kakšna denarna sredstva. Predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišče prve stopnje, njemu pa prizna stroške odgovora na pritožbo.

Tožena stranka je vložila tudi odgovor na odgovor na pritožbo, tožeča stranka pa repliko na odgovor na odgovor na pritožbo. V teh vlogah pa sta stranki predvsem ponavaljali že dosedanje svoje trditve.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne dvomi v ugotovitev sodišča prve stopnje, da je nepremičnina stoječa na parc. št. 502/5, ki v naravi predstvlja hišo s prizidkom in dvoriščem, vpisana v vl.št. 591, skupno premoženje pravdnih strank. Pritožnica sicer zatrjuje, da je skupno premoženje le 77/100 te nepremičnine, ker je parcelo s stanovanjsko hišo podedovala in ker predstavlja to 23% vrednosti, kar je njeno posebno premoženje. Pritožbeno sodišče šteje kot pravilen zaključek, da je parcela s hišo in prizidkom v celoti njuno skupno premoženje, glede na to, da sta zakonca v nepremičnino vlagala skupna sredstva in delo, zaradi česar je ta postala skupno premoženje, če se lahko šteje kot nova stvar. V danem primeru pa gre za novo stvar. Vendar pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko pri določitvi deleža na tem skupnem premoženju ni upoštevalo vrednosti zemljišča, ki ga je kot svoj prispevek vložila toženka poleg ostalega v skupno premoženje. Po 59. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR) v sporu o tem, kolikšen je delež vsakega zakonca na skupnem premoženju, upošteva sodišče ne le dohodek vsakega zakonca, ampak tudi druge okoliščine, kar je nedvomno tudi doprinos nepremičnine oz. zemljišča, ki ga je pridobila toženka na podlagi dedovanja in na katerem sta potem skupaj zgradila hišo in prizidek.

Ker pa tega sodišče prve stopnje ni štelo kot pomembno oz. o tem v razlogih sodbe sploh ni zavzelo stališča, pa je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ostalo tudi dejansko stanje v tem pogledu neugotovljeno. Sodišče prve stopnje namreč ni ugotovilo, kolikšno vrednost predstavlja zemljišče, na katerem se je gradilo, vrt in vse tisto, za kar je ugotovilo, da je bilo prispevano v nastanek skupnega premoženja. Šele po dopolnitvi dokaznega postopka v tej smeri bo sodišče prve stopnje lahko pravilno in prepričljivo ugotovilo kolikšen je delež bodisi enega ali drugega na nepremičninah parc. št. 502/5, potem, ko bo upoštevalo tudi prispevke v delu in sredstvih ter skrbi za družino obeh strank. Pritožbi tožene stranke je zato pritožbeno sodišče ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje po tožbi razveljavilo na podlagi 370. člena ZPP in vrača zadevo sodišču prve stopnje, da o njej znova odloči. Tožena stranka pa se utemeljeno pritožuje tudi zoper zavrnitev tožbenega zahtevka po njeni nasprotni tožbi na ugotovitev, da je M.V. dolžan priznati, da so skupno premoženje pravdnih strank tudi nepremičnine vl.št. 21 k.o. D. in da je delež vsakega do Ž. Res je, da so bile po izročilni pogodbi nepremičnine izročene izključno tožniku, kot ugotavlja sodišče prve stopnje. Res pa je tudi, da tožnik posebnega premoženja, iz katerega bi lahko izpolnjeval obveznosti po izročilni pogodbi ali pa uporabil premnoženje za poplačilo zaostalih dvaščin in kmetijskih strojev ter preživnine, če je to dejansko res izpolnjeval, ni imel. Izročilna pogodba je tvegana pogodba in v kolikor je bila odplačna, jo je v tistem delu treba upoštevati kot skupno premoženje zakoncev. Le kolikor predstavlja darilo, pa so nepremičnine tožnikovo posebno premoženje. Tega pa sodišče prve stopnje doslej ni ugotavljalo in je v tem pogledu zaključek sodišča prve stopnje, da toženka ni dokazala, da bi kakorkoli prispevala k vzdrževanju nepremičnin ali povečanju vrednosti v D., preuranjen. Tudi, če toženka ni vlagala direktno svojega dela ali finančnih sredstev v nepremičnine v D., ali v izpolnjevanje obveznosti po izročilni pogodbi, to še ne pomeni, da odplačno pridobljeno premoženje, če ga je kaj, ni skupno premoženje, saj je dejstvo, da je tožnik delal v D., toženka pa doma, lahko le posledica razdelitve dela v zakonski skupnosti, kar pa ne preprečuje nastanka skupnega premoženja. Ker sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi tožnik po izročilni pogodbi le pridobil nepremičnine v D. in da ni v ničemer izpolnjeval obveznosti, ki so bile izgovorjene po izročilni pogodbi in ki jih je lahko materialno ovrednotiti, je zaključek sodišča prve stopnje, da nepremičnine v D. niso skupno premoženje pravdnih strank, neprepričljiv. Pritožbeno sodišče je zato sodbo sodišča prve stopnje po nasprotni tožbi v tem delu razveljavilo in vrača zadevo sodišču prve stopnje, da v nakazani smeri o tem znova odloči. Neutemeljeno pa se toženka pritožuje zoper zavrnitev tožbenega zahtevka za plačilo tolarske protivrednosti 65.000,00 DEM, ki naj bi bil preostali izkupiček od prodanih zemljišč po izročilni pogodbi in ki naj bi predstavljal tudi njuno skupno premoženje. Da tožnik ne razpolaga s takimi denarnimi sredstvi je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo, toženka pa tudi ni uspela dokazati, da takšni prihranki, ki bi sodili v skupno premoženje dejansko še obstajajo.

Tudi v pritožbi za to ne ponuja nobenega novega dokaza, sama trditev, da je bila gradnja hiše zaključena leta 1979, razen fasade in okolice, kar je bilo v letu 1983 in 1984, s prodajo zemljišč pa se je začelo leta 1980 in nato leta 1988 in da to ni bilo porabljeno za hišo in družino, pa ne more spremeniti odločitve, glede na to, da je pač denar očitno bil porabljen in ker ga ni več, ga toženka tudi ne more utemeljeno zahtevati. Nakazovanje, da naj bi bil vikend v R. last tožnika in kupljen s tem denarjem, pa tudi ne more biti pravno relevantno, glede na to, da ta nepremičnina ni predmet tožbenega zahtevka. Pritožba toženke je zato glede plačila tolarske protivrednosti 65.000,00 DEM neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče v tem delu zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 368. člena ZPP.

Posledica razveljavitve sodbe po tožbi in delne razveljavitve po nasprotni tožbi je tudi razveljavitev izreka o pravdnih stroških. O pritožbenih stroških bo sodišče odločalo v končni odločbi, odločitev o tem pa ima podlago v 166. členu ZPP.