Jedro

I. Uveljavljanje sklenitve delovnega razmerja v nasprotju z zakonom ni vezano na 15-dnevni rok za uveljavljanje pravic, temveč se lahko uveljavlja tudi šele ob dejanskem prenehanju delovnega razmerja, formalno sklenjenega za določen čas, ker postane domneva sklenitve delovnega razmerja za nedoločen čas z vidika varstva delovnega razmerja pravno pomembna šele takrat, ko delodajalec nadaljnji obstoj delovnega razmerja izrecno zanika.

II. Ker je tožnica več kot 3 leta pri toženi stranki neprekinjeno opravljala enaka proizvodna dela na podlagi številnih zaporedno sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela, je takšno delo na tožničinem delovnem mestu izgubilo značaj začasnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu zahtevku, ugotovilo, da tožnici s 16.1.2002 delovno razmerje za določen čas pri toženi stranki ni zakonito prenehalo in še traja ter toženi stranki naložilo, da pozove tožnico nazaj na delo in ji prizna neprekinjene pravice iz delovnega razmerja od 16.1.2002 dalje.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da je tožničino delovno razmerje, ki je bilo v času od 1.6.1998 do 15.1.2002 formalno sklenjeno na podlagi osemindvajsetih zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas, upoštevaje, da je tožnica po 31.8.2001 do 12.9.2001 tudi sicer nadaljevala z delom po izteku pogodbe za določen čas brez podpisa nove pogodbe, prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka revidentka vidi v tem, da je sodišče štelo za nepotrebno zaslišanje priče, ki bi potrdila sezonski značaj tožničinih del. Hkrati izpodbijani sodbi očita, da nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma da so njeni razlogi nejasni. Poudarja, da zaradi skupnega trajanja delovnega razmerja od 1.6.1998 do 15.1.2002 še ni izkazan namen sklenitve delovnega razmerja za nedoločen čas. Isto pa velja tudi za nadaljevanje dela tožnice po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas po 31.8.2001 do 12.9.2001, ko je tožnica podpisala novo pogodbo za določen čas. Kolikor bi hotela tožnica zaradi nadaljevanja dela po izteku pogodbe uveljavljati delovno razmerje za nedoločen čas, bi moralo to storiti z zahtevo za varstvo pravic v zakonitem petnajstdnevnem roku.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 12/03) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru je poudarila, da v času zaposlitve pri toženi stranki ni uveljavljala prehodov v delovno razmerje za nedoločen čas, čeprav so zato obstojali pogoji, ker se je bala, da bo zaradi tega takoj po izteku obstoječe pogodbe o zaposlitvi za določen čas ostala brez dela. Zato se je na nadaljevanje dela po izteku pogodbe za določen čas z 31.8.2001 utemeljeno sklicevala tudi po izteku zadnje formalne pogodbe za določen čas s 15.1.2002. Revizija ni utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem v skladu s 3. odstavkom 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

V reviziji očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pred sodiščem druge in prve stopnje niso bile podane. Obe sodbi imata razloge o odločilnih dejstvih. Tudi revizijsko sodišče soglaša, da zaslišanje predlagane priče, ki naj bi izpovedala o sezonskem značaju dela, ki ga je opravljala tožnica, ne bi prispevalo k drugačni ugotovitvi odločilnih dejstev, saj delo v proizvodnji, ki zdržema traja več kot tri leta, v nobenem primeru ne more biti sezonskega značaja. O sezonskem delu namreč lahko govorimo le v primerih, ko je obseg dela pogojen z značilnostmi posameznih obdobij v koledarskem letu.

V skladu s 17. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) se lahko delovno razmerje za določen čas sklene le izjemoma, če so podani v tem členu našteti razlogi. Eden od razlogov je tudi začasno povečan obseg dela. Na podlagi ugotovitev nižjih sodišč, da je tožnica več kot tri leta in pol pri toženi stranki neprekinjeno opravljala enaka proizvodna dela na podlagi številnih zaporedno sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas zaradi domnevno začasno povečanega obsega dela, revizijsko sodišče soglaša, da je takšen obseg dela na tožničinem delovnem mestu dejansko izgubil značaj začasnosti, tako da je šlo z vidika potreb po tožničinem delu za večletno, to je trajno potrebo po delu. Ker zakoniti razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas, na katerega so se pavšalno sklicevale pogodbe o zaposlitvi, to je začasno povečani obseg dela, dejansko ni bil podan, je bilo takšno delovno razmerje sklenjeno v nasprotju z zakonom. Takšno nezakonito stanje je vzdrževala tožena stranka z vztrajanjem pri formalnih pogodbah o zaposlitvi za določen čas, poleg tega pa je dopustila, da je tožnica po izteku pogodbe z 31.8.2001 ostala na delu in je šele kasneje podpisala novo pogodbo o zaposlitvi. Zato sta v skladu s 1. odstavkom 18. člena ZDR obe nižji sodišči utemeljeno šteli, da je tožnica pri toženi stranki sklenila delovno razmerje za nedoločen čas in da ji takšno delovno razmerje s potekom zadnje formalne pogodbe o zaposlitvi za določen čas s 15.1.2001 ni zakonito prenehalo.

Enako stališče je zavzelo tukajšnje sodišče tudi v zadevi, opr. št. VIII Ips 115/2001 (sodba z dne 26.3.2002, objavljena v Zbirki odločb 2001 - 2002, Delovno - socialnega oddelka Vrhovnega sodišča RS, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 111), v kateri je poudarilo, da je pomenilo šestnajstmesečno neprekinjeno delovno razmerje tožnice na podlagi šestih zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas trajno potrebo po delu tožnice, tako da je njeno delovno razmerje izgubilo bistveni element za zakonito sklenitev delovnega razmerja za določen čas, to je začasnost. V skladu s 1. odstavkom 18. člena ZDR (1990) se šteje, da je delavec sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, če se iz razlogov, ki so na strani organizacije oziroma delodajalca, sklene delovno razmerje za določen čas v nasprotju z zakonom ali če ostane delavec na delu tudi po času, ko bi mu moralo delovno razmerje prenehati.

Uveljavljanje te domneve tekom trajanja delovnega razmerja ni vezano na 15. dnevni rok za uveljavljanje pravic iz 2. odstavka 80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90), temveč se lahko uveljavlja tudi šele ob dejanskem prenehanju delovnega razmerja, formalno sklenjenega za določen čas. Z vidika varstva delovnega razmerja postane ta domneva pravno pomembna šele takrat, ko delodajalec nadaljnji obstoj delovnega razmerja izrecno zanika.

Glede na povedano, revizijski razlogi niso bili podani. Zato je sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.