Jedro

Tožena stranka je s tem, ko je po elektronski pošti seznanila tožnikovo pooblaščenko, da tožnik o očitanih kršitvah lahko poda pisni zagovor v roku treh dni ali pa ustni zagovor na sedežu delodajalca, tožniku omogočila pravico do zagovora, ki pa je ni izkoristil, saj je po svoji pooblaščenki sporočil toženi stranki le, da se s pooblaščenko zagovora ne bo udeležil. Napačno pa je tudi stališče tožnika, da je tožena stranka kršila določbe ZDR-1 zato, ker seznanitve s kršitvami z vabilom na zagovor ni vročila tožniku osebno.

V pisni seznanitvi z očitanimi kršitvami pred redno odpovedjo (iz krivdnega razloga) delodajalec ni dolžan delavca posebej opozarjati, da naj se (v zagovoru) opredeli (tudi) do predhodnega opozorila na kršitev delovnih obveznosti in možnost odpovedi (podanega po prvem odstavku 85. člena ZDR-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki je zahteval: - ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 27. 2. 2017, na podlagi katere naj bi tožniku dne 22. 3. 2017 prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki; - ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo po poteku odpovednega roka, temveč je trajalo do 25. 3. 2017 z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo; - da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in ga za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od dne odjave iz zavarovanj naprej prijaviti v zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter mu za ves čas prenehanja delovnega razmerja do sodne razveze pogodbe o zaposlitvi obračunati bruto plače, ki bi mu pripadale, če bi delal ter da mu je od 25. 3. 2017 do sodne razveze pogodbe dolžna obračunati 896,55 EUR bruto mesečno, kar predstavlja odškodnino za razliko od plače, ki bi jo prejemal, če bi delal in plače, ki jo dejansko prejema in od te razlike odvesti vse davke in prispevke, ki se plačujejo od bruto plače, ter mu za ta čas izplačati pripadajoče razlike neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo.

Sodišče je nadalje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku zaradi neupravičenega ukrepa prepovedi opravljanja dela za čas postopka od 1. 2. 2017 do 25. 3. 2017 izplačati bruto plače za mesec februar 2017 v znesku 1.899,00 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 3. 2017 dalje do plačila, za mesec marec 2017 v znesku 1.465,71 EUR bruto z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 4. 2017 dalje do plačila, od njih odvesti vse davke in prispevke, ki se plačujejo od bruto plače in izplačati pripadajoče neto denarno nadomestilo. Obenem je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oziroma jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožnik navaja, da mu tožena stranka ni zagotovila primernega roka za zagovor, saj od prejema vabila ni poteklo tri dni. Zagovora se je udeležil s pooblaščenko 3. 2. 2017 in podal pisni zagovor. V zagovoru je opozoril, da kršitev ne priznava, razen da je kdaj pozabil pridobiti podpis na dobavnicah, sicer pa so bile dobavnice izpolnjene pravilno oziroma so bile podpisane naknadno s strani kmeta, če ga ob zdravljenju ni bilo doma, na račun tega pa ni ostala neplačana niti ena storitev. Za te kršitve pa mu je tožena stranka že izrekla opozorilo pred odpovedjo. Tožena stranka je uvedla postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, končala pa ga je z izdajo redne odpovedi iz krivdnih razlogov, ne da bi postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pred tem ustavila in tožniku omogočila zagovor tudi v zvezi s kršitvami, na podlagi katerih je izdala opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 8. 2016. Če bi tožena stranka tožnika obvestila, da je v postopku redne odpovedi iz krivdnih razlogov in navedla, kaj točno se mu očita, bi tožnik podal drugačen zagovor, prav tako pa bi podal zagovor glede opozorila pred odpovedjo. Tožena stranka je dne 10. 2. 2018 (v petek popoldne) pooblaščenki tožnika poslala elektronsko pošto s priponko brez naslova in datuma in brez navedb, da gre za dopolnitev postopka izredne odpovedi in v njej navedla, da ima tožeča stranka možnost podati zagovor 14. 2. 2018 (torek zjutraj). Pooblaščenka je elektronsko pošto prevzela 13. 2. 2018 (ponedeljek popoldne) ter sporočila pooblaščenki tožene stranke, da se tožnik zagovora ne bo udeležil, ker se v tako kratkem času ne more pripraviti nanj. Kljub izrecnemu opozorilu je tožena stranka tožniku ponovno kršila pravico do zagovora. Temu je sledila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, čeprav tožnik do tedaj ni bil nikoli obveščen, da je v postopku redne odpovedi. ZDR-1 ločuje postopek redne in izredne odpovedi, tožena stranka pa je določbe ZDR-1 kršila, saj postopkov ni mogoče spreminjati. Nekaterih očitkov iz obdolžitve v odpovedi ni bilo več, so pa bile v odpovedi navedene določene novote, ki jih prej v obdolžitvi ni bilo, kot npr. glede izpolnjevanja potnih nalogov, ki pa so se vsi nanašali na obdobje, starejše od 30 dni in je bila z njimi tožena stranka že seznanjena več kot 30 dni.

V dopisu brez naslova, poslanem pooblaščenki, ki ga ni štela kot dopolnitev obdolžitve, je tožena stranka navedla, da je tožeča stranka od 16 dobavnic samo eno prinesla podpisano, ostale pa niso bile podpisane in so bile izročene toženi stranki šele po zdravljenju, to je 31. 1. 2017. Tožnik nikoli ni bil opozorjen na to, da morajo biti dobavnice izrecno podpisane, tožena stranka pa ni utrpela nobene škode. V zvezi z očitkom, da je opravljal delo tudi v času, ko je imel po razporedu proste dneve, tožnik navaja, da se je odzval, če ga je klical kdo, katerega žival je zdravil, ker je svoj poklic jemal kot poslanstvo in ne kot obveznost. Tožena stranka dopisa, ki naj bi bil obdolžitev, ni nikoli poskusila vročiti delavcu, ampak ga je po elektronski pošti poslala zgolj njegovi pooblaščenki ter določila 14. 2. 2018 kot dan zagovora, na katerega se tožnik ni mogel pripraviti zaradi prekratkega roka. Tožnik pisanja, vročenega pooblaščenki, na katerem ni bilo navedeno, da gre za novo obdolžitev, ni mogel šteti za novo obdolžitev. S tem je tožena stranka kršila pravila postopka v zvezi z vročitvijo obdolžitve po drugem odstavku 83. člena ZDR-1, ker mu ni omogočila zagovora v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni. Te kršitve je sodišče prezrlo in se do teh tožnikovih navedb ni opredelilo. Tožena stranka v postopku odpovedi tožnika ni pozvala, naj se opredeli glede v letu 2017 prejetega opozorila. Tožnik se do teh očitkov ni opredeljeval, ker ni vedel, da gre za redno odpoved. Sodišče je kljub temu štelo, da to zadostuje za zavrnitev tožbenih zahtevkov in ni upoštevalo, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen več kot 30 let, da je vsa leta delal popolnoma enako in da se nikoli ni zgodilo, da bi bili računi zaradi nepodpisanih dobavnic neplačani. Če bi sodišče vpogledalo v obdolžitev in vabilo, ki ga je 31. 1. 2018 prejel tožnik, in v odpoved, bi ugotovilo, da je odpoved podana za druge kršitve kot obdolžitev in da niti te kršitve niso dokazane. Sodišče tudi ni upoštevalo, da dopisa brez naslova in primernega roka za zagovor, ki ga je prejela pooblaščenka po elektronski pošti brez naslova in datuma ni mogoče šteti za ponovno obdolžitev in vabilo na zagovor v postopku izredne odpovedi. Tožena stranka je prekvalificirala izredno odpoved v redno, v kateri so popolnoma drugačni roki, do tega pa se sodišče sploh ni opredelilo.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti. Izpodbijana sodba je ustrezno obrazložena in nikakor nima takih pomanjkljivosti, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Vsebuje jasne razloge, ki med seboj niso v nasprotju. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih vprašanj. Kršitve določb pravdnega postopka sicer pritožba uveljavlja preveč splošno oziroma pavšalno, zato pritožbeni preizkus sodbe glede ostalih domnevnih procesnih kršitev niti ni mogoč.

7. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja:

8. Iz ugotovitev v sodbi sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki kot veterinar (več kot 30 let). Tožena stranka mu je 27. 2. 2017 podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (A2). Iz nje izhaja, da je bilo tožniku 10. 8. 2016 vročeno pisno opozorilo o neizpolnjevanju delovnih obveznosti z možnostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve ter da je tožena stranka 25. 1. 2017 začela postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker je po zagovoru, opravljenem 3. 2. 2017, ugotovila, da je tožnik tudi v januarju 2017 na isti način kršil delovne obveznosti, mu je pogodbo o zaposlitvi odpovedala na podlagi prvega odstavka 89. člena Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) in ne na podlagi drugega odstavka 110. člena ZDR-1. Tožena stranka je odpoved vročila tožnikovi pooblaščenki odvetnici A.A. 7. 3. 2016. 9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo neutemeljenost tožnikovega ugovora, da mu tožena stranka ni omogočila zagovora pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga. Ugotovilo je, da je tožena stranka zoper tožnika začela voditi postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tožnika 31. 1. 2017 pisno seznanila z očitanimi kršitvami (A3) ter ga poučila, da lahko 3. 2. 2017 poda svoj zagovor. Tožnik je pravico do zagovora izkoristil in podal pisni zagovor (A5), v katerem se je opredelil do vseh očitanih kršitev. Kot izhaja iz zapisnika o opravljenem zagovoru z dne 3. 2. 2017 (B12), sta se pravdni stranki na zagovoru dogovorili, da bo tožena stranka naknadno predložila tožnikovi pooblaščenki po elektronski pošti manjkajoče dokaze, na katere se je tožena stranka sklicevala v pisni obdolžitvi. Tožena stranka je po svoji pooblaščenki 10. 2. 2017 poslala elektronsko sporočilo tožnikovi pooblaščenki, iz katerega izhaja, da ji v priponki pošilja razširitev pisne obdolžitve ter ustrezne listine (dobavnice, dnevnike) ter jo pozvala, da tožnik glede očitanih kršitev poda zagovor pisno ali pa po predhodnem dogovoru na sedežu podjetja 14. 2. 2017. Tožena stranka je v njem očitala tožniku nove kršitve, ki naj bi jih tožnik storil po uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in sicer v januarju 2017, ki so podrobno povzete v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožena stranka je tožnika v dopisu poučila, da lahko poda svoj zagovor v roku treh dni.

10. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s tem, ko je po elektronski pošti seznanila tožnikovo pooblaščenko, da tožnik o očitanih kršitvah lahko poda pisni zagovor v roku treh dni ali pa ustni zagovor na sedežu delodajalca, tožniku omogočila pravico do zagovora, ki pa je ni izkoristil, saj je po svoji pooblaščenki sporočil toženi stranki le, da se s pooblaščenko zagovora ne bo udeležil. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je tožnikova pooblaščenka po elektronski pošti 13. 2. 2017 sporočila toženi stranki, da se s tožnikom zagovora ne bosta udeležila. Tožnik pisnega zagovora ni podal niti do 14. 2. 2017 niti kasneje, prav tako pa se ni skliceval na okoliščino, da se na zagovor ni mogel pripraviti v smislu izjave o očitanih kršitvah zaradi prekratkega roka. Tudi preložitve zagovora na kasnejši rok ni predlagal. Zato so pritožbene navedbe tožnika s tem v zvezi neutemeljene. Napačno pa je tudi stališče tožnika, da je tožena stranka kršila določbe ZDR-1 zato, ker seznanitve s kršitvami z vabilom na zagovor ni vročila tožniku osebno. Če ima delavec pooblaščenca - odvetnika v postopku odpovedi, ki ga izvaja delodajalec, zadošča vročanje pisanj pooblaščencu. To velja tudi v takšnem primeru, kot je obravnavani, ko je tožena stranka po opravljenem zagovoru za izredno odpoved zaradi novih kršitev izpeljala postopek redne odpovedi in pisno seznanitev z novimi kršitvami (ki niso bile predmet obdolžitve v postopku izredne odpovedi) posredovala tožniku po njegovi pooblaščenki. Pri tem ni pomembno, da tožena stranka ni sprejela odločitve o ustavitvi postopka izredne odpovedi in izrecno obvestila tožnika o uvedbi postopka redne odpovedi. Listine, ki jih je posredovala pooblaščenki po elektronski pošti, vključno s pisanjem za tožnika (ki je sicer res brez naslova zadeve in datuma), ki po vsebini predstavlja seznanitev z očitanimi kršitvami s pozivom na zagovor v smislu določbe drugega odstavka 85. člena ZDR-1, so dovolj jasne in razumljive. Zato se tožnik neutemeljeno sklicuje na to, da ni vedel za to, da gre za redno odpoved in da bi v primeru, če bi to vedel, podal drugačen zagovor oziroma da bi se zagovor nanašal tudi na opozorilo pred odpovedjo (iz leta 2016).

11. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje kot neutemeljen zavrnilo tudi ugovor tožnika, da bi mu morala tožena stranka omogočiti zagovor (tudi) glede kršitev, ki mu jih je očitala v pisnem opozorilu pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 8. 2016 (A4). Zavzelo je stališče, da ZDR-1 glede izdaje pisnega opozorila ne določa niti postopka niti pravnega sredstva oziroma (posebnega) sodnega varstva, ker se utemeljenost pisnega opozorila presoja le v okviru presoje pogojev za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (v sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga) ter da tožena stranka glede kršitev, očitanih v pisnem opozorilu, ni dolžna omogočiti zagovora, ampak ga je dolžna omogočiti le glede (novih) kršitev, ki so podlaga krivdne odpovedi. Pritožbeno sodišče se s tem stališčem strinja. Dodaja le, da v pisni seznanitvi z očitanimi kršitvami pred redno odpovedjo (iz krivdnega razloga) delodajalec ni dolžan delavca posebej opozarjati, da naj se (v zagovoru) opredeli (tudi) do predhodnega opozorila na kršitev delovnih obveznosti in možnost odpovedi (podanega po prvem odstavku 85. člena ZDR-1). V določbah ZDR-1, ki urejajo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (zlasti v določbah 82. do 90. člena tega zakona), ni nikakršne podlage za takšno stališče. Zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Enako kot pritožbene navedbe, da so bile tožnikove pravice kršene zato, ker je tožena stranka najprej vodila postopek izredne odpovedi, nato pa podala redno odpoved iz krivdnih razlogov. S tem določbe ZDR-1 niso bile v ničemer kršene, čeprav postopek izredne odpovedi ni bil dokončan po opravljenem zagovoru (dne 3. 2. 2017), ampak je bila tožniku podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaradi drugih očitanih kršitev delovnih obveznosti, storjenih v januarju 2017. Ko je že pojasnjeno, je bil predhodni postopek v zvezi z redno odpovedjo izpeljan pravilno, saj je bil tožnik pisno seznanjen z očitanimi kršitvami, tožena stranka pa mu je tudi omogočila pisni ali ustni zagovor.

12. Glede pisnega opozorila z dne 12. 8. 2016, ki je pogoj za zakonito redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je bilo utemeljeno, saj tožnik opozorilu po vsebini niti ni oporekal. Predmet predhodnega opozorila so kršitve, kot so: pomanjkljivosti v zvezi z dobavnicami (iz julija 2016), ki niso bile podpisane s strani naročnikov oziroma so bile izpolnjene nečitljivo, storitve pa obračunane v nasprotju z veljavnim cenikom, neobračunavanje vseh opravljenih storitev, pomanjkljivosti v zvezi z izpolnjevanjem potnih nalogov, čeprav je tožnik prejel pisna navodila o izpolnjevanju delovnih in potnih nalogov z opozorilom, da kršenje navodil pomeni kršitev delovne obveznosti, kar je natančneje obrazloženo v izpodbijani sodbi (str. 9 in 10 - zaporedne številke točk obrazložitve so pomotoma napačno označene).

13. Sodišče prve stopnje je po obsežnem in natančno izvedenem dokaznem postopku na podlagi prepričljive dokazne ocene izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je dokazana večina tožniku očitanih kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki so v predhodni seznanitvi in sami redni odpovedi ustrezno konkretizirane, glede nekaterih očitkov pa je ugotovilo, da niso utemeljeni (kot npr. predložitev potnih nalogov po roku 3 dni; opravljanje dela na dan tedenskega počitka in neupoštevanje plana dežurstev; očitek, da je morala tožena stranka zaradi nepodpisanih dobavnic tožnika, z družbo B. skleniti sodno poravnavo, zaradi katere je toženi stranki nastala škoda v višini 2.500,00 EUR, za katero naj bi bil odgovoren tožnik). Te ugotovitve so ustrezno obrazložene zlasti v točkah 10 do 14 obrazložitve izpodbijane sodbe.

14. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na to, da tožnik ni bil ustrezno obveščen o obveznostih delavcev glede pravilnega izpolnjevanja potnih nalogov, podpisovanja dobavnic oziroma glede rokov za dostavo dokumentacije in da je vsa leta zaposlitve pri toženi stranki delal enako. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bil tožnik seznanjen z novimi navodili tožene stranke s tem v zvezi najkasneje na sestanku v juliju 2016, na katerem je bil prisoten tudi tožnik (sestanek z dne 11. 7. 2016), pa tudi po prejemu pisnega opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 8. 2016, v katerem se mu očitajo istovrstne kršitve kot v kasnejši redni odpovedi.

15. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da je tožnik svoje pogodbene in druge delovne obveznosti večkrat kršil in da ni upošteval navodil delodajalca. Gre zlasti za navodila, ki jih je sprejela vodja ambulante tožene stranke C.C. po svojem nastopu funkcije konec leta 2014 glede opravljanja dela veterinarjev, ki se nanašajo na izpolnjevanje in oddajanje dokumentacije, izdajanje zdravil ipd., ki jih tožnik ni sprejel oziroma jih ni upošteval, temveč je spremembo dotedanje prakse štel kot nadlegovanje. Pritrditi je potrebno tudi ugotovitvi sodišča prve stopnje, da tožnik niti ni opisoval graje vrednih, očitno negativnih in žaljivih ravnanj vodje ambulante, ki bi bila usmerjena proti tožniku, in da je vodja ambulante, čeprav se tožnik ni strinjal z odrejanjem količine zdravil, ki ga je izvajala vodja, le izvajala svoje delovne naloge in ustrezen nadzor nad izdajo in porabo zdravil, ki je bil otežen, ker tožnik ni sproti dostavljal dobavnic, iz katerih izhaja tudi poraba zdravil. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da ponavljajoče se kršitve oziroma neupoštevanje navodil, zlasti nepodpisovanje dobavnic s strani naročnikov in nedostavljanje dobavnic v predvidenem roku, predstavljajo utemeljen krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zlasti zato, ker je bil tožnik pred tem pisno opozorjen prav na istovrstno kršitev in zato, ker ponavljajoče kršitve za delodajalca predstavljajo tveganje za nastanek škode.

16. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago - določbe ZDR-1 o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca. Ker je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, je sodišče prve v povezavi s takšno odločitvijo pravilno zavrnilo tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek.

17. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

18. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (154., 165. člen ZPP). Svoje stroške odgovora na pritožbo pa sama krije tudi tožena stranka, ker gre za spor o prenehanju pogodbe o zaposlitvi, v teh sporih pa po določbi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, 2/2004 in nasl. - ZDSS-1) delodajalec praviloma ne glede na izid spora sam krije svoje stroške postopka.