Jedro

Dokazno breme, da v času nezgode ni bil pod vplivom alkohola, je na tožniku. V ta namen je tožnik predlagal in je sodišče zaslišalo priče, ki so bile z njim spornega dne v stiku. Priče so sicer povedale, da so bile v stiku s tožnikom, nekatere pred, druge po nezgodi, in da tožnik ni bil pod vplivom alkohola. Na podlagi izpovedi prič in drugih dokazov pa je sodišče prišlo do drugačnega zaključka. Ugotovilo je, da so bile priče v glavnem tožnikovi prijatelji in znanci in so imeli interes, da ugodijo tožniku. Nihče od zaslišanih ni bil s tožnikom ves čas od jutra do nezgode, tako ni mogel vedeti, kaj je ta v času, ko ni bil z njim zaužil. Kot najpomembnejše pa je dejstvo, da ljudje nismo usposobljeni za ocenjevanje psihofizičnih sposobnosti človeka. Alkoholiziranost se navzven pri različnih ljudeh kaže različno. Brez meritev, zlasti če gre za mejne primere, človekova ocena, ki osebo samo vidi, ni dokaz, na katerega bi sodišče lahko oprlo svojo odločitev. Edini primerni dokaz bi bil z aparaturami izmerjena prisotnost alkohola v izdihanem zraku ali v krvi. Prav tak način dokazovanja je tožnik preprečil s tem, ker nezgode ni prijavil.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo zavrnilo tožnikov zahtevek, da mu je tožena stranka dolžna plačati 5.969,52 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.4.2012 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške (točka I. izreka sodbe). Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 7,20 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo se je v roku iz vseh možnih pritožbenih razlogov pritožil tožnik. Navaja, da bi moralo sodišče poleg Pogojev upoštevati tudi veljavno sodno prakso (I Cp 3179/2010). Tožnik o nezgodi ni obvestil policije, zato je nanj prišlo dokazno breme – da v času nezgode ni bil pod vplivom alkohola. Sodišče je zmotno ugotovilo, da tožniku te domneve ni uspelo izpodbiti. Tožnik res ni ponudil objektivnega dokaza lastne alkoholiziranosti, dokazal pa je odločilna dejstva na podlagi posrednih dokazov iz katerih je mogoče sklepati na resničnost drugega iz vsega skupaj pa je mogoče z gotovostjo sklepati, da je bil tožnik v času prometne nesreče popolnoma trezen. V nadaljevanju izpostavlja izjave zaslišanih prič Š. I., B. U., S. L., E. M., F. K.. Meni, da izjave navedenih ne dopuščajo nikakršne možnosti, da bi bil tožnik v odločilnem trenutku vinjen. Sicer je tožnik urejen gospod, star 88 let, ki ne pije alkohola. Takoj po nezgodi je bil v šoku. Prvi, ki je prišel na kraj nezgode B. U. in voznik S. L. sta se odločila, da policije glede na udeležbo le enega vozila ni potrebno klicati, tožnik pa je tako odločitev sprejel. Tožnika nihče ni videl piti niti ni kazal znakov vinjenosti. Sam je bil le, ko je vozil avto. Kljub povedanemu je sodišče menilo, da je imel dovolj časa, da bi o nezgodi policijo obvestil (dejansko je šlo za 15 minut). Sodišče je obravnavalo domnevo alkoholiziranosti a je zaključilo, da je tožnik ni uspel izpodbiti. Tožnik je res kršil obveznosti zavarovanca, ker ni poklical policije (18. člen Pogojev), zato je v korist tožene stranke nastopila vožnja pod vplivom alkohola (17. člen Pogoja), ki pa jo je tožnik s pravilno oceno poudarjenih dokazov uspel z gotovostjo izpodbiti. Poudarja še, da je v predhodnih nezgodah, iz katerih je uveljavljal popravilo iz kasko police, za toženo stranko zadostovala podpisana izjava o nealkoholiziranosti, pri čemer tožena stranka izplačila ni pogojevala s prijavo nezgode policiji. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje tako spremeni, da zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno obravnavo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno prvega sodišča, ki je sprejeta in v razlogih sodbe tudi utemeljena na način, kot to določa 8. člen ZPP, torej na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prosto ocenjuje dokaze, svojo dokazno oceno pa mora ustrezno utemeljiti v razlogih sodbe. To je prvo sodišče, kot je bilo že povedano, storilo.

5. Tožena stranka je plačilo škode na tožnikovem avtomobilu, ki je bilo poškodovano v nezgodi dne 1.4.2012 odklonila, ker je štela, da je tožnik izgubil zavarovalno kritje v posledici dejstva, da nezgode v kateri je škoda nastala, ni prijavil na policiji. Nesporno je, da tožnik o nezgodi ni obvestil policije kljub temu, da ni imel razloga, da tega ne bi storil. Sam oziroma skupaj s prisotnima pričama B. U., ki je po trku prvi pristopil k tožniku in S. L., ki je z vlečnim vozilom odpeljal karamboliran tožnikov avto, se je odločil, da policije ne obvesti. Tožnikova dolžnost, da o nesreči obvesti policijo izhaja iz zavarovalne pogodbe, kateri del so tudi Pogoji 01-AKA 01/07. V 17. členu Pogojev so navedeni primeri, ko zavarovanec izgubi zavarovalno pravico. Med drugimi primeri sledi izguba zavarovalnih pravic tudi, če je voznik v primeru nesreče vozil pod vplivom alkohola. Da je vozil pod vplivom alkohola pa se šteje tudi, če zapusti kraj prometne nesreče. Prav zapustitev kraja prometne nesreče je očitek tožene stranke tožniku. Zaradi tega je tožena stranka tožnikov zahtevek že pred pravdo zavrnila. Dokazno breme, da v času nezgode ni bil pod vplivom alkohola je na tožniku. V ta namen je tožnik predlagal in je sodišče zaslišalo priče, ki so bile z njim spornega dne v stiku. Priče so sicer povedale, da so bile v stiku s tožnikom, nekatere pred, druge po nezgodi in da tožnik ni bil pod vplivom alkohola. Na podlagi izpovedi prič in drugih dokazov pa je sodišče prišlo do drugačnega zaključka. Ugotovilo je, da so bile priče v glavnem tožnikovi prijatelji in znanci in so imeli interes, da ugodijo tožniku. Nihče od zaslišanih ni bil s tožnikom ves čas od jutra do nezgode, tako ni mogel vedeti, kaj je ta v času, ko ni bil z njim zaužil. Kot najpomembnejše pa je dejstvo, da ljudje nismo usposobljeni za ocenjevanje psihofizičnih sposobnosti človeka. Alkoholiziranost se navzven pri različnih ljudeh kaže različno. Brez meritev zlasti če gre za mejne primere, človekova ocena, ki osebo samo vidi, ni dokaz, na katerega bi sodišče lahko oprlo svojo odločitev. Edini primerni dokaz bi bil z aparaturami izmerjena prisotnost alkohola v izdihanem zraku ali v krvi. Prav tak način dokazovanja je tožnik preprečil s tem, ker nezgode ni prijavil. Tudi pritožnik sam v pritožbi ugotavlja, da ni ponudil objektivnega dokaza.

6. Pritožnik se nadalje sklicuje na postopanje same tožene stranke v štirih drugih primerih v katerih je bil udeležen pa mu je škodo plačala kljub temu, da nesreče ni prijavil policiji. Tudi to dejstvo ne more vplivati na odločitev v tej zadevi. Tožena stranka lahko, če tako oceni, plača škodo, tudi če ni prijave. V pogodbi in Pogojih pa ima pravno podlago za drugačno postopanje. V obravnavani zadevi se je odločila za možnost, ki jo daje pogodba. Svojo odločitev je tudi obrazložila in sicer je upoštevalo vse okoliščine primera od ravnanja tožnika po škodnem dogodku, stopnje poškodovanega vozila, časovne in krajevne okoliščine. Povedala je tudi, da obravnavan primer, zlasti glede višine škode, ni primerljiv z drugimi primeri, na katere se tožnik sklicuje.

7. Po vsem povedanem pritožba tožnika ni utemeljena. Odločitev prvega sodišča je pravilna in temelji na določilih zavarovalne pogodbe in splošnih pogojev. Pritožbeno sodišče ni zasledilo nepravilnosti na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).