Jedro

Višina odškodnine zaradi imisij – tožniki so od leta 1997 do septembra 1999 bivali 16,7 m stran od gradbišča avtoceste in gradbišča 28 m visokega nasipa.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se 2. točka izreka spremeni tako, da se vsakemu od tožnikov poleg v 1. točki izreka prisojene odškodnine prisodi še 1.000- € odškodnine, kar tožniki zahtevajo več ali drugače pa zavrne.

V ostalem se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških postopka iz 3. točke izreka se spremeni tako, da je tožena stranka v 15. dneh od vročitve te sodbe dolžna prvemu tožniku A. F. plačati 2.389,12 € stroškov postopka na prvi stopnji, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od od izteka roka za izpolnitev obveznosti do plačila. Ostale stroške postopka krijeta stranki vsaka svoje.

Tožena stranka je v roku 15. dni dolžna tožnikom plačati 137,19 € stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je tožnikom prisojena odškodnina za škodo, ki so jo utrpeli zaradi zaradi posega v njihovo pravico do zdravega življenjskega okolja in sicer: A.F. 3.500,00 €, Aa.F. 2.800,00 €, D.F. 2.300,00 €, ml. N.F. 1.000,00 €, M.Š.F. 4.200,00 €, Ma.F. 4.200,00 € in ml. M.F. 300,00 €, vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek je zavrnjen. Stroški tožeče stranke v višini 2.389,12 € so naloženi v plačilo toženi stranki.

Zoper zavrnilni del sodbe in stroškovno odločitev se pritožujejo tožniki. Uveljavljajo vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlagajo spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno v celoti, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglašajo stroške pritožbenega postopka. Soglašajo z zaključkom prvostopenjskega sodišča, da jim je bila zaradi gradnje avtoceste kršena pravica do zdravega življenjskega okolja. Pritrjujejo tudi ugotovitvam o obliki in vrsti škode, ki so jo utrpeli. Grajajo uporabo materialnih določil, na osnovi katerih je bila določena višina odškodnine. Prisojeno odškodnino ocenjujejo za smešno nizko in ponižujočo. Opozarjajo, da za razžalitve in kršitve časti ter dobrega imena sodišča prisojajo višje odškodnine. Opozarjajo, da je šlo za dolgotrajno, praktično stalno, zelo moteče ter škodljivo poseganje v mir in zdravo okolje tožnikov – 20 mesecev, praktično 24 ur na dan. Pričakujejo, da bo pritožbeno sodišče višino škode ovrednotilo bolj kritično. Izpostavljajo odškodnino ml. M.F., katerega 5 mesečni odvzem miru je ovrednoten po 2,00 € dnevno. Menijo, da bi moralo biti pri odmeri stroškov upoštevano dejstvo, da so z zahtevkom uspeli po temelju. Opozarjajo na uspeh A.F.; vsaj zanj bi moral biti stroškovni del odločitve bolj ugoden. Menijo, da o stroškovnem delu odločitve sodba nima razlogov oz. so ti nejasni in v nasprotju.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je pri odmeri odškodnine uporabilo pravilen predpis – 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Uporabljiv je na podlagi 1060. čl. Obligacijskega zakonika, ki določa, da je treba za obligacijska razmerja, ki so nastala pred njegovo uveljavitvijo, uporabiti določila ZOR. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta: načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na subjektivno prizadetost posameznika in načelo objektivne pogojenosti odškodnine, ki terja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera. Prisojena odškodnina mora biti ustrezno uvrščena v okvire, ki jih je začrtala sodna praksa s prisojo odškodnin v podobnih primerih, in predstavlja pravično zadoščenje za nastalo nepremoženjsko škodo. Pritožnik pravilno opozarja, da je tožnikom prisojena odškodnina zaradi posega v osebnostne pravice, ni pa mu mogoče slediti, da bi morala biti prisojena odškodnina primerljiva z odškodninami, ki so prisojene v primerih razžalitev časti in dobrega imena. Pri umeščanju obravnavanega primera med druge primere je uporabljiva sodna praksa, ki je ustvarjena v primerih posegov v pravico do zdravega življenjskega okolja oz. s temi posegi povzročene škode (1).

Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo intenzivne posege v življenjsko okolje tožnikov v obdobju od leta 1997 do septembra 1999 zaradi hrupa, prahu, izpuhov vozil in gradbenih strojev, tresljajev oz. vibracij. Vplivi so prihajali iz 16,40 m in bolj oddaljenega gradbišča. Emisije so tajale od zgodnjega jutra do noči, poleti dlje kot pozimi. Kamioni so zaradi vrtanja bližnjih tunelov določeno obdobje vozili tudi ponoči. Poleg hrupa motorjev je bil moteč tudi hrup sirene gradbenih strojev ob vzvratni vožnji. Zaradi hrupa in prahu so morala biti okna zaprta. Tresenje, ki so ga povzročali gradbeni stroji, zlasti valjarji, pa tudi druga težka mehanizacija, je bilo občasno prav zastrašujoče. Treslo se je tudi zaradi spuščanja skal. Okolje (vrt, sadovnjak) je bilo onesnaženo s svincem, čebele pa so morali preseliti zaradi zaprašenosti okolja. Divje živali so se odselile same. Ker je tožnikom škoda nastala zaradi gradnje avtoceste - opravljanja splošno koristne dejavnosti (3. odstavek 156. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih), so upravičeni do povrnitve škode, ki presega običajne meje, medtem ko so v urbanem okolju običajne vplive na okolje (tudi gradnjo cest) dolžni trpeti. Poleg trajanja in jakosti vplivov so pravno pomembne tudi osebnostne okoliščine posameznega oškodovanca, ki jih prvostopenjsko sodišče navaja na 9. strani sodbe.

Merila iz 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih terjajo prisojo višje odškodnine, kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje. Prisojena odškodnina odstopa navzdol od v sodni praski odmerjenih odškodnin v podobnih primerih. Upoštevajoč v četrti točki te sodbe navedene kriterije je treba tožnikom prisojeno odškodnino zvišati in sicer vsakemu od njih za 1.000,00 €, v presežku pa pritožbo zavrniti. Na podlagi 358. čl. ZPP je pritožbeno sodišče sodbo v tem obsegu spremenilo. Tako zvišana odškodnina je primerna satisfakcija za škodo, ki je tožnikom nastala zaradi sicer splošno koristne gradnje, ki je povzročila prekomeren poseg v njihovo pravico do zdravega življenjskega okolja.

Zaradi spremembe sodbe je treba odločiti o stroških vsega postopka. (2. odstavek 165. čl. ZPP). Upoštevajoč spremenjeno odmero odškodnine iz te sodbe, je uspeh tožnikov večji od uspeha, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Z ugotavljanjem višine škode zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in škode zaradi prometa na cesti se prvostopenjsko sodišče zaradi pomanjkljivih dokaznih predlogov ni ukvarjalo, zato so s tem delom zahtevka nastali stroški manjši od stroškov, ki so nastali v zvezi z zahtevkom za odškodnino zaradi škode, nastale v času gradnje avtoceste, s katerim so tožniki uspeli približno do polovice. Upoštevajoč, da so tožniki uspeli tudi po temelju, je primerno, da stroške, kolikor se nanašajo na uveljavljanje nematerialne škode, nosita stranki vsaka svoje.

Prvi tožnik je v teku postopka uveljavljal 110.233,12 € odškodnine za materialno škodo (zahtevek je znižal tik pred odločanjem o tem delu zahtevka), uspel pa z zahtevkom v višini 72.328,00 €, kar je 65 % uspeh; upoštevajoč še 100 % uspeh po temelju, je njegov uspeh 82,5 %. Odškodnina za materialno škodo predstavlja približno tretjino v tem sodnem postopku uveljavljane odškodnine, zato je primerno upoštevati, da se tretjina stroškov, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, nanaša na zahtevek prvega tožnika za plačilo odškodnine za materialno škodo (za tožečo: 30.931,46 : 3 = 10.310,00 €; za toženo: 9.021,41 € : 3 = 3.007,00 €). Specifikacija priznanih stroškov je razvidna iz stroškovnikov na list. št. 299, 366, 300, 325 in 367. Prvi tožnik je odškodnino uveljavljal še zoper dva toženca in sicer: zoper MO Ljubljana do izdaje sodbe I Cp 1635/2004 z dne 11.5.2005, zoper DARS d.d. pa do dne 5.3.2008 podanega umika tožbe. Odpovedal se je uveljavljanju stroškov zoper DARS d.d.. Ker je prvi tožnik zahtevek za materialno škodo uveljavljal še zoper dva toženca, je primerno upoštevati, da se le tretjina od 10.310,00 € stroškov nanaša na uveljavljanje zahtevka zoper sedanjo toženo stranko (10.310,00 : 3 = 3.437,00). Upoštevajoč tožnikov 82,5 % in toženkin 17,5 % uspeh s tem delom zahtevka, je toženka dolžna prvemu tožniku povrniti 2.835,53 € stroškov (82,5 % od 3.437,00 €), prvi tožnik pa toženki 526,23 € (17,5 % od 3.007,00 €). Po pobotu znaša rezultat približno toliko, kot je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da povrne tožeči stranki. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da gredo ti stroški (2.389,12 €) prvemu tožniku in ne vsem tožnikom.

Tožnikom so nastali sledeči stroški pritožbenega postopka (pcto 41.700- €): sestava pritožbe 1440 točk (900 točk s 60 % povečanjem zaradi zastopanja sedmih strank), 2 oz. 1 % materialni stroški 11,20 €, DDV 134,40 €, skupaj 806,56 €. Izpodbijali so zavrnilni del v višini 41.700 €, uspeli pa v višini 7.000,00 €, torej je njihov uspeh 17 % in v tem obsegu so upravičeni do povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

(1) Odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 813/2007, II Ips 919/2007, II Ips 254/2008, II Ips 567/2008, II Ips 170/2009, II Ips 241/2010, II Ips 456/2010, II Ips 291/2010, II Ips 257/2010, II Ips 336/2010, II Ips 337/2010, II Ips 301/2010, II Ips 302/2010, II Ips 303/2010, I Ips 231/2011, II Ips 161/2011, II Ips 151/2011, II Ips 147/2011, II Ips 300/2011, II Ips 130/2011, II Ips 149/2011, II Ips 229/2011 in druge.