Jedro

Kadar stroški nastanejo zaradi naključja, ki se je primerilo stranki, le-ta sama nosi svoje stroške, nasprotna stranka pa je od nje upravičena zahtevati povrnitev stroškov po prvem odstavku 156. člena ZPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru drugotožene stranke in razveljavilo plačilni nalog z dne 11. 11. 2013, predlog drugotožene stranke za povrnitev stroškov ugovornega postopka pa je zavrnilo.

Zoper sklep se je pravočasno pritožila drugotožena stranka, ki izpodbija odločitev o stroških postopka in sodišču v tem delu očita napačno uporabo materialnega prava. V pritožbi navaja, da je morala vložiti pritožbo zoper plačilni nalog, s katerim ji je bila odmerjena taksa za kopije zapisnika, saj bi v nasprotnem primeru postal plačilni nalog pravnomočen in bi morala takso še enkrat plačati. Zato je bila prisiljena, da vloži ugovor, v katerem je navajala, da je takso že plačala. Skladno z Zakonom o odvetniški tarifi je priglasila stroške zastopanja v višini 50,00 EUR po tar. št. 3220 in 20,00 EUR za stroške po tar. št. 6002. Ne strinja se z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da ji po tar. št. 3220 ne gredo stroški za ugovor zoper plačilni nalog, ker da je sodna taksa odmerjena šele s sklepom o ugovoru zoper plačilni nalog. Takšna interpretacija sodišča ni pravilna. Določila tarife, da se priznajo nagrade za pritožbeni postopek zoper druge odločbe ni mogoče interpretirati tako ozko in zgolj v okviru ZPP kot je to storilo sodišče prve stopnje, saj se s tem odreka strankam pravica do kvalitetnega pravnega varstva. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se mu priznajo priglašeni stroški in zahteva povrnitev stroškov te pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Odločilna dejstva za presojo utemeljenosti stroškov, ki jih je priglasila druga tožena stranka so naslednja: Drugotožena stranka je priglasila pooblastilo in obenem prosila, da ji sodišče kopira določene listine v spisu. 6. 11. 2013 sodišče tej prošnji odobrilo in toženi stranki posredovalo fotokopije listin. 11. 11. 2013 je sodišče s plačilnim nalogom drugotoženo stranko pozvalo, da plača takse za kopije listin iz spisa v znesku 10,00 EUR. Iz podatkov v spisu izhaja, da je drugotožena stranka istega dne, to je 11. 11. 2013 na sodišču v gotovini plačala znesek 10.000,00 EUR po tar. št. 10103 za preslikavo listin. Nato pa je priporočeno po pošti 13. 11. 2013 vložila ugovor zoper plačilni nalog v katerem je ugovarjala, da je takse že plačala. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je ob ugotovitvi, da so bile takse plačane v gotovini, takšen plačilni nalog razveljavilo. Odločitev v tem delu je pravnomočna.

Čeprav je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov iz drugih razlogov, pa po mnenju pritožbenega sodišča drugotožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov na podlagi druge pravne podlage. Ker gre za pravdni postopek, se uporabljajo določbe ZPP, ki urejajo stroške postopka. 156. člen ZPP določa, da mora stranka ne glede na izid pravde povrniti nasprotni stranki stroške, ki jih je povzročila po svoji krivdi ali po naključju, ki se je njej primerilo. Iz te določbe smiselno izhaja, da takšna stranka svoje stroške krije sama. Ta člen določa kriterij krivde in kriterij naključja. Kadar stroški nastanejo zaradi naključja, ki se je primerilo stranki, le-ta sama nosi svoje stroške, nasprotna stranka pa je od nje upravičena zahtevati povrnitev stroškov po prvem odstavku 156. člena ZPP. Drugotožena stranka je predlagala, da se ji iz spisa fotokopirajo listine, sodišče prve stopnje jo je pravilno pozvalo, da plača takso za fotokopije in pravilno izdalo plačilni nalog, dejstvo pa, da je drugotožena stranka istočasno znesek poravnala z gotovino na sodišču, pa spada v njeno sfero. Iz tega razloga je odločitev sodišča pravilna, sodišče prve stopnje je le nepravilno uporabilo materialno pravo, določbe odvetniške tarife, saj pa bi moralo uporabiti določbo 156. člena ZPP. Zato pritožba ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (druga točka prvega odstavka 365. člena ZPP).

Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške pritožbenega postopka.