Jedro

Če želi stranka neko pravnorelevantno dejstvo dokazovati s pričami, ji tega načeloma sodišče ne more odreči. Ali so priče verodostojne ali ne, lahko oceni šele potem, ko jih samo neposredno zasliši.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločanje o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 6.320,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2013 naprej ter za plačilo pravdnih stroškov. Pravdne stroške tožene stranke v višini 752,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je naložilo v plačilo tožeči stranki.

Pritožbo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo z ugotovitvijo o obstoju temelja zahtevka in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje o višini. Podrejeno se zavzema za razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške. Po pritožbenem mnenju je zmotno in v nasprotju z izvedenimi dokazi sprejeta odločitev, češ da tožnik ni dokazal vzročne zveze med obravnavano prometno nesrečo in škodo (poškodbe na vozilu). Izvedenec je zapisal, da ni mogoče izključiti poškodovanja vozil tako, kot so razvidne iz fotografij. Z računalniško simulacijo in ob upoštevanju poškodb vozil je prikazal način trčenja in pojasnil potek prometne nesreče. Ne more biti dvoma, da je do nje prišlo na način, kot ga zatrjuje tožnik. Njegova izpovedba ni ocenjena v delu, ko pove, da ne more vplivati na razumevanje oziroma videnje prometne nesreče z vidika povzročitelja. Splošno znano je, da je subjektivno doživljanje in opisovanje dogodkov pri ljudeh različno. Tožniku ne more iti v škodo, da je povzročitelj nekoliko drugače opisal potek dogodka, kot ga je ugotovil izvedenec ob upoštevanju objektivnih dejstev (fotografije). Pričino zmotno opisovanje dogodka je treba ocenjevati upoštevaje silovitost trčenja, odmaknjenost dogodka in pričino zmedenost. Neutemeljeno, nepravilno in v nasprotju s podatki spisa je sodišče zavrnilo tožnikove pravočasne in zadostno substancirane dokazne predloge za zaslišanja prič o okoliščinah in nastanku obravnavane nesreče. To procesno kršitev je pritožnik pravočasno grajal. V nasprotju s podatki spisa in mimo trditvene podlage tožene stranke je ocena, da gre za izmišljene priče, ki so se pojavile prepozno. Zmotno sta ocenjeni izpovedbi tožnika in povzročitelja nesreče. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka od tožene stranke z direktno tožbo na podlagi 943. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) uveljavlja plačilo odškodnine za materialno škodo na svojem vozilu iz škodnega dogodka (prometne nesreče – trčenja) z dne 10. 12. 2012, za katerega trdi, da ga je povzročil zavarovanec tožene stranke. Tožena stranka se je branila z ugovorom nenastale pravice, češ da glede na poškodbe na avtomobilih nezgoda ni nastala na način kot zatrjujeta udeleženca - v čelnem trčenju. Prirejeno – fingirano – nesrečo je dokazovala s fotografijami obeh udeleženih in oškodovanih vozil ter z izvedencem prometne stroke za raziskavo prometnih nezgod.

Pritrditi je treba pritožbi, da so zaključki sodišča o nedokazanosti vzročne zveze med prometno nesrečo in škodo v nasprotju z izvedeniškim mnenjem. V celoti je ostalo namreč prezrto in neocenjeno mnenje v tistem delu, ko ugotavlja, da iz razpoložljivih podatkov ni mogoče izključiti možnosti, da je prišlo do poškodovanja tožnikovega vozila v obsegu, kot je bilo poškodovano, ob trčenju z vozilom zavarovanca tožene stranke (list. št. 61). Izvedenec je torej izrecno povedal, da po tehnični plati ni mogoče zaključiti možnosti, da je do škodnega dogodka prišlo tako, kot zatrjuje tožeča stranka. Ker pa po nezgodi ni bil opravljen policijski ogled kraja nezgode in niso bile zabeležene sledi, po tehnični plati ni mogoče ugotoviti, kje je do trčenja prišlo oziroma če je prišlo do njega na zatrjevanem področju. Ob takih ugotovitvah izvedenca se izkaže, da bi moralo sodišče, če o kraju in času škodnega dogodka ni verjelo obema udeležencema, za pravilno ugotovitev dejanskega stanja izvesti druge ponujene dokaze. Kot pravilno opozarja pritožba, jih je neutemeljeno zavrnilo in s tem v škodo pritožnika zagrešilo absolutni bistveno kršitev pravil postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kar je pritožnik pravočasno grajal. Po podatkih spisa je pritožnik že v vlogi na red. št. 9 prerekal navedbe tožene stranke o fingirani predmetni nesreči. Navajal je, da v utemeljitev svojih navedb ponuja dokaz z zaslišanjem večjega števila prič, ki bodo lahko iz lastnega povedale o okoliščinah nastanka škodnega dogodka, o katerih je bila tožena stranka že pred pravdo obveščena. Očitki sodišča o nesubstanciranem dokaznem predlogu so protispisni in zmotni. Nadaljnja ocena, ko sodišče utemeljuje, da prič ni bilo (razlogi 5 sodbe), pa predstavljajo že vnaprejšnjo dokazno oceno, ki je pri zavrnitvi dokaza nedopustna. Če želi stranka neko pravnorelevantno dejstvo dokazovati s pričami, ji tega načeloma sodišče ne more odreči. Ali so priče verodostojne ali ne, lahko oceni šele potem, ko jih samo neposredno zasliši. Zaradi neutemeljene zavrnitve dokaznih predlogov, je sodišče kršilo načelo kontradiktornosti, hkrati pa nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje o okoliščinah in načinu nastanka obravnavane prometne nesreče. Pritožba ima prav tudi, ko opozarja, da je sodišče zmotno in neupravičeno oprlo svojo odločitev le na tisti del izvedeniškega mnenja, ko je izvedenec pojasnil, da je bil način trčenja po tehnični – fizikalni plati nekoliko drugačen, kot ga je opisal zavarovanec tožene stranke. Pritožba ima prav, ko opozarja, da to lahko kaže le na zmotno (subjektivno) zaznavo okoliščin nastanka trčenja pri zavarovancu tožene stranke. Vendar se sodišče v tej smeri do tožnikovih navedb ni opredelilo. Prav tako ni ocenilo sicer skladnih izpovedb obeh udeležencev o drugih okoliščinah trčenja (kraj, čas), ki potrjujejo tožnikove navedbe o nastanku škodnega dogodka in obsegu iz njega izvirajoče škode. Kot še rečeno, je prezrlo tudi ključni del izvedeniškega mnenja, ki na podlagi objektivnih podatkov (fotografij obeh poškodovanih udeleženih vozil, upoštevaje iz njih razvidne poškodbe obeh vozil, cenilni zapisnik o poškodbah vozila tožeče stranke ter poročilo o prometni nesreči s skico, ki sta jo narisala udeleženca) ugotavlja, da ni mogoče izključiti možnosti, da je zatrjevana škoda nastala v obravnavanem škodnem dogodku. Dokazna ocena je torej pomanjkljiva, nepopolna in ne ustreza metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP. Zaradi opuščenih ponujenih drugih dokazov v smeri dokazovanja obstoja škodnega dogodka in vzročne zveze je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. To pa nakazuje, da je sprejeta odločitev tudi materialnopravno zmotna ali vsaj preuranjena.

Ugotovljene kršitve in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje so narekovale razveljavitev izpodbijane sodbe (prvi odstavek 354. člena ZPP in 355. člen ZPP) in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na naravo kršitev pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti ugotovljenih procesnih kršitev in tudi ne dopolnjevati dokaznega postopka, saj bi s tem pravdni stranki prikrajšalo za pravico do pritožbe.

V ponovnem sojenju naj torej sodišče prve stopnje dopusti zaslišanje prič, ki jih je tožnik predlagal v zvezi z razjasnitvijo okoliščin nastanka škodnega dogodka. Nato naj ponovno in celovito oceni celotno dokazno gradivo in ponovno odloči o tožbenem zahtevku. Svojo odločitev naj obrazloži s pravilnimi in popolnimi razlogi.

Ponovno bo moralo odločiti tudi o pravdnih stroških, pri tem pa upoštevati tudi stroške tega pritožbenega postopka (tretji odstavek 165. člena ZPP).