Jedro

Predhodna razdelitev sredstev iz javnega razpisa po presoji Vrhovnega sodišča ne more predstavljati ovire za izvršitev pravnomočne sodne odločbe, če bi pritožnica uspela s tožbo v predmetnem upravnem sporu, ta pa tudi ne more predstavljati težko popravljive škode (kot to zatrjuje pritožnica) v smislu 32. člena ZUS-1. Sama udeležba na javnem razpisu še ne pomeni uspeha na javnem razpisu in tako v vsakem primeru predstavlja zgolj pričakovanje. Zato pritožnica izpada denarnih sredstev, ki jih je ob prijavi na javni razpis pričakovala, a se pričakovanje ni uresničilo, ne more uveljavljati kot škodo v smislu 32. člena ZUS-1. Pri kandidiranju na javnem razpisu je pridobitev sredstev na takšnem razpisu odvisna od izpolnjevanja razpisnih pogojev oziroma kriterijev, zato gre v vsakem primeru za negotovo dejstvo, ki prav zato ne more biti okoliščina, s katero bi se izkazovala težko popravljiva škoda.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v I. točki izreka zavrnilo tožničino zahtevo za izdajo začasne odredbe, predlagano v zvezi s tožbo zoper sklep Javne agencije Republike Slovenije za spodbujanje podjetništva, internacionalizacije, tujih investicij in tehnologije, št. 303-2-179/2018/2 z dne 24. 4. 2019, z II. točko izreka pa je odločilo, da se odločitev o stroških postopka pridrži do končne odločitve.

2. V predlogu za izdajo začasne odredbe tožnica navaja, da naj sodišče izda začasno odredbo in odloči, da se do pravnomočne odločitve zadrži odločanje o dodelitvi in izplačilo sredstev v višini 30.000,00 EUR, torej za sredstva, za katera je tožnica s prijavnim obrazcem zaprosila toženko. Sodišču predlaga, da do pravnomočne odločitve v predmetnem postopku stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu sklepa zadržati odločanje o dodelitvi sredstev javnega razpisa v višini 30.000,00 EUR in izplačilo teh sredstev ter jih ne sme sprostiti do pravnomočne odločitve v predmetnem postopku, kar vključuje tudi morebitni ponovljeni postopek na prvi stopnji. Priglaša stroške nagrade za začasno odredbo in povezane stroške.

3. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotavlja, da tožnica glede pogoja težko popravljive škode ni izpolnila niti trditvenega niti dokaznega bremena; trditve tožnice v zvezi s težko popravljivo škodo so nekonkretizirane in povsem pavšalne ter ostajajo na ravni prepisovanja zakonskega besedila brez konkretizacije na obravnavani primer. Pojasnjuje, da so materialne posledice v smislu zatrjevanega finančnega prikrajšanja po sami naravi stvari popravljive in nadomestljive, zato niti ne morejo predstavljati težko popravljive škode po ZUS-1. Tožnica tudi v ničemer ni izpolnila svojega dokaznega bremena, saj za svoje trditve o nastanku težko popravljive škode ni podala prav nobenega dokaznega predloga, sklicevala se je le na svoj prijavni obrazec, iz katerega pa kakršnakoli težko popravljiva škoda ne izhaja – izhaja le višina zaprošene subvencije (30.000,00 EUR).

4. V pritožbi zoper izpodbijani sklep sodišča prve stopnje tožnica (v nadaljevanju pritožnica) poudarja, da je bil sam razpis zaradi diskriminatornih razpisnih pogojev nezakonit in bi moral biti ponovno izveden. Navaja, da ima toženka za razpis namenjeno omejeno količino sredstev, ki je namenjena razdelitvi med tiste prijavljene na razpis, ki bodo izbrani. Če bi toženka v času do odločitve sodišča sredstva, namenjena konkretnemu javnemu razpisu, že sprostila, se pritožnici tudi v primeru uspeha s predmetno tožbo ne bi mogla izplačati; tožba v upravnem sporu bi se izkazala za popolnoma izvotljeno sodno varstvo, kar bi predstavljalo kršitev 23. člena Ustave. Predhodna razdelitev sredstev, predvidenih za javni razpis, bi onemogočila celotno izpeljavo ponovnega razpisa. Pritožnica tako ne bi mogla priti do že porabljenih sredstev javnega razpisa, kar zanjo predstavlja težko popravljivo škodo, saj gre za sredstva, ki so nujno potrebna za izvedbo projekta, s katerim se je prijavila na razpis. Ne gre za splošno finančno prikrajšanje pritožnice, ampak za izgubo možnosti pridobiti sredstva iz specifične količine sredstev, namenjene za točno določen projekt, ki bi ga sofinancirala toženka preko izpodbijanega razpisa. Toženki v primeru ugoditve začasni odredbi ne bi nastala nikakršna škoda, saj bi zgolj začasno zadržala izvedbo razpisa, ki bi se nadaljeval po pravnomočno končanem postopku.

5. Pritožnica predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi ter toženki naloži plačilo pritožničinih stroškov postopka, podredno pa, naj izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, odločitev o stroških pa pridrži za končno odločbo.

6. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka:**

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

9. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda za njo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

10. Temeljni pogoj za izdajo (tudi ureditvene) začasne odredbe je obstoj težko popravljive škode. Škoda mora biti konkretizirana na določene realno izkazane posledice, izvirajoče iz spornega pravnega razmerja, hkrati pa mora tožnik izkazati tudi, da je ta škoda zanj težko popravljiva. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, odvrniti (začasno) pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano začasno ureditvijo stanja.

11. Vrhovno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje glede neizkazanosti pogoja težko popravljive škode, s katerimi je predlagano začasno odredbo zavrnilo.

12. V zvezi s pritožbenimi navedbami o diskriminatornih razpisnih pogojih kot argumentom za izdajo začasne odredbe Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je predmet tožbe prav vprašanje zakonitosti razpisnih pogojev oziroma konkretnega javnega razpisa, kar je torej predmet obravnave tega upravnega spora in ne predstavlja obenem tudi predmeta odločanja o zahtevi za izdajo začasne odredbe.

13. Ne drži pritožničino stališče, da bo v primeru neizdaje začasne odredbe po (morebitno uspešno) zaključenem predmetnem postopku izvršitev sodne odločbe nemogoča, ker bodo že razdeljena vsa razpoložljiva finančna sredstva in tako ta ne bodo več na razpolago. Toženka bo namreč v takšnem primeru potrebna finančna sredstva morala zagotoviti iz drugih virov (lahko tudi iz proračuna). Zato predhodna razdelitev sredstev iz javnega razpisa po presoji Vrhovnega sodišča ne more predstavljati ovire za izvršitev pravnomočne sodne odločbe, če bi pritožnica uspela s tožbo v predmetnem upravnem sporu, ta pa tudi ne more predstavljati težko popravljive škode (kot to zatrjuje pritožnica) v smislu 32. člena ZUS-1. Posledično je neutemeljen pritožbeni ugovor, da bo v takšnem primeru izvotlen pomen sodnega varstva in s tem podana kršitev 23. člena Ustave.

14. Poleg tega gre v obravnavani zadevi za javni razpis za financiranje projektov iz javnih sredstev, sama udeležba na javnem razpisu pa še ne pomeni uspeha na javnem razpisu in tako v vsakem primeru predstavlja zgolj pričakovanje. Zato pritožnica izpada denarnih sredstev, ki jih je ob prijavi na javni razpis pričakovala, a se pričakovanje ni uresničilo, ne more uveljavljati kot škodo v smislu 32. člena ZUS-1.1 Pri kandidiranju na javnem razpisu je pridobitev sredstev na takšnem razpisu odvisna od izpolnjevanja razpisnih pogojev oziroma kriterijev, zato gre v vsakem primeru za negotovo dejstvo, ki prav zato ne more biti okoliščina, s katero bi se izkazovala težko popravljiva škoda.2

15. Ker pritožnica ni izkazala zakonskega pogoja obstoja verjetnosti, da ji bo z izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala težko popravljiva škoda, kar velja tudi za ureditveno začasno odredbo, tako že prvi pogoj iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 v obravnavani zadevi ni izpolnjen. Zato tehtanje med prizadetimi koristmi nasprotne stranke v obravnavani zadevi ni potrebno, ker na pravilnost odločitve nima vpliva, posledično pa se Vrhovno sodišče ne opredeljuje do s tem v zvezi podanimi pritožbenimi navedbami (da toženki z izdajo začasne odredbe ne bi nastala nikakršna škoda).

16. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih uveljavlja pritožnica, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

**K II. točki izreka:**

17. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Isto velja za sredstva, ki jih stranka pričakuje po (morebitno) zanjo uspešno zaključenem upravnem sporu. 2 Prim. sklepe Vrhovnega sodišča I Up 120/2013 z dne 10. 4. 2013, I Up 229/2015 z dne 15. 10. 2015, I Up 118/2017 z dne 31. 5. 2017 in I Up 5/2018 z dne 17. 1. 2018.