Jedro

Pravica do izjave oziroma do sodelovanja v postopku (načelo kontradiktornosti) je temeljna pravica stranke v pravdnem postopku. Toženi stranki je bila ta nedvomno zagotovljena tako z vročanjem vabila na narok v okviru določbe 280. člena ZPP kot tudi z upoštevanjem določb ZPP o poteku glavne obravnave. Glavno obravnavo je namreč mogoče opraviti tudi v odsotnosti stranke, vendar ob izpolnjenem pogoju, da ji je bilo s pravilnim vročanjem omogočeno sodelovanje v postopku.

Dogovor o plačilnem roku ima prednost pred pravilom o sočasni izpolnitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 31617/2011 z dne 15. 3. 2011, delno razveljavi v 1. odstavku izreka sklepa za znesek glavnice 1.144,50 EUR in za zakonske zamudne obresti od zneska 23.007,79 EUR od zapadlosti dalje do 13. 5. 2011, postopek pa v tem delu ustavi (I/I. točka izreka). Razsodilo je, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 31617/2011 z dne 15. 3. 2011, ostane delno v veljavi v 1. in v celoti v 3. odstavku izreka sklepa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 21.863,29 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2011 dalje do plačila ter izvršilne stroške v znesku 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 3. 2011 dalje do plačila v roku 15 dni pod izvršbo (II/II. točka izreka). Toženi stranki je sodišče prve stopnje naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.962,00 EUR (II/III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (II. točka izreka) je iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka vložila pritožbo tožena stranka in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Skladno z določilom 1. odstavka 344. člena ZPP je bila pritožba tožeči stranki vročena v odgovor, vendar ga ta ni podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po vsebini pritožbenih navedb je izpodbijani sodbi očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje naj bi ravnalo nepravilno, ko je zadevo zaključilo brez zaslišanja direktorja tožene stranke S. F., čeprav je bil ta dokaz predlagan že v ugovoru zoper sklep o izvršbi.

6. Po oceni pritožbenega sodišča zatrjevane procesne kršitve sodišču prve stopnje ni mogoče očitati. Pravica do izjave oziroma do sodelovanja v postopku (načelo kontradiktornosti) je temeljna pravica stranke v pravdnem postopku. Toženi stranki je bila ta nedvomno zagotovljena tako z vročanjem vabila na narok v okviru določbe 280. člena ZPP kot tudi z upoštevanjem določb ZPP o poteku glavne obravnave (281. in 282. člen ZPP). Glavno obravnavo je namreč mogoče opraviti tudi v odsotnosti stranke, vendar ob izpolnjenem pogoju, da ji je bilo s pravilnim vročanjem (kar vključuje tudi pouk o pravnih posledicah izostanka) omogočeno sodelovanje v postopku.

7. Sodišče prve stopnje s sklepom z dne 10. 10. 2012 (list. št. 20) razpisalo poravnalni narok in prvi narok za glavno obravnavo za dan 12. 11. 2012. Vabila na narok so prejeli vsi vabljeni - obe pravdni stranki kot tudi njuna pooblaščenca, kar je izkazano s priloženimi vročilnicami (pripete na red. št. 10). Da je bila tožena stranka (oziroma njen zakoniti zastopnik) seznanjena, da bo sodišče dne 12. 11. 2012 opravilo glavno obravnavo, izrecno priznava tudi v obravnavani pritožbi (1). Očitka, na podlagi katerega skuša doseči razveljavitev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, zato ne more utemeljiti s sklicevanjem na nujno službeno pot na Kosovo, na kateri naj bi bil zakoniti zastopnik tožene stranke na razpisani dan obravnave. Iz podatkov v spisu namreč ni razbrati, da bi tožena stranka (kakor tudi njen pooblaščenec) svoj izostanek z naroka opravičila, niti sodišču prve stopnje ni predlagala preložitve naroka, zaradi česar slednjemu ni mogoče očitati nezakonitega postopanja v smislu 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, niti kršitve pravice do enakega varstva pravic po 22. členu URS. Iz slednje namreč izhaja, da mora biti stranki v pravdnem postopku iz opravičenih razlogov (načelno) omogočena preložitev naroka, tožena stranka obravnavanega gospodarskega spora pa glede na spisovne podatke teh ni ponudila (tj. opravičenih razlogov). V pritožbi pa se nanje ne more več uspešno sklicevati. Poleg tega pravice iz 22. člena URS ni mogoče obravnavati ločeno od pravice nasprotne stranke do učinkovitega pravnega varstva in sojenja brez nepotrebnega odlašanja po 23. členu URS, zaradi česar je sodba v izpodbijanem delu v celoti pravilna in zakonita.

8. Pritožnica pa pravilnosti odločitve, kakršna izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, ne more omajati niti z navedbo, da je vsled opustitve zaslišanja direktorja tožene stranke dejansko stanje obravnavane zadeve zmotno ugotovljeno. Sporna dejstva, ki so pomembna za odločitev, sodišče sicer lahko ugotovi tudi z zaslišanjem strank (257. člen ZPP), vendar pa o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (2. odstavek 213. člena ZPP). To pa pomeni, da sodišče ni dolžno izvesti vseh predlaganih dokazov, temveč zgolj tiste, ki so v zvezi z dejstvi, pomembnimi za odločitev. Rešitev obravnavanega gospodarskega spora je po oceni pritožbenega sodišča torej odvisna od odgovora na vprašanje, ali so bila dejstva, v zvezi s katerimi je tožena stranka predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem njenega zakonitega zastopnika, za predmetni spor odločilna.

9. Tožena stranka je v ugovoru zoper sklep o izvršbi izvedbo dokaza z zaslišanjem svojega zakonitega zastopnika predlagala v zvezi s trditvami, da ji je z računi, navedenimi v predlogu za dovolitev izvršbe na podlagi verodostojne listine, tožena stranka zaračunala dobavo materiala, katera ni skladna z naročilom in zahtevani tehnični ustreznosti naročenega blaga, v posledici česar dolžnik (sedaj tožena stranka) ne more ustrezno izdelati dokumentacije oziroma dokazila o zanesljivosti objekta in le-tega predati v obratovanje. Ker naj storitev ne bi bila pravilno izpolnjena, po navedbah tožene stranke slednja iz tega naslova ne dolguje ničesar.

10. Tožena stranka v ugovoru ni pojasnila, v čem je bil dogovor pravdnih strank (ni navedla, kakšna je bila dogovorjena kvaliteta oziroma tehnična ustreznost naročenega blaga, niti tega, katere specifične listine bi morale spremljati posamezno naročeno blago), kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Ker je s predložitvijo računov (in tem ustrezajočih podpisanih dobavnic) tožeča stranka dokazala višino (svoje) vtoževane terjatve, dogovor in okoliščine v zvezi z njim pa je sodišče prve stopnje (glede na to, da tožena stranka na navedbe iz prve pripravljalne vloge ni odgovorila) skladno z določilom 214. člena ZPP pravilno štelo za nezanikana oziroma priznana dejstva, je zaključek sodišča prve stopnje, ki se kaže v zavrnitvi zaslišanja zakonitega zastopnika tožene stranke, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljen. Kot je namreč pravilno ugotovila že sama pritožnica, pomanjkljivih trditev v zvezi z naročilom namreč ne bi mogla nadomestiti z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožene stranke. Skladno z obrazloženim je torej pritrditi zaključku sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka dobavila naročeno blago, ki je bilo s strani tožene stranke tudi prevzeto (kar izhaja iz podpisanih dobavnic), ker pa ga slednja skladno z dogovorom ni plačala v roku 90 dni (priznano dejstvo), je tožena stranka dolžna poravnati v tem postopku vtoževano terjatev.

11. Tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni zanikala dejstva o devetdesetdnevnem roku, o drugačnih okoliščinah posla pa ni navedla zadovoljive trditvene podlage (zaradi česar je utemeljena zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem direktorja tožene stranke). Na pravilo iz 101. člena OZ se iz navedenih razlogov ne more sklicevati. Dogovor o plačilnem roku ima namreč prednost pred pravilom o sočasni izpolnitvi, izpolnitve tožeče stranke pa vsled obrazloženemu sodišče prve stopnje pravilno ni obravnavalo kot delne oziroma izpolnitve z napako.

12. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Kar po oceni pritožbenega sodišča sanira tudi vse morebitne pomanjkljivosti pri vročitvi vabila.