Jedro

Pri kršitvi iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je bistvenega pomena, ali se je sodišče seznanilo z vsebino dokaza. Dejstvo, da je sodišče z dokazom razpolagalo, za zatrjevano kršitev ni dovolj.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obtoženko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Sežani je z izpodbijanim sklepom obtoženi D. R. zaradi storitve dveh kaznivih dejanj razžalitve po prvem odstavku 158. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), na podlagi 68. člena KZ-1 izreklo sodni opomin. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) jo je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, medtem ko je ostale stroške iz drugega odstavka 92. člena istega zakona dolžna poravnati. Zasebnega tožilca D. V. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče je z izpodbijanim sklepom pritožbo obtoženkinega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje o sodnem opominu, obtoženko pa oprostilo plačila sodne takse.

2. Obtoženkin zagovornik vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona ter kršitev določb kazenskega postopka iz prvega in drugega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in pravnomočno sodno odločbo spremeni tako, da obtoženko oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene. Navaja, da sodišče prve stopnje ni bilo dolžno prevajati inkriminiranih besed v zasebni tožbi, saj gre za besede, ki so v slovenskem govornem območju splošnega pomena ter večinoma vsebovane v slovarju slovenskega knjižnega jezika. Ker se pravnomočna sodna odločba ne opira na video posnetek obeh kaznivih dejanj, v zadevi ni pomembno ali se je sodnica z vsebino CD posnetka seznanila. Pravilno in utemeljeno je zavrnjen dokazni predlog (postavitev izvedenca psihiatrične stroke), saj obtoženkin zagovornik potrebnosti po izvedbi tega dokaza ni izkazal, temveč je zgolj navedel, da je obsojenka psihično bolna, ne da bi to okoliščino izkazal vsaj za možno. Zmotne naj bi bile tudi navedbe glede utemeljenosti uporabe institutov silobrana in skrajne sile, saj obtoženka v zagovoru ni navajala, da bi bila napadena. Ker ob presoji v zahtevi navedenih kršitev določb KZ-1 in ZKP naj ne bi bilo nikakršnega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, ki so botrovale odločitvi prvostopenjskega ter pritožbenega sodišča, razveljavitev izpodbijanih sklepov ter nova glavna obravnava tudi iz tega razloga ni upravičena.

4. Obtoženka ter njen zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca, ki jima je bil poslan, nista izjavila.

B.

5. Obtoženkin zagovornik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje s tem, da obtoženka inkriminiranih besed ni izrekla v slovenskem jeziku in jih v popolnosti niso razumele niti stranke, niti priče niti drugi udeleženci v postopku.

6. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je med drugim podana, če je bil obdolženec, zagovornik, oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec kljub svoji zahtevi prikrajšan za pravico uporabljati na glavni obravnavi svoj jezik in v svojem jeziku spremljati njen potek. Podatki spisa ne potrjujejo navedb zahteve za varstvo zakonitosti, da bi obtoženka (za katero sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotavlja, da ne govori čistega slovenskega jezika, ga pa razume, saj je glavno obravnavo v redu spremljala in odgovarjala na vprašanja) oziroma njen zagovornik na glavni obravnavi izrecno zahtevala tolmača, pa jima ga sodišče ni zagotovilo.

7. V zvezi z zatrjevano procesno kršitvijo pa je že višje sodišče pod točko 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa pojasnilo, da ima obramba očitno v mislih nerazumljivost izreka prvostopenjskega sklepa, saj naj bi bile žaljive trditve o drugem izrečene v tujem jeziku. Obsojenka je namreč izrekla kletvice, v katerih se prepletajo tako domače kot tuje besede, vendar so te po navedbah pritožbenega sodišča tudi v našem okolju že toliko udomačene, da je njihov pomen vsaj odrasli populaciji tako moškega kot ženskega spola toliko poznan, da posebnega prevoda ne potrebujejo. Kakšen je bil njihov pomen pa je bilo jasno tudi zasebnemu tožilcu, saj je prav zato, ker je razumel, da ga obtoženka žali, zoper njo tudi vložil zasebno tožbo.

8. Dodatno k razlogom, ki jih je navedlo že pritožbeno sodišče v zvezi z zatrjevano obligatornostjo prevajanja inkriminiranih besed, Vrhovno sodišče ugotavlja, da so sporne besede, ki so splošnega pomena v slovensko govornem območju večinoma vsebovane v slovarju slovenskega knjižnega jezika, kot to navaja v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec. Za obtoženko, sicer slovensko državljanko, rojeno v BiH, inkriminirane besede, ki jih je izrekla zasebnemu tožilcu in v katerih se s slovenskimi prepletajo besede njenega maternega jezika, po oceni Vrhovnega sodišča nedvomno ne predstavljajo besed njej tujega jezika in ji že zato ne morejo biti nerazumljive. Obtoženkin zagovornik pa šele v zahtevi za varstvo zakonitosti prvič uveljavlja, da besed, ki jih je izrekla obtoženka in so povzete v izreku izpodbijanega sklepa, ne razume. Glede na določbo petega odstavka 420. člena ZKP, ki kot pogoj za vsebinsko obravnavanje zahteve za varstvo zakonitosti določa predhodno izčrpanje pravnega sredstva, pri uveljavljanju zatrjevane kršitve ne more biti uspešen. Po navedeni zakonski določbi se sme namreč vložnik na kršitve iz prvega odstavka 420. člena ZKP sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo. Vsebinsko izčrpanje pravnega sredstva pa po ustaljeni sodni praksi pomeni, da je stranka vsako uveljavljeno kršitev v pritožbi konkretizirala in jo tudi ustrezno obrazložila.

9. Obramba v nadaljevanju izpostavlja kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo utemeljuje s tem, da se je sodišče prve stopnje kljub temu, da ga je kot dokaz zavrnilo, seznanilo z videoposnetkom obeh kaznivih dejanj, ki se je nahajal na predloženi DVD zgoščenki. Čeprav sodišče prve stopnje navaja, da ni vpogledalo posnetka, mu obramba ne verjame in ker naj bi šlo za nezakonito pridobljen dokaz, je ta po navedbah obrambe vplival na odločitev sodišča. 10. Ker je bil dokaz z vpogledom v video posnetek obeh obravnavanih kaznivih dejanj, ki ga je sodišču predložil zasebni tožilec, na glavni obravnavi dne 26. 9. 2011 zavrnjen, ga sodišče prve stopnje na glavni obravnavi ni izvedlo, sodba se nanj ne opira, zato zatrjevana procesna kršitev tudi po stališču Vrhovnega sodišča ni podana. Bistvenega pomena pri tej oziroma zatrjevani kršitvi je, ali se je sodišče seznanilo z vsebino video posnetka, drugačno stališče obrambe, da je že dejstvo, da je sodišče razpolagalo z video posnetkom dovolj za zatrjevano kršitev, je po presoji Vrhovnega sodišča zmotno. Kolikor pa zagovornik domneva, da si je sodnica pogledala posnetke in se z njimi „okužila“ bi bila takšna trditev relevantna, kot je navedlo že pritožbeno sodišče pod točko 8 izpodbijanega sklepa, le v primeru nezakonito pridobljenega dokaza, česar pa obramba argumentirano ni niti navajala. Zgolj dejstvo, da je zasebni tožilec avdio video snemal obsojenko, samo po sebi še ne pomeni nezakonito pridobljenega dokaza.

11. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog obrambe za postavitev izvedenca psihiatrične stroke, ki ga je obramba utemeljevala s tem, da obsojenka v trenutku, ko je branila sebe in svoje premoženje, naj ne bi bila prištevna. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje predlagani dokaz utemeljeno zavrnilo in navedlo razumne razloge (točka 10 obrazložitve). Pritožbeno sodišče pa je pritožbene navedbe s tem v zvezi presodilo in jih utemeljeno zavrnilo (točka 9 drugostopenjskega sklepa). Sodišču prve stopnje se med postopkom namreč ni porodil dvom o obsojenkini prištevnosti, zgolj njena odsotnost na obravnavi dne 26. 9. 2012 z zagovornikovo navedbo, da ima obsojenka psihične motnje ter da po njegovem ni niti odšla do zdravnika, ker jo nima kdo peljati, tudi po presoji Vrhovnega sodišča niso zadosten razlog, da bi sodišče podvomilo o njeni prištevnosti. Zato uveljavljena kršitev pravice od obrambe po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi z 29. členom Ustave Republike Slovenije ter 17. členom ZKP ni podana.

12. Obsojenkin zagovornik v nadaljevanju zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona v smislu 1. točke 372. člena ZKP sklicujoč se na institut silobrana oziroma upravičene skrajne sile. Utemeljuje jo s tem, da zatrjevana razžalitev zasebnega tožilca, ki je z dvema sorodnikoma vdrl na zaprto in ograjeno obsojenkino dvorišče, ne more predstavljati kaznivega dejanja, temveč obsojenkino dopustno verbalno obrambo pred istočasnim protipravnim napadom zasebnega tožilca. Obramba očitek zatrjevane kršitve torej utemeljuje z zatrjevanjem drugačnega poteka dogodka oziroma drugačnimi dokaznimi zaključki glede obstoja odločilnih dejstev, kot je pod točko 12 obrazložitve navedlo že višje sodišče. Nestrinjanje z dokazno oceno sodišča, da dejstvo, da je zasebni tožilec pri prvem dejanju prišel na dvorišče pred stanovanjsko hišo obsojenke, v drugem primeru pa tja hotel stopiti, pa mu obsojenka ni hotela odpreti vrat, ne predstavlja napada v smislu instituta silobrana, še manj pa je obsojenkine razžalitve šteti kot opravičljivo obrambo pred nedopustnim napadom, pomeni v bistvu uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Na takšen način pa ni mogoče uspešno uveljavljati kršitve kazenskega zakona. Ta je namreč podana le takrat, če je sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo neko kazensko materialno določbo, ali če določbe, ki bi jo moralo uporabiti, ni uporabilo.

13. Sklep sodišča prve stopnje ima tudi ustrezne razloge o krivdi v 7. točki obrazložitve. Z navajanji, da sodišče ničesar, vezanega na zatrjevani direktni naklep, ni ugotovilo, obramba ne uveljavlja zatrjevane kršitve materialnega prava, temveč nepopolne ugotovitev dejanskega stanja, kar pa v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljen razlog.

C.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, zato jo je v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo.

15. Glede na premoženjsko stanje obsojenke, ki izhaja iz prvostopenjskega sklepa, bi plačilo sodne takse za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti lahko ogrozilo obsojenkino vzdrževanje. Obsojenka namreč ne prejema pokojnine, zaradi svoje starosti pa se s svojim delom ne more več preživljati. Zato jo je na podlagi četrtega odstavka 95. člena v zvezi z 98. a členom ZKP sodišče oprostilo plačila sodne takse.