Jedro

Za ugotovitev, ali je bila obnova postopka uvedena znotraj enomesečnega roka, je glede na določbo 2. odstavka 263. člena v zvezi s 1. odstavkom 263. člena ZUP pomembno, kdaj je pristojni carinski organ, torej v obravnavanem primeru Carinski urad A, izvedel za novo dejstvo kot razlog za uvedbo obnove postopka. Tudi po mnenju sodišča bili izpolnjeni zakonski pogoji za obnovo postopka, pri čemer ne gre za vprašanja, ali je okoliščina, ki se upošteva kot razlog za obnovo postopka, v resnici obstaja, temveč za presojo njene kvalificiranosti, torej ali bi navedena okoliščina, če bi bila znana ter uporabljena v prejšnjem postopku, sploh lahko pripeljala do drugačne odločbe o stvari.

Izrek

Tožbi se delno ugodi. Točka 2 izreka odločbe št. ... z dne 4. 2. 2003 Ministrstva za finance Republike Slovenije iz Ljubljane se odpravi ter zadeva v tem delu vrne toženi stranki v ponovni postopek, v ostalem se tožba zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Carinskega urada A št. ... z dne 9. 5. 2002, s katero je carinski urad prve stopnje dovolil obnovo postopka uvoznega carinjenja po carinski deklaraciji Carinske izpostave B št. ... z dne 6. 3. 1998, ker je ugotovil, da so podani razlogi za obnovo po 1. in 5. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP), v točki 2 izreka izpodbijane odločbe pa zahtevi za povrnitev stroškov postopka ni ugodil. Po podatkih spisov je tožnik kot deklarant (polje 14) v postopku sprostitve blaga v prosti promet prijavil za prejemnika (polje 8) družbo AAA d.o.o. iz C en nov osebni avtomobil Audi A6 z EU poreklom po potrdilu o prometu blaga EUR.1 št. C 604023 z dne 11. 2. 1998 in preferencialno carinsko stopnjo v višini 8,10 %. Ob naknadnem preverjanju verodostojnosti potrdila o prometu blaga pri carinskih organih v Nemčiji, opravljeno v skladu z določili 3. člena Protokola 5 v povezavi z 31. in 32. členom Protokola 4 Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije na drugi strani (Uradni list RS, št. 44/97 - MP št. 13/97, v nadaljevanju Evropski sporazum) je bilo ugotovljeno, da je potrdilo o prometu blaga EUR.1 ponarejeno, oziroma da blago nima porekla v smislu dogovora med Evropsko skupnostjo in Slovenijo. Na hrbtni strani v tej zadevi obravnavanega potrdila o poreklu blaga EUR.1 pa je v polju 14, ki je predvideno za vnos podatkov o rezultatu preverjanja nemški carinski delavec označil stavek, ki navaja, da to potrdilo ne izpolnjuje zahtevanih pogojev o verodostojnosti in točnosti ter navedeno potrdil s podpisom in žigom tega urada. Sektor za preiskovalne zadeve Generalnega carinskega urada (GCU) je rezultate preverjanja z dopisom z dne 10. 4. 2002 dostavil na svoj oddelek v C, ki je pripravil dokumentacijo in jo dne 26. 4. 2002 odstopil s predlogom za uvedbo obnove postopka carinjenja po v tej zadevi obravnavani ECL, krajevno in stvarno pristojnemu Carinskemu uradu A, ki ga je le ta prejel dne 26. 4. 2002. Imenovani carinski urad je v prej navedenih ugotovitvah začel upravni postopek obnove postopka in z dopisom z dne 29. 4. 2002 (vročitev je bila opravljena dne 30. 4. 2002) seznanil tožnika z uvedbo postopka. Po mnenju tožene stranke je carinski organ prve stopnje ravnal pravilno, da je potem, ko je izvedel za nova dejstva, ki bi, če bi bila carinskemu uradu znana ob uvoznem carinjenju, pripeljala do drugačne odločitve glede preferencialne obravnave blaga, s sklepom dovolil obnovo postopka carinjenja. Carinski urad je ugotovil, da je tožnik s predložitvijo neverodostojnega potrdila o prometu blaga ob carinjenju spravil takratno carinarnico v zmoto, da je na njegovi podlagi odobrila uporabo preferencialne carinske stopnje. Pritožbeno navedbo, da carinski urad ni pravilno in popolno ugotovil dejanskega stanja tožena stranka zavrne z navedbo, da gre v obravnavanem primeru za uvedbo postopka po uradni dolžnosti in ne na predlog stranke. Trditev, da obstaja neskladje med nemškim dopisom in potrdilom o prometu blaga o posamezni zadevi, ni upravičena. Carinski urad se sklicuje na že navedeni nemški dopis, v spisu zadeve pa je izvirnik carinski deklaraciji pripadajočega potrdila o prometu blaga EUR.1, ki ima na hrbtni strani zapisano ugotovitev nemških carinskih oblasti v originalu, iz nje pa izhaja, da ta listina ne izpolnjuje zahtevanih pogojev o verodostojnosti in točnosti, kar posledično pomeni, da za to blago ne veljajo ugodnosti po sporazumu, kajti le te veljajo le ob predložitvi potrdila o prometu blaga EUR.1 po določilih 16. člena Protokola 4 Evropskega sporazuma. Neutemeljen je pritožbeni ugovor pasivne legitimacije, saj je po ob carinjenju veljavnem Pravilniku o uporabi listin v carinskem postopku (Uradni list RS, št. 56/95, 76/95, 68/96, v nadaljevanju Pravilnik) zapisano, da se v polje 14 zapiše ime deklaranta blaga, kar pa je v obravnavanem primeru tožnik. V sporno deklaracijo se je tožnik sam vpisal v polje 14 kot deklarant ter se nanjo podpisal in jo predložil v izbran carinski postopek in tega dejstva ne more zanikati. Vpis podatkov v ustrezno polje deklaracije in njena vložitev pa sta bistvenega pomena za določitev strank in carinskega dolžnika v carinskem postopku po splošnih pravilih o carinskem dolgu iz 143. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95, v nadaljevanju CZ), ki je veljal v času vložitve obravnavane deklaracije. S tem vpisom se je tožnik opredelil kot deklarant skladno z 11. točko 3. člena CZ. Ker pa je bil po takrat veljavnem 47. členu CZ deklarant lahko katerakoli oseba s sedežem v Republiki Sloveniji, ki je predložila carinskim organom blago, skupaj s vsemi drugimi dokumenti, potrebnimi za izvedbo določenega carinskega postopka, tudi ni potreboval pooblastila za indirektno zastopanje. Tožnik pa z ozirom na to, kako se je deklariral v obravnavani deklaraciji, z ničemer ne izkazuje, da bi nastopal v imenu druge osebe kot direktni zastopnik in zato tudi z ničemer ne izkazuje, da v tej zadevi ne bi bil pasivno legitimiran.

Tožena stranka je ob presoji zakonitosti in pravilnosti izdanega sklepa ugotavljala le, ali so izpolnjeni zakonski pogoji za obnovo postopka, torej ali obstaja podlaga za dovolitev obnove postopka po prej navedenih zakonskih podlagah, ali bi naknadno ugotovljene okoliščine, ki pa morajo biti verjetno izkazane, če bi bile znane in uporabljene v postopkih carinjenja, pripeljale do drugačnega obračuna carinskega dolga ter ali je bil sklep izdan pred potekom roka za uvedbo izrednega pravnega sredstva obnove postopka po uradni dolžnosti. Po mnenju tožene stranke obstajata obnovitvena razloga iz 1. in 5. točke 260. člena ZUP, čeprav za obnovo zadostuje obstoj vsaj enega od razlogov. Tožena stranka pojasnjuje, da iz 261. člena ZUP izhaja, da obnovo postopka lahko predlaga stranka, državni tožilec in državni pravobranilec, medtem ko lahko organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil končan postopek, začne obnovo postopka po uradni dolžnosti. V obravnavanem primeru je to Carinski urad A. Obnova postopka je bila uvedena pravočasno v okviru predpisanega roka enega meseca glede na to, da gre za obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, od kar je carinski urad mogel pridobiti naknadno pridobljeno dejstvo. Potrdilo o prometu blaga EUR.1, ki ga je v obravnavanem primeru ob carinjenju sprejel kot podlago za preferencialno obravnavo blaga, je dejansko neverodostojno. Gradivo je uradno prejel dne 26. 4. 2002, sklep pa je izdal dne 9. 5. 2002 ter ga dne 10. 5. 2002 vročil tožniku. Objektivni rok, ki je začel teči od 6. 3. 1998 dalje, pa je tudi v celoti spoštovan. Zato po mnenju tožene stranke pritožbene navedbe v zvezi z očitanimi kršitvami postopka po 4. odstavku 146. člena ZUP niso stvar obravnavanega postopka, v katerem organ prve stopnje o stvari še ni meritorno odločil. Tožnik bo ugovore, ki se nanašajo na te kršitve, lahko uveljavljal šele v drugem delu postopka v primeru, ko bo ugotovil, da mu ni bilo zagotovljeno sodelovanje v postopku, tako glede njegove pravice izreči se o dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, kakor tudi o njegovi pravici do seznanjenja s tujimi listinami v uradnem jeziku Republike Slovenije. Zato tožena stranka ugotavlja, da je sklep o uvedbi obnove postopka uvoznega carinjenja po obravnavani carinski deklaraciji po uradni dolžnosti na podlagi 1. in 5. točke 260. člena ZUP, utemeljen.

Izrek v zvezi s stroški pa tožena stranka utemelji z določbo 8. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 91/98, v nadaljevanju ZDavP), ki se ga po 6. členu CZ uporablja kot subsidiarni predpis za primere, ki niso urejeni s tem zakonom.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz razloga napačne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve predpisov, zaradi katerih je izpodbijani akt ničen. Z Zakonom o splošnem upravnem postopku je predpisan enomesečni subjektivni rok za obnovo postopka, ki pa s strani carinskega urada ni bil spoštovan. Carinski urad skuša ta enomesečni rok za obnovo postopka podaljšati s konstruktom, češ da je Sektor za preiskovalne zadeve tožene stranke poseben organ, ki naj bi bil organizacijsko ločen od carinskega urada. Tožeča stranka se pri tem sklicuje na stališče Upravnega sodišča v sodbah opr. št. U 239/2001 z dne 18. 12. 2002, opr. št. U 276/2001 z dne 18. 12. 2002 in opr. št. U 242/2001 z dne 18. 12. 2002. Prav tako carinski organ ni prepričljiv v svojih trditvah, da ni bil seznanjen z dopisom nemške carine, saj je bila že pred dvema letoma podana ovadba pri organih za notranje zadeve. Nelogično je, da tožena stranka poda ovadbo organom za notranje zadeve glede ponarejenih potrdil o poreklu, pri obnovi postopka pa se glede datuma seznanitve spreneveda. Tožeča stranka ponavlja pritožbene navedbe, da špediterjem ni bila omogočena vložitev pooblastil v carinskem postopku, ker je tožena stranka izdelala računalniški program, ki ni predvideval pooblastila v nobenem primeru, zaradi česar bi moralo sodišče ugotoviti pomembno dejstvo, in sicer zakaj Carinski urad A ni sprejemal pooblastil tožeče stranke in ostalih špedicij. Tožena stranka je selektivno obrazložila odločbo, kar pomeni, da je poudarjala tisto, kar je obremenjevalo tožečo stranko, zamolčala pa tisto, kar jo je razbremenjevalo in s čimer je kršila temeljne ustavne pravice stranke do poštene obravnave, ki se izraža skozi pošten dokazni postopek in zahtevo po argumentirani odločbi, s čimer je bil kršen 22. in 25. člen Ustave RS. Tožena stranka ni odgovorila na vsa pritožbena vprašanja, s čimer je bila kršena pravica iz 25. člena Ustave RS ter 8. in 13. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Tožeči stranki niso dostavljeni prevodi listin nemške administracije, s čimer je kršen 11. člen Ustave RS. Kršeno je bilo tudi načelo zaslišanje stranke v postopku. V nadaljevanju tožeča stranka meni, da carinske deklaracije ni mogoče delno obnoviti, saj je carinska deklaracija pritrdilni upravni akt, kar je razvidno iz 2. odstavka 50. člena CZ in vprašanje je, ali lahko carinski organ posega v carinsko deklaracijo po uradni dolžnosti, saj je carinska deklaracija vloga stranke za začetek carinskega postopka. Carinski organ je pooblaščen zgolj za izdajo rednih odločb, s katerim nadomešča odločbe v skrajšanjem postopku. V primeru, da carinski organ pozneje ugotovi, da podatki v carinski deklaraciji ne odgovarjajo materialni resnici, mora sestaviti zapisnik po 62. členu CZ in izdati redno odločbo v skladu s 154. členom CZ. Če carinski organ izve oziroma ugotovi, da je obračunan znesek carinskega dolga nižji, kot je to določeno s tem zakonom, izda po uradni dolžnosti ali na zahtevo dolžnika najpozneje v roku 10 dni po ugotovitvi nastanka obveznosti odločbo, s katero naloži dolžniku, da poravna nastalo obveznost. Naknaden obračun carinskega dolga v skladu s točko c. je mogoč v enem letu po nastanku carinskega dolga. Enoletni rok za naknadni obračun carinskega dolga je že zastaral, zato poskuša carinski urad uporabiti 1. in 5. točko 260. člena ZUP, po katerem je rok za obnovo 5 let. Gre za antinomijo med pravilom, ki določa enoletni rok in pravilom, ki določa petletni rok. Neusklajenost med pravnimi pravili se odpravi z uporabo interpretacijskega argumenta, ki temelji na domnevi, da je pravni sistem notranje povezana celota in da zato v njem ne sme biti antinomij. Po mnenju tožeče stranke ima določba 154. člena CZ kot specialnega predpisa prednost pred določbami 1. in 5. točke 1. odstavka 260. člena ZUP. Tožena stranka zastopa stališče, da je carinska deklaracija vloga stranke, saj ji to stališče ustreza pri razlagi rubrike 14 ECL. Tožeči stranki preprosto očita, da se je sama vpisala v rubriko 14. Pri obnovi postopka tako stališče toženi stranki ne ustreza, saj ne more obdržati v veljavi carinske deklaracije, pri izdaji redne odločbe pa trči ob enoletni zastaralni rok iz 154. člena CZ, kar pomeni, da je uporaba ZUP v carinski zakonodaji praktično neuporabna. Toženi stranki bi tako najbolj ustrezal 3. odstavek 52. člena CZ, ki je nepojasnjeno derogiran. Z razveljavljenim odstavkom pa je v CZ nastala pravna praznina, saj carinski organ mora imeti pravni naslov za izdajanje odločb po uradni dolžnosti. Postopek se obnavlja na podlagi novega dokaza, in sicer dopisa nemških organov, ki ni obstajal pred sprejetjem carinske deklaracije. Po mnenju tožeče stranke bi moral carinski organ ugotoviti dejstva iz pridobljenega dokaza, da bi se ugotovilo, ali so dejstva obstajala pred sprejemom deklaracije in o tem sestaviti zapisnik ter omogočiti stranki pripombe na zapisnik v skladu s 15.a členom Zakona o davčnem postopku. Stranki bi bilo treba v njenem jeziku pojasniti, kaj je narobe s potrdilom o poreklu. Tožeča stranka tudi ugovarja obnovi postopka na podlagi 5. točke 260. člena ZUP, saj tožena stranka v dokaznem postopku ni ugotavljala, ali je stranka vedela, da je EUR.1 ponarejen, kar pomeni, da je popolnoma arbitrarno očitno spravljanje organa v zmoto, saj se stranka mora zavedati svojih neresničnih navedb. Nadalje carinski urad v spis ni vložil pooblastila carinika v skladu z ZUP, ki je odločal o sprejemu carinske deklaracije. Carinski urad je namreč na delovno mesto razporedil osebo brez pooblastila. Glede na navedeno je razvidno, da je do posledice prišlo po napaki carinskega organa, zaradi česar bi bilo treba uporabiti točko a 5. odstavka 154. člena CZ. Oseba, ki je vložila deklaracijo v imenu tožeče stranke ni imela pooblastila direktorja družbe. ZUP vsebuje minimalna pravila za zaščito šibkejše stranke v postopku, to je stranke pred organom. Pravila o zastopanju pravnih oseb so jasno in nedvoumno razvidna iz 3. odstavka 53. člena ZUP/86. Organ mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na to, ali je tisti, ki nastopa kot stranka v postopku lahko stranka v postopku in ali zastopa stranko njen zakoniti zastopnik. ZUP ne pozna pravnega instituta pooblastila po zaposlitvi. EUR.1 in izjava na fakturi sta javni listini, katerih vsebino špedicija ne preverja. Po mednarodni konvenciji potrdila o poreklu lahko preverja zgolj carinski organ, zaradi česar je v primeru ponarejanja predviden 4. odstavka 143. člena CZ, saj ima subjektivna odgovornost prednost pred objektivno. Če ni moč uporabiti 4. odstavek 143. člena CZ je treba uporabiti 2. točko 260. člena ZUP, nikakor pa ne 1. in 5. točke 260. člena ZUP. Tožeča stranka se tudi ne strinja s stališčem tožene stranke glede rubrike 14 ECL. Tožeča stranka ni nikoli zatrjevala, da je deklarant, saj se zgolj na podlagi vpogleda v ECL listino ni mogoče prepričati, ali se je špedicija vpisala kot deklarant ali kot zastopnik, ker rubrika 14 omogča alternativni vpis deklaranta in zastopnika, v dvomu pa je uporabiti načelo in dubio pro libertate. Tožeča stranka ni carinski deklarant, temveč zastopnik strank, saj po 11. točki 3. člena CZ carinski deklarant pomeni osebo, ki vloži carinsko deklaracijo v svojem imenu ali v imenu druge osebe pri carinskem organu, na podlagi katere se izvede carinski postopek. V izpodbijani odločbi ni obrazloženo, na kakšen način je tožeča stranka pridobila lastnost stranke, saj se ne odloča o kakšni njeni pravici, obveznosti ali pravni koristi. Tožeča stranka ni stvarno legitimirana. Stvarna legitimacija pomeni določeno zvezo oziroma razmerje do konkretne upravne stvari, v konkretni zadevi pa gre za razmerje do uvoženega avtomobila, kjer špedicija ni uvoznik oziroma lastnik avtomobila. Zastopniki niso nosilci pravic in obveznosti, saj ravnajo v imenu stranke. Na podlagi vpogleda v 24. člen Pravilnika o uporabi listin v carinskem postopku (Uradni list RS, št. 56/95, 76/95 in 68/96), je mogoče ugotoviti, da carinski urad ni dovoljeval vpisa neposrednega zastopanja v skladu z 11. točko 3. člena CZ. Šele novela CZ je dovolila alternativne vpise. Na podlagi navedene novele je bilo sprejeto Navodilo za uporabo in izpolnjevanje polj ECL, ki je bilo sprejeto na podlagi 94. člena Uredbe za izvajanje Carinskega zakona. V zvezi s tem se zastavlja vprašanje, če tožeča stranka ni stranka v postopku, na kakšen način je potem lahko dala neresnične izjave v smislu 5. točke 260. člena ZUP. Iz besedila 5. točke je namreč razvidno, da organ lahko spravi v zmoto zgolj stranka ne pa zastopnik stranke. To pomeni, da vpis v rubriko 14 nima konstitutivnega učinka. Sklepno tožeča stranka sodišču predlaga, da po opravljeni glavni obravnavi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke, tako prvostopno kot drugostopno, odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe. Tožeča stranka je bila z dopisom z dne 29. 4. 2002 seznanjena, da avtomobil, za katerega je uveljavljala ugodnosti iz evropskega sporazuma na podlagi potrdila o prometu blaga EUR.1, ki ga je predložila sama, ni blago s poreklom, za katerega veljajo ugodnosti v smislu Evropskega sporazuma. Po navedenem sporazumu se za blago, ki mu je bila priznana ugodnost iz sporazuma, lahko ugotovi, da le-to ne izpolnjuje pogojev za preferencialno obravnavo na podlagi preverjanja verodostojnosti potrdila o prometu blaga EUR.1, in sicer tako, da se izid preverjanja označi na hrbtni strani potrdila z oznako ustrezne navedbe v polju 14. Ta možnost preverjanja verodostojnosti je tožeči stranki morala biti znana, saj izhaja iz polja 14 potrdila o prometu blaga EUR.1, ki ga je sama priložila in katerega besedilo je v slovenskem jeziku objavljeno v Uradnem listu RS, št. 44/97. Poleg tega je bila tožeča stranka z omenjenim dopisom pritegnjena k sodelovanju v postopku z možnostjo seznanitve z rezultati preverjanja listine, ki jo je sama priložila. V zvezi s tožbenim ugovorom, kdo je oseba, ki je upravičena predlagati obnovo postopka, tožena stranka navaja 261. člen ZUP. Pomen izraza organ določa 1. odstavek 5. člena ZUP, po katerem je kot organ mišljen organ državne uprave ali drug državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil, ki mu zakon daje pristojnost za odločanje v upravni stvari. V zadevnem primeru gre glede na določbe 261. in 5. člena ZUP v povezavi s 1. odstavkom 12. člena Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 56/99), za Carinski urad A, ki je pristojen za odločitev, da bo postopek obnovljen oziroma njegova uradna oseba, ki je po zakonu pooblaščena za odločanje. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Odgovor tožene stranke na tožbo je bil posredovan tožeči stranki.

Državno pravobranilstvo RS kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je delno utemeljena.

Tožba tožeče stranke je utemeljena v delu tožbenega zahtevka, ki se nanaša na odločitev tožene stranke v zvezi s stroški (točka 2 izreka izpodbijane odločbe). Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo opr. št. U-I-252/00 z dne 8. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 105/03) razveljavilo 8. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 in 97/01), kolikor se nanaša na stroške v postopkih, ki ga uvede davčni organ po uradni dolžnosti. V obravnavanem primeru je bil uporabljen 8. člen ZDavP na podlagi 6. člena CZ, ki je določal, da če s tem zakonom ni drugače določeno, carinski organ postopa v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek. Gre za posebni upravni postopek in se na podlagi 5. odstavka 1. člena ZDavP uporablja ZUP glede vseh vprašanj postopka, razen tistih, ki so z ZDavP urejena drugače. Gre za določbo, da so se v posebnem upravnem (davčnem) postopku drugače uredila tista vprašanja, za katera se oceni, da je to treba glede na naravo oziroma značilnosti urejevanega. Od splošne ureditve v ZUP odstopa tudi 8. člen ZDavP v zvezi z ureditvijo stroškov davčnega postopka. Ustavno sodišče je v obrazložitvi svoje odločbe navedlo, da po ustaljeni ustavnosodni presoji načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da predpis, kadar podlaga za različno urejanje niso okoliščine iz 1. odstavka 14. člena Ustave, ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, pač pa, da mora za razlikovanje obstajati razumen razlog. Ker pa razlogov posebne ureditve stroškov davčnega postopka ni razbrati, razlogi za posebno ureditev stroškov v davčnem postopku kot posebnem upravnem postopku, ki odstopa od splošne ureditve stroškov upravnega postopka, niso razvidni. Zato je obremenitev stranke s tistimi stroški davčnega postopka, ki po 9. členu ZDavP kot posebni stroški ne bremenijo davčnega organa, odvisna od strankinega uspeha v postopku, uvedenem po uradni dolžnosti, kot to določa splošna ureditev po ZUP. Sodišče je glede na odločbo Ustavnega sodišča in na podlagi 44. člena Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94, v nadaljevanju: ZUstS) tožbi v tem delu ugodilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) in zadevo v tem delu vrnilo toženi stranki v ponovni postopek na podlagi 2. in 3. odstavka 60. člena ZUS.

V ostalem delu pa je tožba neutemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS), v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: V obravnavanem primeru sodišče presoja zakonitost izpodbijane odločbe, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena pritožba tožnika zoper prvostopni sklep o obnovi postopka carinjenja, v obsegu, ki je določen v tem sklepu. Gre torej za uporabo izrednega pravnega sredstva obnove postopka, ki je obravnavano v določbah ZUP v členih 260 do 272, in torej ne gre za uporabo 154. člena CZ, to je naknadnega obračuna carinskega dolga. Carinski urad je uporabil izredno pravno sredstvo na podlagi pooblastil iz 6. člena CZ in 5. odstavka 1. člena Zakona o davčnem postopku (Ur.l. RS št. 18/96 do 97/01, v nadaljevanju ZDavP), ki napotuje na uporabo določb ZUP, kolikor vprašanja postopka niso urejena v določbah ZDavP. V obravnavanem primeru gre torej za vprašanje, ali so izpolnjeni pogoji za obnovo postopka po določbah ZUP in ne ali so izpolnjeni pogoji za odločanje po 154. členu CZ. Zato so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na določbo 154. člena CZ, za odločitev v tem upravnem sporu pravno nepomembni. V obravnavanem primeru je dokončna odločba deklaracija oziroma enotna carinske listina (ECL), s katero je bilo v postopku carinjenja odločeno o tožnikovi obveznosti v zvezi s prijavljenim postopkom. Tožnik je v obravnavanem primeru carinski deklarant oziroma zastopnik osebe, za katero opravlja dejanja, predpisana s carinskimi predpisi. Položaj, v katerem oseba nastopa v carinskem postopku je razviden iz listin (ECL), ki se predložijo, ker so potrebne za izvedbo izbranega carinskega postopka. Glede na to, da se pooblaščenec udeležuje carinskega postopka zgolj zaradi pogodbenega (pooblastilnega) razmerja s pooblastiteljem, je opredelitev njegove vloge in posledično njegovih obveznosti primarno odvisna od vsebine pogodbenega razmerja, šele sekundarno od carinskih predpisov (glej odločbo US RS št. U-I-310/02 z dne 11. 3. 2004). Ker je v obravnavnem primeru tožnik vpisan v polje 14 ECL in ker zgolj pavšalno zatrjuje, da ni pooblaščenec prejemnika blaga, ne da bi zato predložil kakršne koli dokaze, so tožnikovi ugovori neligitimiranosti v tem postopku neutemeljeni.

Po določbi 1. odstavka 261. člena ZUP lahko organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan, začne obnovo postopka po uradni dolžnosti. Pri tem je vezan na rok, določen v 2. odstavku 263. člena v zvezi s 1. odstavkom 263. člena ZUP. V primeru obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP lahko z obnovo začne v roku enega meseca od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. V 5. členu ZUP je na splošno opredeljen pomen izrazov, in sicer je določeno, da so z izrazom organ mišljeni med drugim organi državne uprave ali drugi državni organ, ki mu zakon daje pristojnost za odločanje o upravni stvari. V 3. členu ZUP je vsebovano načelo subsidiarne uporabe, pri čemer je določeno, da so posamezna vprašanja upravnega postopka lahko za določeno pravno področje v posebnem zakonu drugače urejena, kot so urejena v ZUP, če je za postopanje na tem pravnem področju to potrebno (glej stališče Vrhovnega sodišča RS v sodbi I Up 536/2003). Po 2. členu Zakona o carinski službi (Uradni list RS, št. 56/99, v nadaljevanju ZCZ-1) naloge carinske službe opravlja Carinska uprava RS kot organ v sestavi ministrstva, pristojnega za finance. V 12. členu ZCZ-1 pa je določeno, da carinski urad med drugim opravlja tudi naslednje naloge: odloča v upravnih zadevah iz pristojnosti službe v upravnem postopku na prvi stopnji, če ni z zakonom pristojnost odločanja v upravnem postopku prenesena na Generalni carinski urad, zato ni mogoče govoriti o enotnosti carinske službe, kot to navaja tožeča stranka, sklicujoč se na nekatere opravilne številke upravnih sporov. Ta določba torej določa stvarno pristojni organ za carinjenje blaga na prvi stopnji. Glede na navedene zakonske določbe je tudi po presoji sodišča za odločanje o obnovi postopka v obravnavanem primeru pristojen Carinski urad Nova Gorica, kjer je bilo opravljeno carinjenje po spornem ECL. Za ugotovitev, ali je bila obnova postopka uvedena znotraj enomesečnega roka, je glede na določbo 2. odstavka 263. člena v zvezi s 1. odstavkom 263. člena ZUP pomembno, kdaj je pristojni carinski organ, torej v obravnavanem primeru Carinski urad Nova Gorica, izvedel za novo dejstvo kot razlog za uvedbo obnove postopka. V obravnavanem primeru je Generalni carinski urad, Sektor za preiskovalne zadeve (carinske preiskave opravlja Generalni carinski urad - 6. točka 10. člena CZS-1 in ne carinski uradi), posredoval svojemu oddelku v C dne 10. 4. 2002 rezultate preverjanja, in sicer, da blago po sporni ECL ni blago s poreklom v smislu Evropskega sporazuma. Oddelek za preiskovalne zadeve Carinskega urada v C je pripravil dokumentacijo in jo skupaj s predlogom za uvedbo postopka carinjenja, po v tej zadevi obravnavani carinski deklaraciji, odstopil krajevno in stvarno pristojnemu Carinskemu uradu A, Oddelku za upravne zadeve, prekrške in izterjave, ki ga je prejel dne 26. 4. 2002. Dne 29. 4. 2002 je carinski urad o navedenih ugotovitvah seznanil tožnika in dne 9. 5. 2002 izdal sklep, s katerim je obnovil postopek carinjenja po spornem ECL v obsegu preferencialne obravnave blaga in posledično obračuna carinskega dolga na podlagi 1. in 5. točke 260. člena ZUP. Podlaga za obnovo postopka carinjenja je torej novo dejstvo, to je, da predloženo potrdilo o poreklu blaga EUR.1 ni verodostojno. Ta ugotovitev izhaja iz naknadnih preverjanj nemške carinske administracije, ki so zabeležene v dopisu, ki ga omenja tožena stranka ter v izvirniku listine EUR.1, to je potrdilo o poreklu blaga, ki je bilo priloženo pri uvoznem carinjenju in iz katerega iz polja 14 - rezultat kontrole izhaja, da to potrdilo ne izpolnjuje zahtevanih pogojev o verodostojnosti in točnosti, kar je bilo potrjeno s strani nemškega carinskega organa. Tudi po presoji sodišča ta izjava na predpisanem obrazcu (katera oblika in vsebina je z Evropskim sporazumom določena), predstavlja novo dejstvo oziroma nov dokaz, ki bi, če bi bil znan ob carinjenju blaga, pripeljal do drugačne odločbe (1. točka 260. člena ZUP). Zato so tudi po mnenju sodišča bili izpolnjeni zakonski pogoji za obnovo postopka, pri čemer ne gre za vprašanja, ali je okoliščina, ki se upošteva kot razlog za obnovo postopka, v resnici obstaja, temveč za presojo njene kvalificiranosti, torej ali bi navedena okoliščina, če bi bila znana ter uporabljena v prejšnjem postopku, sploh lahko pripeljala do drugačne odločbe o stvari. Res je tožena stranka navedla, da je podan razlog tudi iz 5. točke 260. člena ZUP, ni pa tega posebej utemeljila. Vendar pa po presoji sodišča navedena kršitev, glede na to, da za obnovo postopka zadošča, da je podan en obnovitveni razlog, kar je pravilno navedla že tožena stranka, na odločitev v tem upravnem sporu ne vpliva. Iz vsega navedenega torej sledi, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep prvostopnega organa. Spoštovan je bil enomesečni rok, določen v 1. točki 1. odstavka 263. člena ZUP v zvezi z 2. odstavkom istega člena ZUP, saj je carinski urad prve stopnje izvedel za nova dejstva dne 26. 4. 2002, odločbo pa je izdal dne 9. 5. 2002, torej pred iztekom enomesečnega roka od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. V skladu z navedenim po presoji sodišča tudi ni bilo kršeno načelo zaslišanja stranke, saj je bilo novo dejstvo oziroma dokaz ugotovljeno na podlagi naknadne kontrole preverjanja upravičenosti porekla za sporno blago, kar je bilo ugotovljeno z javno listino - EUR.1. Ne glede na to, da je javno listino izdal tuj organ, glede na predpisanost potrdil o poreklu (katerih vsebina je bila objavljena tudi v slovenskem jeziku v Uradnem listu), ta dokazuje, da sporno blago ni imelo porekla v skladu z Evropskim sporazumom. Navedeno pa je po presoji sodišča tista okoliščina, ki je podlaga za obnovo postopka v obravnavanem primeru, ker je verjetno izkazana. O teh ugotovitvah je bila pred izdajo sklepa seznanjena tudi tožeča stranka z dvema dopisoma z dne 26. 4. in 29. 4. 2002, 7. 5. 2002 pa je bil sestavljen tudi zapisnik v tej zadevi. Dopisu z dne 26. 4. 2002 je bil priložen tudi uradni prevod nemškega dopisa. Glede na navedeno so neutemeljeni tožbeni ugovori v zvezi s kršitvijo načela zaslišanja stranke ter navedbe, da tuje listine niso bile prevedene. Navedbe, da carinski delavec, ki je sprejel ECL ni imel pooblastil so pavšalne, zatrjevanjih kršitev ustavnih določb in Evropske konvencije o človekovih pravicah, pa sodišče ni našlo.

Sodišče je odločalo na nejavni seji, saj je v okviru tožbenih ugovorov opravilo pravno presojo v postopku ugotovljenih dejstev. Po presoji sodišča gre v primerih obnove postopka za vprašanje pravne presoje izpolnjevanja zakonskih pogojev za uporabo tega izrednega pravnega sredstva, to je presoje obstoja okoliščine (ki mora biti verjetno izkazana), ki je podlaga za obnovo postopka. Procesno razmerje med organom in stranko se vzpostavi šele z izdajo sklepa o obnovi postopka, zato bo tožnik v obnovljenem postopku lahko v celoti uveljavljal svoje pravice in interese.

Glede na povedano je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožba pa neutemeljena, pri čemer sodišče ni našlo ničnostnih razlogov, zato je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS).