Jedro

Če sodišče napačno revalorizira znesek že plačane odškodnine, na tak izračun ni mogoče opreti odločitve. Ker pa je to dejstvo odločilnega pomena, je dejansko stanje tako nepopolno ugotovljeno in je potrebno sodbo v tem delu razveljaviti.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba v zavrnilnem delu (točka 3 izreka) razveljavi.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Prvo sodiče je z izpodbijano sodbo toženo stranko obsodilo na plačilo odškodnine v višini 2.181.143,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.2.1999 dalje do plačila, v 15-ih dneh pod izvršbo. Toženi stranki je še naložilo plačilo pravdnih stroškov v znesku 94.173 SIT z zakonitmi zamudnimi obrestmi od 18.2.1999 do plačila, prav tako v 15-ih dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo.

Proti zavrnilnemu delu se pritožuje tožnica, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlaga, naj napadeni del sodbe spremeni tako, da zahtevku tožnice v celoti ugodi, podrejeno pa, naj jo v zavrnilnem delu razveljavi in v tem obsegu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, vse s stroškovno posledico.

Pritožnica uvodoma opozarja, da obračunana valorizacija predhodno plačane odškodnine ni točna. V zvezi s tem navaja, da je dala izračun revalorizacije preveriti Zavarovalnici T. in ugotovila, da predstavlja revalorizirana vsota na dan 31.8.1998 le znesek 5.806.170,95 SIT. Izračun revalorizacije s strani tožene stranke je torej po mnenju pritožnice napačen. Pritožnica sodišču očita, da je to sprejelo revaloriziran znesek tožene stranke, ki znaša 6.197.950,00 SIT, vsota valoriziranih zneskov po posameznih odškodninskih postavkah v razlogih sodbe pa da vsoto 6.418.857,50 SIT, pritožnica se sprašuje od kod navedena razlika. Ker le-ta v sodbi ni obrazložena, je vsebinsko in matematično ni mogoče preizkusiti. V nadaljevanju pritožnica napada prisojene odškodninske zneske iz posameznih naslovov. Le-ti so po naziranju pritožnice prenizki. Ob tem pritožba izpostavlja posamezne ugotovitve dejanskega stanja, ki se nanašajo na posledice, torej na pretrpljeno škodo. V zvezi s telesnimi bolečinami in nevšečnostmi med zdravljenjem, postavlja v ospredje predvsem dolžino le-teh. V zvezi z duševnimi bolečinami zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti navaja, da je škodni dogodek pri tožnici izničil številne želje, ki so bile pred poškodbo spričo številnih aktivnosti in dobrih šolskih rezultatov realne, dalje osvetljuje vprašljivost tožničinega materinstva. V zvezi z odškodnino za strah pravi, da je potrebno upoštevati, da je bila tožnica soočena s smrtjo. Glede skaženosti pa pritožnica opozarja na številne brazgotine, zaradi česar se boji intimnih stikov, ne upa si obleči krila, ne gre več na bazen, trpi pa tudi zato, ker jo to kot nekoč atraktivno in aktivno plesalko močno ovira.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožničini očitki glede izračuna revalorizacije odškodnine, ki je bila tožnici plačana pred pravdo, utemeljeni. Ne drži sicer, da bi prvo sodišče sprejelo izračun tožene stranke (ne glede na to, da je ta za tožnico celo ugodnejši). Prvo sodišče je v zvezi s tem namreč zgolj povzelo navedbe tožene stranke. Nadalje tudi ni podana zatrjevana bistvena kršitev postopka, češ da izračun revaloriziranih zneskov po posameznih postavkah da večjo vsoto, zaradi česar nastane razlika v višini 220.907,50 SIT. Kot že rečeno, prvo sodišče ni sprejelo izračuna toženke, marveč je napravilo svojega. Tako dobljena končna vsota po tem izračunu pa se ujema z vsoto revaloriziranih zneskov po posameznih odškodninskih postavkah. Res pa je , da se od izračuna toženke razlikuje za zgoraj navedeni znesek. V obravnavani zadevi je torej podana situacija, ko se navedbe tožene stranke, ki jih sodišče ne sprejema, ne ujemajo z ugotovitvami sodišča. Navedeno pa ne predstavlja bistvene kršitve postopka iz 13.točke 354/2 čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77 (le-tega je bilo potrebno v skladu z določbo 498.člena sedaj veljavnega ZPP še uporabiti v tej zadevi).

Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izračun prvega sodišča (C1), na podlagi katerega so bili že plačani zneski revalorizirani, napačen. Tako iz samega izpiska kot iz uradnega zaznamka na listovni številki 53, namreč izhaja, da je sodišče napravilo obračun zamudnih obresti. Opisan pristop je napačen. Revaloriziran znesek namreč ni enak znesku, ki ga dobimo s seštevkom glavnice in zamudnih obresti.

Že plačano odškodnino je potrebno namreč revalorizirati zato, ker vrednost denarja v času pada. Iz tega razloga je potrebno ugotoviti, kolikšno realno vrednost odškodnine je tožnica že prejela. Višina odškodnine se namreč odmerja po cenah na dan izdaje sodne odločbe ter je potrebno tudi že plačano vsoto upoštevati po teh cenah. Pristop prvega sodišča pa v bistvu pomeni, da se od zneska, ki oškodovanki gre, odšteje tudi kapitalska korist, ki bi jo od že plačanega tožnica imela. Slednje je namreč namen obresti kot takih ter s tem tudi zakonitih zamudnih obresti. Izračun prvega sodišča je iz navedenih razlogov napačen in ne more biti podlaga odločitvi. Dejansko vprašanje, koliko je tožnica realno že prejela zaradi škodnega dogodka, ostaja tako odprto oziroma neugotovljeno. Gre za odločilno dejstvo, brez katerega odločitev v tej zadevi ni mogoča. Iz tega razloga je bilo potrebno izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljaviti ter zadevo vrniti prvemu sodišču v novo odločanje (370/1 čl. ZPP/77). Pritožbeno sodišče ostalih pritožbenih navedb niti ni preizkušalo, saj je bilo potrebno sodbo že iz navedenga razloga razveljaviti.

Prvo sodišče naj tako v novem postopku napravi pravilen izračun revaloriziranega zneska že plačane odškodnine.