Jedro

Policija je zasegla tožniku prodano vozilo zato, ker je na njem tretji imel lastninsko pravico. Le pravica tretjega, ne pa posebne omejitve javnopravne narave, je povzročila obstoj okoliščin, ki utemeljujejo uporabo določbe 510. člena ZOR o sankcijah za pravne napake. Pogodba je bila razdrta po samem zakonu, tožnik kot kupec pa je pridobil pravico do vrnitve kupnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencema naložilo, da morata tožniku nerazdelno plačati znesek 1,792.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.11.1994 dalje do plačila. Pritožbo tožencev je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Toženca vlagata revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagata spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Ker je avtomobil zasegla policija, je bila tožeča stranka izpostavljena posebnim omejitvam, ki ne izvirajo iz pravice tretjega, temveč iz dolžnosti državnih organov v okviru izvrševanja javnih pooblastil. Gre za omejitve javnopravne narave. Za škodo iz tega naslova pa prodajalec ne odgovarja kot pri ostalih pravnih napakah (tretji odstavek 510. člena ZOR), temveč le, če je zanje vedel ali je vedel, da jih je mogoče pričakovati, pa jih kupcu ni sporočil (514. člen ZOR). Tožeča stranka tega ne zatrjuje. Sicer pa za pravno napako po določbi 508. člena ZOR ne moreta odgovarjati oba toženca solidarno, ker je sporno, kateri od njiju je s tožnikom sklenil prodajno pogodbo.

Tožeča stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija ni utemeljena.

Dejanske ugotovitve potrjujejo v izpodbijani sodbi sprejeto pravno razlago. Njeno izhodišče je v tem, da je tekst kupoprodajne pogodbe mogoče razumeti "izključno in samo kot izključitev odgovornosti za stvarne napake". Tega sklepanja revizija niti ne izpodbija. Po določbi prvega odstavka 508. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih) prodajalec odgovarja, če ima na prodani stvari kdo tretji kakšno pravico, ki izključuje, zmanjšuje ali omejuje kupčevo pravico, pa o njej kupec ni bil obveščen in tudi ni privolil, da bi vzel stvar, ki je z njo obremenjena. Na tožniku prodanem avtomobilu je tretji imel pravico, ki je pravico tožnika izključila, o tem pa ni bil obveščen in tudi ni privolil, da bi s tako pravico obremenjeno vozilo kupil. Revizijska trditvena podlaga, ki v tej smeri izpodbijani sodbi očita zmotno pravno presojo, pa ni jasna: sklicuje se na omejitve javnopravne narave (514. člen ZOR), po katerih prodajalec odgovarja tudi za tiste posebne omejitve, ki izvirajo iz dolžnosti, ki jih imajo državni organi v okviru izvrševanja javnih pooblastil, vendar le takrat, če je zanje vedel ali vedel, da jih je mogoče pričakovati, pa jih kupcu ni sporočil. Ugotovljeno dejansko stanje takšnega pravnega gledanja ne omogoča. Navedene "omejitve javnopravne narave" ne obstoje. Policija je zasegla tožniku prodano vozilo zato, ker je na njem tretji imel lastninsko pravico. Revizija v tem obsegu v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami skuša speljati pravno razlago na področje, ki z obravnavanim primerom nima povezave. Le pravica tretjega, ne pa posebne omejitve javnopravne narave, je povzročila obstoj okoliščin, ki utemeljujejo uporabo določbe 510. člena ZOR o sankcijah za pravne napake. Pogodba je bila razdrta po samem zakonu, tožnik kot kupec pa je pridobil pravico do vrnitve kupnine.

Neutemeljena je tudi revizijska trditev, da za pravno napako ne moreta odgovarjati oba toženca solidarno, ker je sporno, kateri od njiju je sklenil prodajno pogodbo. Dejanske ugotovitve namreč omogočajo sklepanje, da je odgovornost obeh tožencev solidarna ne glede na to, da je kot formalni lastnik avtomobila nastopal toženec T. G., dejanski lastnik in prodajalec - podpisnik na pogodbi, pa je bil toženi M. M. (ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jo sodišče druge stopnje sprejema). Tožniku torej odgovarjata oba toženca solidarno v skladu z določbo četrtega odstavka 206. člena ZOR.

Zavrnitev revizije temelji na določbi 378. člena ZPP, zavrnitev zahteve za povračilo stroškov odgovora na revizijo pa na prvem odstavku 155. člena ZPP.