Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim sodiščem, da je pravila društva treba upoštevati in da so jih njeni člani dolžni poznati ter se po njih ravnati. Toda v primeru dolgoletnega ravnanja po ustaljeni praksi, ki je od teh pravil odstopala, bi moralo društvo članom jasno in v naprej naznaniti načrtovano spremembo obravnavanja neplačnikov oziroma zamudnikov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženka je dolžna tožniku povrniti 279,99 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in razveljavilo sklep Upravnega odbora toženke, sprejetega na seji 5. 8. 2019, ki se je glasil: „ A. A., rojen ..., stanujoč ..., se črta iz članstva Lovske družine“. Toženki je naložilo povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov v višini 1.175,04 EUR.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka, ki se sklicuje na vse pritožbene razloge in predlaga, da se sodbo razveljavi ter pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podredno, da sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. V bistvenem navaja sledeče. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je bil Upravni odbor Lovske družine (v nadaljevanju: UO LD) na podlagi četrtega odstavka 9. člena Pravil Lovske družine s 6. 8. 2014 (v nadaljevanju: Pravila LD) upravičen ugotoviti, da je tožeča stranka črtana iz članstva, saj ni poravnala svojih obveznosti niti po izteku roka, določenega v opominu. Zmoten pa je zaključek sodišča o domnevno neenakopravni oziroma diskriminatorni obravnavi, ki ga je sodišče gradilo na očitkih, ki nimajo niti trditvene podlage na strani tožnika niti niso bili ugotovljeni v dokaznem postopku. Sodišče je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka izhajalo zgolj iz ocene neenakopravnega obravnavanja tožnika in je kljub ugotovitvi, da s strani tožnika očitane kršitve niso podane ter da je bilo ravnanje toženke povsem v skladu z njenimi pravili, tožnika oziroma njegovo protipravno ravnanje s svojo odločitvijo nagradilo, kar je nedopustno in v nasprotju s Pravili LD. S tem je sodišče na široko odprlo vrata protipravnemu ravnanju, pravzaprav nagovorilo potencialne kršitelje k nadaljnjemu nespoštovanju predpisov, kar ima za društva, tudi lovske družine lahko usodne posledice. Odločitev za črtanje tožnika iz članstva, pa čeprav je bil morda res prvi, še ne pomeni diskriminacije oziroma neenake obravnave. Da lahko govorimo o diskriminaciji zaradi domnevne osebne zamere, v katero ni prepričan niti tožnik, mora biti črtanje iz članstva izključna posledica te osebne okoliščine. Tožnik je te očitke v zvezi z osebnimi okoliščinami podal šele na prvem naroku za glavno obravnavo, in sicer po opozorilu sodišča. Tožnik sploh ni izrecno opredelil in pojasnil osebnih okoliščin, na podlagi katerih naj bi bil diskriminatorno obravnavan, svojih pavšalnih in negotovih trditev tudi ni z ničemer izkazal, prav tako pa pavšalnih navedb ni potrdila nobena priča in niti ne zakoniti zastopnik toženke. Takšno pomanjkljivost pa je sodišče skušalo nadomestiti z očitkom toženki, da bi morala zaradi transparentnosti in enakega ravnanja s spremenjeno prakso člane seznaniti. Ocenjuje, da je sodišče samo, brez trditvene podlage tožnika, in ne da bi ugotavljalo prakso toženke, izpeljalo dokazno oceno, da bi morala toženka nekaj izvajati. Prav tako je sodišče nepravilno ugotovilo, da v drugih primerih toženka ni postopala enako kot pri tožniku, teh drugih primerov pa ni ugotavljalo in niti ni izpeljalo primerjave v postopanju med tožnikom in morebitnimi domnevnimi drugimi člani toženke. Tožnik se je skliceval na druge primere neplačnikov, ki niso bili kaznovani s črtanjem, a svojih pavšalnih in pomanjkljivih trditev ni z ničemer dokazal, zato ni bilo mogoče ugotoviti primerljivosti med domnevnimi primeri. Sodišče je torej izvajalo dokazno oceno brez zatrjevanih dejstev in brez izvajanja ustreznih dokazov. Toženka meni, da je nedvoumno dokazala, da na postopek črtanja tožnika iz članstva ni vplivala nobena njena osebna lastnost, temveč drug, zakonit razlog: kršenje Pravil LD, ki pa jih morajo člani poznati, kar je pravilno ugotovilo in potrdilo tudi sodišče prve stopnje. Nepoznavanje in nespoštovanje pravil nekega društva ne more iti v škodo društva, pač pa člana društva. Toženka izpostavlja, da je bilo spoštovanje Pravil LD ob nastopu mandata sedanjega zakonitega zastopnika poglavitna in primarna naloga. Toženka oziroma njen zakoniti zastopnik ni dolžan opozarjati polnoletne in dolgoletne člane k spoštovanju pravil ter jih opominjati, da jih bo on kot zakoniti zastopnik v svojem mandatu prav tako spoštoval, a sodišče glede tega ni niti izvajalo dokazov in ni preverjalo, kaj je članom ob nastopu funkcije povedal, je pa zaključilo, da članov ni opozarjal. Sodišče je zaključke o domnevni neustrezni aktivnosti glede seznanjanja s prakso izvajalo samo in brez ustrezne dejanske podlage, saj tožnik teh dejstev, da naj ne bi bil seznanjen s prakso spoštovanja pravil, ni niti zatrjeval. Takšna odločitev je zato ne samo v nasprotju s predhodnimi razlogi sodbe, pač pa tudi v nasprotju s Pravili LD, ki takšne obveznosti toženki, da člane poziva in opominja na spoštovanje določb Pravil, ne nalaga, prav tako ji ne nalagajo obveznosti, da izrecno opozarja na pravne posledice neizpolnitve obveznosti. Vse to mora biti članom znano, nasprotno gre to v njihovo škodo. S sklicevanjem na dolžnost enake obravnave članov je od toženke nesprejemljivo zahtevati, da ob ugotovljenih pogojih za črtanje člana iz članstva, tožniku ne sme izdati Sklepa UO LD, s katerim je črtan iz članstva samo zato, ker domnevno nekim drugim članom ob domnevno enakih kršitvah, toženka ni storila. Poudarja, da se je sodna praksa že izrekla, da enakosti v nepravu ni. S Pravili LD so se člani zavezali, da enake položaje svojih članov uredijo enako, a so jih prejšnja vodstva urejala mimo pravil, za kar pa ni obstajal noben poseben razumen razlog. Toženka nazadnje še izpostavlja, da je bila presoja in dokazna ocena sodišča v obrazložitvi izpodbijane sodbe v celoti napačna, površna in pomanjkljiva. Zaradi pomanjkljivostih razlogov za odločitev sodišča na podlagi izvedenih dokazov, takšna dokazna ocena povzroča dvom v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja in predstavlja kršitev 8. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

3. Tožnik je na pritožbo obrazloženo odgovoril in predlagal, da se zavrne, toženki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Toženka neutemeljeno očita, da je sodišče prve stopnje odločitev glede diskriminatorne oziroma neenake obravnave sprejelo brez ustrezne trditvene podlage, tj. da se je pri tem oprlo na dejstva, ki jih tožnik ni zatrjeval in tudi ne dokazal. 7. Pritožbeni očitki v zvezi s pomanjkljivimi, prepoznimi in nedokazanimi očitki glede osebne okoliščine tožnika so brezpredmetni, saj je prvostopenjsko sodišče v 14. tč. izpodbijane sodbe jasno zaključilo, da tožnik ni dokazal, da bi bila kakšna osebna okoliščina razlog za njegovo diskriminatorno obravnavo. Diskriminacija na podlagi 1. odst. 14. čl. URS oziroma 4. čl. Zakona o varstvu pred diskriminacijo (ZVarD)1, ki natančneje prepoveduje diskriminacijo zaradi katerekoli osebne okoliščine, tako ni bila ugotovljena.

8. Sodišče kot podlago za odločitev torej ni vzelo okoliščine, da bi bila tožeča stranka diskriminatorno obravnavana zaradi osebnih okoliščin, pač pa je primerjalo, kako je toženka ravnala v primerljivih situacijah. Tožnik je že v tožbi trdil, da je bil neenakopravno obravnavan. Poleg ostalega je namreč izrecno navedel, da mu je znanih več neplačnikov in da nikoli ni bil še nihče črtan zaradi tega (glej 4. str. tožbe). V zvezi z neenakopravno obravnavo (2. odst. 14. čl. URS) zato pritožbeni očitki o pomanjkljivih trditvah ne držijo.

9. Prvostopenjsko sodišče je v dokaznem postopku na podlagi izpovedb obeh strank in predlaganih prič ugotovilo, da je bila tožnik prvi, ki je bil pri toženki črtan zaradi neplačila zapadle finančne obveznosti v roku, danem v opominu, da pred njim zaradi zamud pri plačilih ni bil nihče črtan iz toženkinega članstva, da se je neplačnike tudi zaradi zamude pri plačilih uplenjene in odkupljene divjadi opominjalo na plačilo ter da se je člane pri pravočasnosti plačil toleriralo ob upoštevanju tudi njihovega finančnega položaja. Na podlagi izpovedi prič se je izkazalo, da so bili tudi drugi člani v preteklosti večkrat opozorjeni, celo za višji znesek plačila (npr. nekaj čez 300,00 EUR), pa kljub temu niso bili črtani, da so opomine poslali, niso pa zahtevali takojšnjega plačila ter da je do plačil po danih opozorilih prišlo tudi z zamikom do enega leta. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je jasna in prepričljiva, sprejeta na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Kljub temu, da člani, katerih neplačilo se je toleriralo brez črtanja, niso bili poimensko navedeni (ugotovljeni), so gornje okoliščine toženkine splošne pretekle prakse prepričljivo ugotovljene (glej 16. tč. na str. 8 in 9 izpodbijane sodbe). Pritožbeni očitki v zvezi s kršitvijo 8. čl. ZPP in 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP so zato neutemeljeni.

10. Prvostopenjsko sodišče je torej pravilno ugotovilo, da je tožnik sicer kršil Pravila LD, vendar ni bila edini, razlika je bil le v tem, da je bil glede na dotedanjo prakso in primerljive primere iz članstva črtan le tožnik. Sodišče je torej prepričljivo ugotovilo neenakopravno oziroma različno obravnavo tožnika, pri čemer toženka ni izkazala, da bi bilo to razlikovanje upravičeno oziroma potrebno. Toženka je navedla, da je do razlikovanja prišlo zaradi zamenjave zakonitega zastopnika, ki želi vnesti red v društvo. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno presodilo, da bi morala toženka zaradi transparentnosti, predvidljivost, pravne varnosti, enakega ravnanja njenih organov in enakega obravnavanja vseh članov slednje v naprej opozoriti oziroma seznaniti s spremenjeno prakso.

11. Pritožbeno sodišče se strinja s prvostopenjskim sodiščem, da je pravila društva treba spoštovati in da so jih njeni člani dolžni poznati ter se po njih ravnati. Toda v primeru dolgoletnega ravnanja po ustaljeni praksi, ki je od teh pravil odstopala, bi moralo društvo članom jasno in v naprej naznaniti načrtovano spremembo obravnavanja neplačnikov oz. zamudnikov. Toženka neutemeljeno očita, da sodišče prve stopnje v tej smeri ni izvajalo dokazov in ni preverjalo, kaj je zakoniti zastopnik članom ob nastopu funkcije povedal ter na kaj jih je opozarjal. Toženka je namreč tista, ki bi morala določno navesti, da je člane o spremembi obravnavanja neplačnikov obvestila in to ustrezno dokazati, česar pa ni storila. Skladno s 7. in 212. čl. ZPP je na toženki trditveno in dokazno breme glede obstoja dejstev, s katerimi se brani pred očitki tožnika.

12. Kljub temu, da toženki ni mogoče očitati, da je ravnala diskriminatorno, iz ugotovljenega dejanskega stanja torej izhaja, da je tožnika obravnavala drugače kot na podlagi svoje pretekle prakse vse ostale neplačnike oz. zamudnike, torej različno od drugih članov, ki so se v preteklosti znašli v enakem položaju kot tožnik. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ugotovilo kršitev določbe 3. odst. 2. čl. ZDru-1, ki zapoveduje, da delovanje v društvu temelji na enakopravnosti članstva ter ustavne pravice do združevanja (2. odst. 42. čl. URS) in enakosti pred zakonom (2. odst. 14. čl. USR).2 Sodba prvostopenjskega sodišča glede tega vsebuje dovolj razlogov o odločilnih dejstvih in nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zato je očitek tožene stranke v zvezi z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP neutemeljen.

13. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

14. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. in 1. odst. 154. čl. ZPP; toženka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo. Ti so odmerjeni skladno z Odvetniško tarifo (OT) po priglašenem stroškovniku v odgovoru na pritožbo (l. št. 95). Tožnik je upravičen do povrnitve 375 točk nagrade odvetnika za sestavo pritožbe (tar. št. 21/1 OT), kar znese ob vrednosti točke 0,60 EUR 225,00 EUR, povečano za 2% izdatkov za stranko in drugih izdatkov (11. čl. OT), kar znese 229,50 EUR. Stroški pritožbenega postopka povečani za 22% DDV (12/2 člen v povezavi z 2/2 členom OT) znašajo skupno 279,99 EUR. Priznane stroške mora toženka tožniku plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

1 Uradni list RS, št. 33/16 in 21/18 – ZNOrg. 2 Podobno je ugotovilo tudi Višje sodišče v Kopru v sodbi I Cp 478/2020 z dne 13. 1. 2021.