Jedro

Stalno prebivališče v smislu Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem je tisto, ki je kot stalno evidentirano v skladu z določbami ZPPreb - vpisano v register stalnega prebivalstva. Pogoj, da je prosilec vsaj dvakrat sodeloval na prejšnjih razpisih in se vsaj dvakrat uvrstil na prednostno listo upravičencev, je vezan na status osebe v vlogi prosilca na prejšnjih razpisih in ne na njeno udeležbo v vlogi družinskega člana prosilca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Predlogu tožnice za oprostitev plačila sodnih taks se ugodi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo v postopku, vodenem na podlagi 12. javnega razpisa Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine A. (MOA) z dne 1. 9. 2007 za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem, odločila, da je tožnica na podlagi ocenitve stanovanjskih, socialnih in drugih razmer dosegla 470 točk, s čemer se uvršča na 391. mesto prednostne liste upravičencev za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem, namenjenim družinam, za katera prosilci niso zavezani plačati lastne udeležbe in varščine (lista A1). Odločila je tudi, da bodo stanovanja zagotovljena vsem tistim upravičencem iz liste A1 v skupini družin, ki so dosegli nad vključno 565 točk pod pogojem, da se tam navedene razmere, ki vplivajo na izpolnjevanje pogojev za dodelitev neprofitnega stanovanja, ne spremenijo. V obrazložitvi toženka navaja, da so v skladu s Pravilnikom o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (v nadaljevanju Pravilnik) upravičeni do dodelitve neprofitnega najemnega stanovanja državljani RS oziroma članice EU, ki izpolnjujejo pogoje in merila, določena s Pravilnikom, ter pogoje, ki jih v skladu z navedenim predpisom določi najemodajalec. Toženka tako poudarja, da je bil pri obravnavanem razpisu kot dodaten pogoj določena stalnost bivanja v MOA razen za izjeme, ki jih navaja. Ta pogoj se je točkoval na podlagi podatkov, pridobljenih po uradni dolžnosti od pristojne upravne enote. Na podlagi tega je bila tožnica uvrščena v kategorijo prosilcev, ki prebivajo v MOA nad 5 do 10 let in ocenjena z 20 točkami. V okviru ocenjevanja okoliščin, ki se nanašajo na prednostne kategorije prosilcev, je tožnica pridobila 60 točk na račun tega, da je njena družina najmanj tri članska in je zaposlena samo ona, 50 točk pa na račun dejstva, da je prosilka ženska z več kot 12 leti delovne dobe. Iz obrazložitve je še razvidno, da lahko upravičenci, ki so uvrščeni na prednostno listo, a so dosegli manjše število točk kot tisti, ki jim bo zagotovljeno stanovanje, kandidirajo na prihodnjem razpisu, s tem da jim bo v določeni višini točk upoštevana udeležba pri dosedanjih razpisih.

Upravni organ druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnil in v razlogih navedel, da lahko najemodajalec na podlagi pooblastila iz 87. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1) pri posameznem javnem razpisu predpiše poleg pogojev, ki jih določa Pravilnik, še dodatne pogoje, ki jih mora prosilec izpolnjevati (npr. dobo bivanja v občini). V zvezi z pritožbenim očitkom, da bi organ moral tožnici priznati 90 točk na račun stalnosti bivanja v MOA, saj biva na tem območju od leta 1991 (17 let), pritožbeni organ pojasnjuje, da je bila tožnica že z navodili za izpolnjevanje vloge seznanjena, da bodo točke za stalnost bivanja priznane na podlagi potrdila o stalnem prebivališču na območju MOA. Iz potrdila z dne 11. 12. 2007, ki ga je pridobil razpisni organ, je razvidno, da je tožnica stalno prijavljena na območju MOA od 28. 5. 2001 dalje in da je do konca leta razpisa (2007) čas njenega stalnega bivanja na območju MOL znašal 6 let, 7 mesecev in 3 dni. Iz pritožbi priložene odločbe z dne 16. 5. 2001, ki jo je izdala Upravna enota A., pa je razvidno, da se z dnem dokončnosti navedene odločbe tudi za tožnico vpiše sprememba naslova stalnega prebivališča v registru stalnega prebivalstva, in sicer na naslov ... ulica. 5 v A. Ker se v skladu z razpisom upošteva prijavljeno samo stalno prebivališče, ki se dokazuje s potrdilom iz uradne evidence, in ne dejansko prebivališče na območju MOA, je bilo tožnici pravilno dodeljenih 20 točk za bivanje v MOL. Glede okoliščine, da je bilo tožnici na javnem razpisu v letu 2004 iz tega naslova dodeljenih 40 točk, ker je bila uvrščena v kategorijo prosilcev, ki v MOA bivajo od 10 do 15 let, pa upravni organ druge stopnje poudarja, da je vsak razpis samostojen z vnaprej določenimi pogoji in merili. Če so bile tožnici na prejšnjem razpisu ob enakem dejanskem stanju pomotoma dodeljene točke, to ne vpliva na število točk, ki so ji bile dodeljene z izpodbijano odločbo. Kar pa zadeva njen predlog, da se ji dodeli 90 točk na račun njene udeležbe na prejšnjih razpisih, saj je na 9. razpisu sodelovala kot prosilka, na 10. in 11. pa je kot prosilec naveden njen takratni izvenzakonski partner za celo družino, pa pritožbeni organ meni, da ji ne pripadajo. Poudarja, da so bili na obravnavanem 12. javnem razpisu kot ena izmed prednostnih kategorij določeni prosilci, ki so sodelovali na prejšnjih razpisih in se vsaj dvakrat uvrstili na prednostno listo, a glede na število razpisanih stanovanj niso pridobili pravice do dodelitve stanovanja v najem. Tožnica je bila tudi glede tega pogoja z navodili za izpolnjevanje vloge seznanjena, da se upošteva zgolj udeležba prosilca in ne drugih družinskih članov. Po ugotovitvah drugostopenjskega organa je bila tožnica uvrščena na prednostno listo samo na 9. javnem razpisu, na 10. in 11. pa je bil na prednostno listo uvrščen njen bivši izvenzakonski partner, zato ni upravičena do točk za udeležbo na prejšnjih razpisih.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da toženka pri vrednotenju stalnosti bivanja na območju MOA ni upoštevala odločbe Upravne enote A. z dne 16. 5. 2001, izdani v zadevi ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča. Iz obrazložitve odločbe, ki je javna listina, izhaja, da živi v A. že 17 let. Postopek je bil izveden v skladu z 8. členom Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju ZPPreb). Po njenem mnenju je podatek iz registra stalnega prebivalstva (RSP) kot edini ocenjevalni kriterij v neskladju z razpisnimi pogoji in v nasprotju z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V razpisu namreč ni določeno, da se stalnost bivanja ugotavlja na podlagi vpisa v RSP, navodil za izpolnjevanje vloge pa ni mogoče šteti za razpisni pogoj. Čeprav je v navodilu navedeno, da bodo točke priznane na podlagi potrdila o stalnem bivališču, ki ga od pristojnega organa pridobi razpisnik, to ne sme pomeniti, da prosilec nima pravice dokazovanja navedenega dejstva tudi na drug način, saj bi bilo drugače podano nasprotje z določili ZUP. Pri tem se tožnica sklicuje na 8. člen ZUP, zaradi ugotavljanja resničnega dejanskega stanja pa bi toženka morala izvesti ugotovitveni postopek. Tak primer je tudi problem "izbrisanih", ki so v postopkih dodeljevanja neprofitnih stanovanj uveljavljali stalno bivanje v MOA, čeprav sploh niso bili vpisani v RSP in ga v posebnem ugotovitvenem postopku z dokazovanjem tudi uveljavili. Tožnica se nadalje sklicuje na razpis v letu 2004, ko je bila uvrščena v kategorijo bivanja v MOA od 10 do 15 let, kar ustreza dejanskemu stanju, saj je takrat bivala v A. 13 let. Tudi kar zadeva vrednotenje njene udeležbe na prejšnjih razpisih, tožnica meni, da to ni pravilno. Že iz same vloge za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem (njene 1. točke, ki se nanaša na podatke o udeležencih razpisa) je razvidno, da so udeleženci razpisov vse, v tej točki navedene osebe, torej ne le prosilec ampak tudi njegov zakonec oziroma zunajzakonski partner ter ožji družinski člani. Čeprav je v prejšnjih razpisih izmenično nastopala kot prosilka ali zunajzakonska partnerica prosilca, je šlo za udeležbo, ki bi morala biti upoštevana v okviru prednostne kategorije pod točko 3.3.1. "uvrstitev prosilca na prednostno listo na prejšnjih razpisih - 30 točk za vsak predhodni razpis". Tožnica razume navedbo v navodilih za izpolnjevanje vloge, in sicer da se upošteva zgolj udeležba prosilca, ne pa tudi drugih članov gospodinjstva, tako, da se tukaj ne upošteva udeležba njenih hčera, ki z njo sodelujeta na razpisu kot njena družinska člana. Pogoj, da se točke za udeležbo prizna le tistim, ki so na prejšnjih razpisih sodelovali kot prosilci, v razpisu ni objavljen. Poudarja, da je iz spisov toženke mogoče ugotoviti, da se osebno že od leta 2004 trudi rešiti svoj stanovanjski problem tako v okviru izven zakonske skupnosti kot tudi sama. Vsa leta nastopa z istimi argumenti in v enakih okoliščinah. Bilo bi skrajno neživljenjsko, da bi družina na vsakem razpisu nastopala z dvema vlogama, torej da bi kot prosilca sodelovala oba - žena in mož. Le v takem primeru ob morebitni ločitvi ne bi imela problemov z uveljavljanjem točk za udeležbo na prejšnjih razpisih. Tožnica predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne v ponovni postopek ter da jo oprosti plačila sodnih taks.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da organ v postopku ugotavljanja upravičenosti prosilcev do dodelitve stanovanja odloča v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj lahko dejansko stanje ugotovi le na podlagi listin in dokazov, ki jih mora prosilec priložiti vlogi ter na podlagi podatkov, ki jih organ pridobi po uradni dolžnosti. Ob objavi razpisa je toženka izrecno navedla, da bo točkovanje izvedla na podlagi vloge prosilca in izpolnjenega obrazca ter priloženih prilog. Kar zadeva točkovanje udeležbe na prejšnjih razpisih, opozarja na točko 3.2 razpisa, v kateri je izrecno določeno, da pridobijo točke le tisti prosilci, ki so vsaj dvakrat sodelovali na prejšnjih javnih razpisih in so se najmanj dvakrat dejansko uvrstili na prednostno listo upravičencev. Ker se je tožnica na prednostno listo kot prosilka uvrstila le enkrat, ji točke iz te postavke niso bile priznane. Drugačno obravnavanje organa bi v tem primeru predstavljalo diskriminatorno ravnanje. Toženka zavrača tudi očitek, da bi morala zaslišati priče in izvesti postopek, ki bi potrdil, da tožnica prebiva na območju MOA dlje kot 15 let. Kot je bilo določeno v razpisu, se točke iz postavke 18 dodelijo na podlagi prijavljenega stalnega prebivališča, ki se izkaže s potrdilom iz uradne evidence. Poudarja, da postopek ugotavljanja dejanskega prebivališča ni predmet postopka o dodelitvi neprofitnih stanovanj v najem, saj se pri obravnavi vloge upoštevajo razmere, ki so obstajale v času oddaje vlog. Poleg tega je javni stanovanjski sklad v celoti vezan na potrdila iz uradnih evidenc, v tem primeru tudi odločbe upravne enote z dne 16. 5. 2001, s katero je bila ugotovljena sprememba stalnega prebivališča tožnice. Če se tožnica s to odločitvijo ni strinjala, bi morala to uveljavljati v pritožbi zoper omenjeno odločbo. Toženka predlaga, da sodišče zavrne zahtevek, tožnici pa naloži v plačilo stroške tega postopka.

Tožba ni utemeljena.

K 1. točki izreka Sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru sporno, ali tožnici kot prosilki za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem, pripada večje število točk za stalnost bivanja na območju MOA, kar je tožnica v postopku dokazovala z odločbo Upravne enote A. z dne 16. 5. 2001. Iz te po njenem mnenju izhaja daljša doba stalnega bivanja v A., kot to izkazuje potrdilo iz RSP.

Splošne določbe o oddajanju neprofitnih stanovanj v najem vsebuje SZ-1 (Uradni list RS, št. 69/03 in naslednji), ki med drugim v 5. odstavku 87. člena določa, da so do dodelitve neprofitnega najemnega stanovanja v lasti občine upravičeni državljani RS, ki izpolnjujejo pogoje in merila, določena z Pravilnikom o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, ki ga izda minister. Gre za uvodoma omenjeni Pravilnik (Uradni list RS, št. 14/04 in naslednji), ki v 3. členu med splošnimi pogoji za upravičenost do dodelitve neprofitnega stanovanja določa, da mora imeti prosilec med drugim stalno prebivališče v občini, v kateri je zaprosil za pridobitev neprofitnega stanovanja. Po 2. odstavku 19. člena Pravilnika potrdilo o stalnem prebivališču in številu članov gospodinjstva pridobijo najemodajalci neprofitnih stanovanj neposredno od pristojnih državnih organov. Iz navedenega je razvidno, da je stalno prebivališče v smislu navedenega Pravilnika oziroma stalno prebivališče, ki se upošteva v postopku oddaje neprofitnih stanovanj v najem, tisto prebivališče, ki je kot stalno evidentirano v skladu z določbami ZPPreb (Uradni list RS, št. 9/01 in naslednji). Le v tem primeru se namreč stalno prebivališče vpiše v RSP (18. člen ZPPreb), in sicer na podlagi prijave oziroma odjave stalnega prebivališča (7. člen ZPPreb) ali na podlagi dokončne odločbe, s katero pristojni organ ugotovi dejansko stalno prebivališče posameznika (8. člen istega zakona).

Že pritožbeni organ je v svoji odločbi navedel, da se v skladu z razpisom upošteva samo prijavljeno stalno prebivališče. Tudi sodišče po vpogledu v točko 2. 6. 12. javnega razpisa, ki se nahaja v upravnih spisih, ugotavlja, da je v njem navedeno, da se doba stalnega bivanja točkuje od vključno od leta 1965 dalje, ker za obdobje pred tem ni mogoče dobiti potrdila o stalnem prebivanju na območju MOA. Po mnenju sodišča to jasno kaže, da se izpolnjevanje tega pogoja ugotavlja na podlagi potrdila ter da so bili prosilci s to okoliščino seznanjeni že s samim razpisom. V zvezi s sklicevanjem tožnice na odločbo z dne 16. 5. 2001, izdano v zadevi ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča, sodišče dodaja, da po 6. odstavku 8. člena ZPPreb dokončna odločba, ki je podlaga za vpis novega stalnega prebivališča v RSP, velja tudi kot potrdilo o prijavi oziroma odjavi stalnega prebivališča. Ta določba kaže, da šele z dokončnostjo te odločbe nastopi enak položaj kot bi tožnica sama opravila prijavo stalnega prebivališča. V zvezi z odločbo z dne 16. 5. 2001 sodišče še dodaja, da ne drži, da izkazuje zatrjevano dobo prebivanja na območju MOA (17 let). Iz nje (njenega izreka), kot to ugotavlja tudi pritožbeni organ, je razvidno le, da so imeli tožnica, njen bivši izvenzakonski partner in njuna otroka prijavljeno stalno prebivališče na drugem naslovu, da tam ne prebivajo, da je njihov dejanski naslov na ... ulica 5 v A. in da se z dnem dokončnosti odločbe v RSP vpiše sprememba naslova stalnega prebivališča na naslov v A..

Glede na določbe Pravilnika kot tudi glede na navedeno vsebino javnega razpisa v zvezi z pogojem stalnosti bivanja je torej očitno, da je bil kot dodaten pogoj določeno stalno prebivanje na območju MOA v smislu določb ZPPreb. Tako formaliziranje omenjenega pogoja je razumljivo glede na splošno znano dejstvo o velikem številu prijav, ki prihajajo na tovrstne razpise (toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je bilo teh vlog v obravnavanem primeru okoli 2130) in glede na to, da je treba o teh vlogah odločiti v določenem roku, ki mora biti naveden že v samem razpisu (10. točka 18. člena Pravilnika) in ki je v obravnavanem primeru znašal 6 mesecev od zaključka razpisa.

Sodišče se tudi strinja s stališčem toženke, da je vsak razpis samostojen, zaradi česar se v vsakem primeru posebej (in ponovno) ugotavljajo razmere prosilcev in izpolnjevanje posamičnih pogojev. Zato se tožnica ne more sklicevati na višje točkovan pogoj glede stalnosti bivanja na predhodnem razpisu v letu 2004. Po mnenju sodišča tudi ni mogoče enačiti njenega primera s problemom "izbrisanih", ki ga izpostavlja v tožbi. Njene pavšalne navedbe namreč ne morejo biti osnova za ugotavljanje vzporednic z omenjeno skupino ljudi, ki so bili v letu 1992 izbrisani iz registra stalnih prebivalcev.

Poleg tega je v zadevi sporno, ali tožnica kot prosilka izpolnjuje pogoj, da je vsaj dvakrat sodelovala na prejšnjih razpisih in se vsaj dvakrat uvrstila na prednostno listo upravičencev, vendar ni pridobila pravice do dodelitve stanovanja v najem glede na število razpisanih stanovanj. Med strankama ni sporno, da je tožnica kot prosilka sodelovala na 9. javnem razpisu, medtem ko je bil na 10. in na 11. javnem razpisu na prednostno listo kot prosilec uvrščen njen bivši izvenzakonski partner.

Navedeni pogoj je določen v 3.2. točki 12. javnega razpisa. Stališču tožnice, da je treba pri tem upoštevati njeno udeležbo na razpisih, kjer je sodelovala kot zunajzakonska partnerice prosilca, na prvi pogled ni mogoče očitati nesprejemljivosti. Vendar pa to stališče zanemarja zahtevo iz pogoja, da se je "vsaj dvakrat uvrstila na prednostno listo upravičencev". Na to listo (1. odstavek 23. člena Pravilnika) se namreč uvrsti le prosilec, torej oseba, ki je vložila vlogo za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem in na podlagi katere se ugotavlja njegova (torej prosilčeva) upravičenost do dodelitve stanovanja v najem. Že iz opredelitve vsebine Pravilnika v 1. alineji 2. člena je razvidno, da ta določa splošne pogoje, ki jih morajo izpolnjevati prosilci, da so upravičeni do dodelitve neprofitnega stanovanja, kar pomeni, da je le prosilec lahko upravičenec. Z njim se v nadaljevanju sklene tudi najemna pogodba (1. odstavek 25. člena Pravilnika).

Po mnenju sodišča gre torej za pogoj, ki je vezan na status osebe v vlogi prosilca na prejšnjih razpisih in ne na njegovo sodelovanje oziroma udeležbo v vlogi družinskega člana prosilca. Nenazadnje to potrjuje tudi točkovno vrednotenje prednostnih kategorij, navedeno v 3.3.1. javnega razpisa, ki v 3. točki preglednice pod "prednostne kategorije v skladu s 6. členom Pravilnika" povsem nedvoumno določa, da so prednostna kategorija prosilci, uvrščeni na prednostno listo na prejšnjih razpisih.

Tudi v tem primeru gre za enega od dodatnih pogojev, določenih v skladu s pooblastilom iz 7. odstavka 87. člena ZS-1, ki glede na veliko število zainteresiranih vlagateljev zožuje nabor upravičencev do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu z določbo 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06; v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (4. odstavek 25. člena ZUS-1). Glede na navedeno toženka ni upravičena do povračila stroškov postopka, ki jih je priglasila v odgovoru na tožbo.

K 2. točki izreka Tožnica se v svojem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks sklicuje na v tožbi izkazano težko situacijo, v kateri se nahaja z otrokoma. V tožbi predhodno navaja, da vsem trem grozi deložacija, ki je bila odložena do 21. 8. 2008. Nadomestnega stanovanja ni uspela zagotoviti, saj ne razpolaga z sredstvi za najem stanovanja na prostem trgu. Najem izven A. pa bi pomenil izločitveni pogoj za udeležbo v postopkih na Javnem stanovanjskem skladu MOA. Nadalje navaja, da ji je toženka na njeno vlogo za dodelitev nujne bivalne enote odgovorila, da je do nje sicer upravičena zaradi izkazane finančne nezmožnosti, vendar da z enoto ne razpolaga. Poleg tega pri toženki poteka tudi postopek za izjemno dodelitev neprofitnega stanovanja v najem, ki je v pritožbeni fazi. Tožnica med drugim prilaga sklep o odložitvi izvršbe (deložacije) z dne 21. 5. 2008 (priloga A13), odgovor toženke za dodelitev bivalne enote z dne 25. 3. 2008 (priloga A16), potrdilo o izplačanih neto plačah za obdobje od oktobra 2007 do marca 2008 (priloga A19) in odločbo o dodelitvi enkratne izredne denarne socialne pomoči z dne 17. 8. 2007 (priloga A21).

Predlog tožnice za oprostitev plačila sodnih taks je utemeljen.

Po določbi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 30/78 in naslednji; v nadaljevanju ZST), ki se v zadevi še uporablja glede na prehodno določbo 39. člena ZST-1 (Uradni list RS, št. 37/08) sodišče v celoti ali deloma oprosti plačila taks stranko, če bi bila z njihovim plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Iz potrdila o izplačanih neto dohodkih v obravnavanem obdobju je razvidno, da je plača tožnice znašala od 618,85 EUR do 657,68 EUR, iz podatkov v zadevi pa, da preživlja dva mladoletna otroka. Zaradi težkih finančnih razmer ji je bila v preteklem letu priznana enkratna finančna pomoč pri nakupu šolskih potrebščin (A21), zaradi njih pa bi bila upravičena celo do dodelitve bivalne enote (A16).

Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da bi plačilo sodne takse za tožbo (65,58 EUR + opominska taksa) in sodbo (82,10 EUR) občutno poseglo v obseg sredstev, namenjenih za preživljanje tožnice in njenih mladoletnih hčera, zato je njenemu predlogu ugodilo.