Jedro

Zakonske zamudne obresti od terjatev, od katerih so te začele teči do 15.3.2002, nehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka glede teka zakonskih zamudnih obresti spremeni tako, da te prenehajo teči, ko vsota zapadlih, pa neplačanih obresti doseže glavnico, razen zakonskih zamudnih obresti od: -terjatve investicijskega vzdrževanja po računu 08-2000 -terjatve investicijskega vzdrževana po računu 09-2000 -terjatve investicijskega vzdrževanja po računu 10-2000 -terjatve investicijskega vzdrževanja po računu 05-2001 -terjatve stroškov upravljanja po računu 08-2001 -terjatve za mala popravila po računu 12-2001 -terjatve ogrevanja, tople in hladne vode, malih popravil ter čiščenja po računu 02-2002 -vseh terjatev, razen terjatve za hišnika, po računu 03-2002 -vseh terjatev po računu 04-2002 V preostalem se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. In ... z dne 30.8.2002 in sklep o izvršbi istega sodišča, opr. št. In ... z dne 17.9.2002, vzdržalo v veljavi za glavnico v znesku 1.206,36 EUR in 1.401,12 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter za izvršilne stroške v višini 50,91 EUR in 58,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Toženki je še naložilo, da tožeči stranki povrne njene stroške pravdnega postopka v višini 506,54 EUR.

Pritožbo zoper sodbo vlaga tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da sodišče ni omejilo teka zakonskih zamudnih obresti za terjatve, od katerih so te začele teči do 15.3.2002. Napačno je odločilo tudi o teku zakonskih zamudnih obresti od terjatev centralnega upravljanja in materialnih stroškov upravljanja po računu 08-2001, ker je začetek teka obresti datumsko pred dnem, ko naj bi te prenehale teči, obresti pa ne morejo teči nazaj. Sodišče je tožeči stranki neupravičeno prisodilo izvršilne stroške, saj jih ta v pravdnem postopku ni več terjala, temveč je zahtevek specificirala le glede glavnice in zamudnih obresti. Napačna pa je tudi odločitev glede pravdnih stroškov. Toženka namreč ni v celoti propadla, temveč je uspela glede obrestnega dela zahtevka. Predlaga, da naj sodišče omeji tek zakonskih zamudnih obresti do višine dvojne glavnice, razveljavi sklep o izvršbi glede zakonskih zamudnih obresti za terjatve centralnega upravljanja in materialnih stroškov upravljanja po računu 08-2001 in v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, zavrne naj tožbeni zahtevek tudi glede izvršilnih stroškov, glede pravdnih stroškov pa naj sodbo spremeni tako, da ji del teh stroškov prizna in jih nato pobota s stroški tožeče stranke.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, pritožnici pa naloži v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožnica utemeljeno opozarja na zmotno odločitev sodišča prve stopnje glede obrestnega dela zahtevka. Pritožbeno sodišče je zato, upoštevajoč Zakon o spremembi in dopolnitvi Obligacijskega zakonika (OZ-A) in Odločbo Ustavnega sodišča U-I-300/04 z dne 2.3.2006, omejilo tek zakonskih zamudnih obresti za vse terjatve, za katere so te začele teči do 15.3.2002 (priloga 1-4 te sodne odločbe) in sicer tako, da te tečejo le do višine dvojne glavnice vtoževane terjatve po posameznih računih. Materialnopravno napačno je odločilo tudi o teku zakonskih zamudnih obresti od terjatev centralnega upravljanja in materialnih stroškov upravljanja po računu 08-2001. Kot dan začetka teka zamudnih obresti je namreč določilo 15.9.2008, to pa, glede na nadaljnjo odločitev sodišča, da te do 31.12.2006 tečejo od tolarskega zneska glavnice, od 1.1.2007 dalje pa od njene evrske protivrednosti, smiselno pomeni, da te tečejo nazaj, kar seveda že po sami naravi stvari ni mogoče. Ker pa je to pritožnici v korist, saj ji na ta način zakonske zamudne obresti ne morejo biti odmerjene, sodišče v ta del izpodbijane sodbe ni posegalo.

Neutemeljene pa so pritožbene navedbe glede stroškovnega dela izpodbijane sodbe. O stroških izvršbe je namreč odločilo že izvršilno sodišče, v pravdnem postopku pa se presoja le obstoj (temelj) in višina vtoževane terjatve ter njenih pripadkov. Od uspešnosti tožeče stranke v pravdi je posledično odvisna tudi odločitev, ali je tožena stranka dolžna poravnati stroške izvršilnega postopka ali ne. Ker je tožeča stranka izterjevano terjatev v pravdi v celoti dokazala, razen v s to sodbo spremenjenem delu, ji gredo tudi že odmerjeni stroški izvršilnega postopka. Pravilno pa je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da je toženka v pravdi v celoti propadla in je zato dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške. Res je sicer, da je toženka opozarjala na napačen obračun zamudnih obresti, vendar pa je tožeča stranka tožbo v tem delu ustrezno spremenila in s tako tudi v celoti uspela, zato ji gredo po 1. odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) tudi celotni stroški pravdnega postopka.

Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določbi 353. in 4. točke 358. člena ZPP, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa na določbi 2. odstavka 154. v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP. Ker je toženka s pritožbo delno uspela, vendar le v obrestnem delu izpodbijane odločbe, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.