Jedro

Če je predlagani dokaz neprimeren za dokazovanje zatrjevanega dejstva, sodišče obsojencu z zavrnitvijo dokaznega predloga ne krši pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist oziroma pravice do obrambe iz 29. člena Ustave.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kranju je z uvodoma navedeno sodbo obsojenega N. L. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila enotna kazen sedem let in šest mesecev zapora, v katero je sodišče vštelo čas, ki ga je obsojenec prestal v priporu. Odločilo je še, da se obsojencu odvzame zasežen denar v znesku 7.600,000 EUR, ter oškodovani G. d.d. priznalo premoženjskopravni zahtevek v znesku 8.735,00 EUR, oškodovani P. d.o.o. pa v znesku 1.100,00 EUR, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne 5. 6. 2013 dalje. Sodišče je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ter še odločilo, da potrebni izdatki in nagrada zagovornika po uradni dolžnosti bremenijo proračun. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti obsojenec sam, kot navaja, iz razlogov po prvem, drugem in tretjem odstavku 420. člena ZKP. Storitve očitanih dejanj ne zanika, nasprotuje pa ugotovitvi sodišča, da je dejanji storil namenoma oziroma zavestno. Uveljavlja nasprotje med pisnim in ustnim mnenjem izvedenke psihiatrične stroke in meni, da je izrečena kazen previsoka ter glede na vse okoliščine tudi neučinkovita. Sodišče je kršilo tudi njegovo pravico do obrambe, ker je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje kriminalista J., ki je obsojenca že večkrat obravnaval in pozna njegove karakteristike in vedenjske vzorce. Vložnik se nadalje ne strinja z ugotovitvijo sodišča, da je ob storitvi kaznivega dejanja nosil pištolo. V zvezi s tem navaja, da je iz bančnih posnetkov razvidno, da orožja ni nosil in da ni ogrožal nikogar, kar bi se dalo potrditi z rekonstrukcijo dogodka. Meni tudi, da mu sodnica A. B. ne bi smela soditi, saj ga je že prej večkrat obravnavala, in da je njegov zagovornik v obravnavani zadevi odvetnik, ki je bil pred tem državni tožilec in ga je pred obravnavanim kaznivim dejanjem obtožil za drugo kaznivo dejanje. V dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti vložnik izpostavlja kontradiktorne izjave zaslišanih prič in izvedenke ter še navaja, da policija ni imela interesa, da bi mu odvzela kri, čeprav njegovo psihično stanje ni bilo normalno. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru, ki ga je podala v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenjuje kot neutemeljeno ter predlagala njeno zavrnitev. Sodišče prve stopnje je obrazložilo zavrnitev predloga za izločitev izvedenskega mnenja in s tem odgovorilo na očitke o zatrjevanem nasprotju v mnenju izvedenke. Z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje policista J. sodišče ni kršilo obsojenčeve pravice do obrambe in je svojo odločitev obrazložilo. Ugovore glede potrebe po izločitvi sodnice in v zvezi z zagovornikom, ki je bil pred tem državni tožilec, pa obsojenec uveljavlja šele v zahtevi za varstvo zakonitosti, pred tem pa ni izkoristil v zakonu predvidenih možnosti in teh kršitev tudi v pritožbi ni uveljavljal. 4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu, ki v izjavi vztraja pri navedbah iz zahteve in ponovno poudarja, da med storitvijo očitanih dejanj ni bil v prištevnem stanju. Izjavo na odgovor vrhovne državne tožilke je po pooblastilu obsojenca vložil tudi odvetnik A. P. Navaja, da so v postopku podane bistvene kršitve določb postopka in kršitve kazenskega zakona, ki jih je uveljavljal obsojenec v zahtevi. Meni, da obstaja glede na sam način storitve očitanega dejanja in potek dogodkov velika verjetnost, da je bil obsojenec v času izvršitve dejanj bistveno zmanjšano prišteven. Meni tudi, da nikjer v spisu ni dokazov, da je bil obsojenec ob izvršitvi dejanj oborožen.

B.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

6. Vložnik v zahtevi ne zanika storitve obeh očitanih dejanj, ne strinja pa se z ugotovitvijo sodišča, da je bil v času storitve obeh dejanj prišteven. Navaja, da je dan pred kaznivim dejanjem v lekarni dvignil pet škatel tablet, ki jih je postopoma zaužil v štiriindvajsetih urah. Zaradi velike količine zaužitih pomirjeval in uspaval se dejanj sploh ne spominja, njegov resnični namen je bil storiti samomor. Večkrat se je zdravil v psihiatričnih ustanovah, najprej v Nemčiji in nato tudi v Polju in Begunjah. Tudi sodišče je v izpodbijani sodbi navedlo, da ima probleme z živci in da je nagnjen k samomoru.

7. Ugotovitev, kakšna je bila vsebina obsojenčeve zavesti in volje v trenutku izvršitve kaznivega dejanja, je ugotovitev dejanske narave in kot taka ne more biti predmet izpodbijanja z zahtevo za varstvo zakonitosti. Navedeno velja tudi glede izpodbijanja prištevnosti. Vpliv zaužitih pomirjeval, uspaval oziroma drugih psihoaktivnih snovi na voljne in razumske sposobnosti storilca tako sodi v sfero pravilne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga je sodišče prve stopnje ugotavljalo s pomočjo izvedenke psihiatrične stroke, dr. V. Š. Ugotovilo je, da je bil obsojenec v času storitve kaznivih dejanj sicer pod vplivom zdravil in drugih drog, vendar pa zaužite količine niso bile tako velike, da bi pri njem povzročile motnje zavesti in zavedanja, kaj počne, saj velike količine psihoaktivnih snovi jemlje že več let in zato pri njem niso povzročile hujše zmedenosti. Njegova zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje je bila sicer pomembno zmanjšana, vendar pa so bila njegova dejanja smiselna in povezana. Pomen svojega ravnanja je razumel, saj je rabil denar in ga je skušal dobiti na pošti in banki. Tudi sodišče druge stopnje ni podvomilo v obsojenčevo sposobnost razumeti pomen svojega dejanja in imeti svoje ravnanje v oblasti. Pritrdilo je ugotovitvam prvostopenjskega sodišča, da obsojenčevo razumevanje ali obvladovanje ni bilo okrnjeno v takšni meri, da bi lahko govorili o stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Obsojenec s trditvijo, da dejanj ni storil namenoma oziroma zavestno, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

8. Vložnik uveljavlja nasprotje med pisnim in ustnim mnenjem izvedenke psihiatrične stroke, ki je v pisnem mnenju navedla, da obsojenec svojega ravnanja ob storitvi kaznivega dejanja ni imel povsem v oblasti in da je bila njegova zmožnost pomembno zmanjšana, na obravnavi pa je zatrdila, da se je kljub temu lahko orientiral v času in prostoru. S tem očitkom vložnik po vsebini ne uveljavlja kršitve kazenskega zakona, kot sam navaja, temveč kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Na enake pritožbene očitke je odgovorilo že sodišče druge stopnje, ki je ugotovilo, da mnenje izvedenke ni samo s seboj v nasprotju in da ga je prvostopenjsko sodišče dovolj kritično ocenilo. Tudi po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitve postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj je navedbe izvedenke pravilno povzelo in upoštevalo v izpodbijani sodbi ter na podlagi ostalih izvedenih dokazov pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva v zvezi z obravnavanima kaznivima dejanjema.

9. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti po vsebini uveljavlja tudi kršitev pravice do obrambe oziroma izvajanja dokazov v njegovo korist iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ker je sodišče neutemeljeno zavrnilo izvedbo dokaza z zaslišanjem policista J. Navaja, da ga je ta policist že večkrat obravnaval, zato dobro pozna njegove karakteristike in vedenjske vzorce. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 23. 9. 2013 izhaja, da je obsojenec dokazni predlog za zaslišanje omenjene priče utemeljeval z navedbo, da bi lahko policist izpovedal o tem, kaj je obsojencu rekel ob odvzemu prostosti, in sicer, da takšnih dejanj on ne izvršuje in da se mu njegovo ravnanje zdi nerazumljivo. Nadalje je obsojenčev zagovornik na glavni obravnavi dne 30. 10. 2013 navedel, da bi lahko omenjena priča izpovedala o subjektivnem dojemanju obsojenca v kritičnem času.

10. Po ustaljeni sodni praksi sme sodišče glede na načelo proste presoje dokazov zavrniti dokaze, za katere oceni, da niso pomembni za pravilno odločitev, ker niso v relevantni zvezi z obravnavanim kaznivim dejanjem ali ker ni verjetno, da bodo izključili obstoj pravno pomembnih dejstev. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog za zaslišanje policista J. zavrnilo, ker je ocenilo, da izvedba predlaganega dokaza glede na samo obrazložitev predloga za njegovo izvedbo ne bi spremenila ali dopolnila dejanskega stanja, saj so bili izvedeni vsi dokazi, ki so bili potrebni. Do zavrnitve dokaznega predloga se je opredelilo tudi sodišče druge stopnje, ki je presodilo, da policistove subjektivne zaznave o obsojenčevem psihofizičnem stanju niso pravno relevantne glede samih očitanih kaznivih dejanj, subjektivne zaznave policista pa tudi ne bi v ničemer pripomogle k razjasnitvi, koliko alkohola oziroma tablet je obsojenec zaužil pred in po samem dejanju. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza, saj gre takšen dokaz, ki očitno ne bi mogel biti uspešen oziroma ne bi pripeljal do drugačne ugotovitve dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno na podlagi vseh ostalih izvedenih dokazov. Predlagani dokaz je neprimeren za dokazovanje oziroma ugotavljanje, ali je bil obsojenec v času storitve očitanih dejanj sposoben razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje, kar je sodišče ugotavljalo s postavitvijo izvedenke psihiatrične stroke. Vrhovno sodišče tako zaključuje, da obsojencu z zavrnitvijo omenjenega dokaznega predloga ni bila kršena pravica do izvajanja dokazov v njegovo korist oziroma njegova pravica do obrambe iz 29. člena Ustave.

11. Vložnik z navedbami, da ob storitvi kaznivih dejanj ni nosil pištole ni da s svojim ravnanjem ni nikogar ogrožal, uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati. Enako velja tudi za lastno oceno izpovedb zaslišanih prič in izvedenke psihiatrične stroke, katerih izpovedbe vložnik obširno analizira najprej v zahtevi in nato še v njeni dopolnitvi. Dokaznega predloga za izvedbo rekonstrukcije dogodka pa vložnik v postopku na prvi stopnji ni podal. 12. Ugovor, da je izrečena kazen previsoka ter glede na vse okoliščine tudi neučinkovita, je mogoče razumeti kot vložnikovo nestrinjanje z odmero kazni. Zaradi nestrinjanja z izbiro in odmero kazni zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti, razen če ni sodišče pri tem prekoračilo pravice, ki jo ima po zakonu. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik s svojimi navedbami ne uveljavlja kršitve materialnega kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP, temveč razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ki je nedovoljen razlog za vložitev zahteve.

13. V zvezi z ugovorom glede zahteve po izločitvi sodnice Vrhovno sodišče ugotavlja, da obsojenec nakazuje na izločitveni razlog iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP. Ta ugovor uveljavlja šele v zahtevi za varstvo zakonitosti, pred tem pa ni izkoristil v zakonu predvidenih možnosti. Na podlagi drugega odstavka 41. člena ZKP morajo stranke zahtevati izločitev sodnika takoj, ko izvejo za razlog izločitve, vendar najpozneje do konca glavne obravnave. Obsojenec izločitve sodnice ni uveljavljal v zakonskem roku iz citirane določbe, za kar ni bilo nikakršnih objektivnih ovir. Zaradi navedenega je prekludiran pri uveljavljanju, da je bila storjena procesna kršitev iz drugega odstavka 371. člena ZKP (kot posledica kršitve 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP), kar pomeni, da te kršitve v zahtevi za varstvo zakonitosti ne more več uveljavljati. Vložnikovih navedb v zvezi z nestrinjanjem s postavljenim zagovornikom, ki je bil pred tem državni tožilec in ga je pred obravnavanima kaznivima dejanjema obtožil za drugo kaznivo dejanje, Vrhovno sodišče ni obravnavalo, saj obsojenec v času do pravnomočno končanega kazenskega postopka njegovi vlogi zagovornika ni nikoli oporekal. C.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, zahteva pa je vložena pretežno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

15. Vrhovno sodišče je obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse. Kot izhaja iz prvostopenjske sodbe, je obsojenec brez sredstev za preživljanje, saj prejema le socialno pomoč, obsojen pa je tudi na daljšo zaporno kazen.