Jedro

Odškodninska odgovornost ladjarja in ustanovitelja - lastnika za delovno nezgodo (ladja je vpisana v register v drugi državi, pri čemer je ladjar tuja gospodarska družba, registrirana v tretji državi, njen ustanovitelj in lastnik pa je slovenska d.o.o., na sedežu katere se je sklenila pogodba o zaposlitvi) se presoja po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR.

Izrek

Pritožbama tožeče stranke in prvotožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točkah II, III in V izreka ter v točki IV izreka v delu glede zavrnitve presežka rentnega zahtevka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških tožeče in prvotožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Pritožbi tožeče in prvotožene stranke se v preostalem delu zavrneta ter se v nerazveljavljenem delu (v točki I in delno točka IV izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo: pod točko I izreka, da je prvotoženka dolžna plačati tožniku znesek 24.036,00 EUR (5,760.001,42 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi in sicer od 01.01.2002 do 27.06.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.06.2003 dalje do plačila pa zakonske zamudne obresti; pod točko II - da je prvotoženka dolžna tožniku plačevati mesečno denarno rento v višini 483,91 EUR, pri čemer je prvo mesečno rento dolžna plačati s 15.07.2001, nadaljnje mesečne rente pa do vsakega 15. dne v sledečih mesecih, dokler bodo za to obstajali razlogi, v primeru zamude pa je dolžna plačati zakonite zamudne obresti od zapadlosti posamezne mesečne rente do plačila; pod točko III izreka - da je prvotoženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 951,82 EUR v roku 15 dni, do takrat brezobrestno, po preteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi; v točki IV izreka je v presežku (zoper prvotoženko) tožbeni zahtevek zavrnilo; pod točko V izreka je tožbeni zahtevek zoper drugotoženko v celoti zavrnilo. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je za nezgodo, ki se je tožniku kot mehaniku na ladji pripetila 29.06.1998, podana objektivna odgovornost prvotoženke, tožnik pa je soodgovoren 10 % ter ob upoštevanju tožnikove sokrivde prvotoženki naložilo v plačilo za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel tožnik - skupaj 24.036,06 EUR s pripadki in mu priznalo mesečno rento 483,91 EUR. Tožbeni zahtevek zoper drugotoženko pa je v celoti zavrnilo, ker je zaključilo, da ni podana pasivna legitimacija drugotoženke.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnik in prvotoženka.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe (pct. 39.595,00 EUR) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Po mnenju tožnika je sodišče prve stopnje nepravilno in v nasprotju z dokaznim postopkom zaključilo, da tožnik svojih trditev v zvezi s spregledom pravne osebnosti drugotoženke ni podprl z nobenim dokazom; sam je predložil nekatere dokaze, v svojih vlogah pa je predlagal izvedbo številnih dokazov prav v smeri zatrjevanja spregleda pravne osebnosti (predložitev izpiska iz registra podjetij države, kjer naj bi bila ustanovljena prvotoženka, kar naj bi posredovala prvotoženka, uradne poizvedbe o izplačevalcu prispevkov, za tožnika v času škodnega dogodka in iz katerega računa so se nakazovale plače tožniku, zaslišanje direktorja prvotoženke ter priče glede povezave med prvo in drugotoženko), ki jih sodišče ni izvedlo ter zavrnitve tudi ni sprejemljivo utemeljilo v obrazložitvi sodbe. Ker sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, zmotno pa je tudi presodilo izvedene dokaze, je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi s spregledom pravne osebnosti drugotoženke in sodba tudi nima razlogov o teh odločilnih dejstvih. Prav tako je zmotno stališče, da zatrjevani spregled pravne osebnosti ni utemeljen in zanj niso podani pogoji, ker bi naj prvotoženka v odgovoru na odškodninski zahtevek tožnika izkazala pripravljenost, da bi se poravnala; ta dopis je namreč tožnik dobil od drugotoženke. Šele, če bi se ugotovilo, da prvotoženka sploh obstaja, o čemer slednja mora predložiti dokaze, bi lahko sodišče sklepalo o tem, da je prvotoženka pripravljena izpolniti obveznost, o tem pa prvotoženka ni predložila nobenih dokazov. Tožniku nič ne pomaga izvršilni naslov, ker nima nobenih podatkov, gre za skrivanje identitete prvotoženke. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo glede objektivne odgovornosti prvotoženke, iz obrazložitve izhaja, da je podana tudi njena krivdna odgovornost, vendar pa je glede na uspeh dokaznega postopka po mnenju tožnika kakršnokoli upoštevanje njegove sokrivde neutemeljeno in je sodišče pri odločitvi o temelju tožbenega zahtevka, ko je upoštevalo tožnikov 10 % soprispevek, zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje mu je po posameznih postavkah za nepremoženjsko škodo priznalo tudi prenizko odškodnino in je tako napačno uporabilo materialno pravo. Tožnik predlaga, da naj višje sodišče izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu spremeni in v celoti ugodi tožbenemu zahtevku proti obema toženima strankama, podrejeno, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Prvotoženka se pritožuje zoper obsodilni del napadene sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Meni, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj bi bilo potrebno upoštevati pravni režim bivšega Zakona o pomorski in notranji plovbi - ZPNP v povezavi s 1. točko 483. člena ZPP, pri čemer bo tožena stranka vprašanje stvarne pristojnosti eventualno postavila v reviziji. Po 127. členu ZPNP velja krivdna odgovornost ladjarja in ne objektivna odgovornost, kot je to ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Ker je ladja bila v brezhibnem stanju, kot izhaja iz izvedeniškega mnenja, zato ne velja domneva ladjarjeve krivde ter je dokazno breme, da je kriv ladjar, na tožnikovi strani, slednji pa tega ni dokazal. Ugotovitve sodišča glede objektivne odgovornosti - da iz okoliščin primera izhaja, da je bilo delo nujno potrebno opraviti, da ga je ob pomanjkanju zaposlenih moral opraviti tožnik sam, da se je tožnik bal, da v kolikor dela ne bo opravil, bo odpuščen z nadaljnjimi odškodninskimi sankcijami, so "protispisne in kontradiktorne z dejstvi in dokazi; gre zato za kršitev procesnega prava pa tudi napačno ugotovljeno dejansko stanje." Na ladji ni bilo pomanjkanja zaposlenih, tožnik bi, kot je sam izpovedal, delo lahko nadaljeval sam in le zaradi osebnega občutka ni hotel počakati na pomoč enega sodelavca; zgolj v tej okoliščini pa je iskati izvirni vzrok za nastalo nezgodo. Nesmiseln je zaključek, da se je bal odkloniti delo. Tožnik je namreč sam prekršil izrecno odredbo nadrejenega in delo nadaljeval sam. Če bi nadaljeval v skladu z odredbo nadrejenega, do nezgode ne bi prišlo. Posadka je dolžna izvrševati navodila in odredbe nadrejenih. Za nezgodo je torej izključno in 100 % odgovoren sam tožnik. Nepravilno je tudi stališče glede neverodostojnosti izjav, sicer pa se nezgoda na morju lahko pripeti kadarkoli in komurkoli, pomorske škode pa itak plačuje ladjarjev .... Podrejeno se prvotoženka pritožuje tudi zoper previsoko dosojene odškodninske postavke, zlasti pa zoper rentni zahtevek. Tožnik ni dokazal višine svoje invalidske pokojnine za zadnja obdobja; ni realno upoštevati pokojnine iz leta 2001, sodišče pa je tudi napačno obračunalo prikrajšanje. Če je res zadnja tožnikova plača v povprečju znašala 933,33 USD, je to potrebno konvertirati v EUR na dan zadnje glavne obravnave - 617,24 EUR, znesek 72.281,73 SIT pa znaša 301,62 EUR in dobimo prikrajšanje v EUR 315,62 in ne tako, kot jo to ugotovilo sodišče (691,30 EUR); predvsem pa bi bilo potrebno ugotoviti pravo dejansko stanje glede aktualne tožnikove invalidske pokojnine in bi bilo treba v tem delu sodbo razveljaviti in vrniti zadevo v ponovno sojenje ali pa zahtevek zavrniti kot nedokazan. Prvotoženka predlaga, da naj višje sodišče njeni pritožbi ugodi, da "prvostopno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti (tudi stroškovno) zavrne kot neutemeljen oz. podrejeno sodbo spremeni tako, da ustrezno ugotovi deljeno krivdo tožnika in ustrezno zniža posamezne odškodninske postavke oz. sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje prvemu sodišču." Priglaša tudi pritožbene stroške.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

K sodbi: Višje sodišče se strinja s prvostopenjskim sodiščem, da je potrebno v konkretni zadevi odškodninsko odgovornost prvotoženke presojati po določbah Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, čigar določila je potrebno uporabiti glede na 1060. člen sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika - OZ ter na katerega napotuje v času nezgode veljaven Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTDR, ki v 73. členu določa, da mora delodajalec povrniti delavcu škodo, ki jo utrpi pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Ne strinja se s prvotoženko, da bi bilo potrebno uporabiti režim bivšega Zakona o pomorski in notranji plovbi (v povezavi s 1. točko 483. člena ZPP). Kot prvotoženka sama poudarja v pritožbi, gre za delovno nezgodo, ki se je sicer res pripetila na ladji, vendar pa pri tem prvotoženka prezre, da je sama tuja gospodarska družba, da je ladja, na kateri se je tožnik poškodoval, takrat plula po odprtem morju in da pluje pod zastavo ..., luka registracije ... (priloga A11). ZPNP je določal, enako pa določa tudi sedaj veljavni Pomorski zakonik - PZ, da se določbe uporabljajo za ladje, čolne in druga plovila, ki imajo slovensko državno pripadnost; in za razmerja v zvezi s plovbo v teritorialnem morju in notranjih morskih vodah Republike Slovenije, če ni v tem zakonu drugače določeno. Upoštevajoč vse specifične okoliščine tega primera (tožnik je sklenil pogodbo o zaposlitvi s prvotoženko v ..., prvotoženka je tuja gospodarska družba, ustanoviteljica in lastnica prvotoženke je drugotoženka, ki je slovenska gospodarska družba, registracijo ladje in dejstvo, da tožnik uveljavlja odškodnino od prvotoženke kot svojega delodajalca - torej gre za delovni spor, je tudi po določbah Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku - ZMZPP in sicer po 30. členu v zvezi z 2. členom potrebno uporabiti določbe ZOR (v povezavi z ZTDR glede prvotoženke).

Tožnik se je poškodoval pri popravilu večjih vrat skladiščnega prostora, s hidravlično stiskalnico je skušal popraviti sornik za odpiranje skladiščnega prostora, pri čemer ga je poškodoval železni del hidravlične preše. Višje sodišče se strinja z ugotovitvami in zaključki prvostopenjskega sodišča ter jih povzema, da je hidravlična preša, upoštevajoč konkretne okoliščine (tožnik je popravljal med plovbo, sam), nevarna stvar in da je zato podana objektivna odgovornost prvotoženke ter da je tožnik soprispeval 10 % (saj bi lahko počakal z delovno operacijo, bil je izkušen pomorščak). Pri tem je sodišče prve stopnje tudi ustrezno ocenilo dokaze, tako tudi izpovedbe priče in tožnika ter izvedeniško mnenje, ki ga je podal. V zvezi z odgovornostjo prvotoženke višje sodišče še pripomni, da tudi v kolikor bi veljala krivdna odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom (kot na splošno odgovarja ladjar po pomorski zakonodaji), je sodišče prve stopnje tudi v tem primeru ustrezno ocenilo dokaze in ugotovilo, da prvotoženka ni zagotovila ustreznega orodja, s katerim bi bilo delo opravljeno na varnejši način, prvotoženka pa mora poskrbeti tudi za zadostno število delavcev, ki bi bili tožniku v pomoč že od začetka delovne operacije (pri tem je upoštevalo izpovedbe priče ... in tožnika - prvi odstavek na 8. strani sodbe). V zvezi z objektivno odgovornostjo prvotoženke višje sodišče še poudari, da je tudi izvedenec v svojem izvedeniškem mnenju zapisal "Dogodek je zato po mojem mnenju opredeliti kot nesrečo pri delu, kjer ni moč objektivno določiti neposrednega krivca zanjo". Tako ni mogoče pritrditi pritožbenim navedbam tožnika, da ni ničesar sokriv, niti pritožbenim navedbam prvotoženke, da je za nezgodo izključno in 100 % odgovoren sam tožnik; v zvezi s tem višje sodišče še pripomni, da je prvotoženka tekom postopka zatrjevala 50 % sokrivdo tožnika. Ugotovitve sodišča tudi niso protispisne in ne gre za v pritožbi prvotoženke očitano kršitev procesnega prava. Sodišče prve stopnje je utemeljeno podvomilo v verodostojnost izjav glede same nezgode, kar je tudi ustrezno obrazložilo, obe priči je tudi zaslišalo in je neutemeljena tudi ta pritožbena graja prvotoženke.

Tožnik je v škodnem dogodku utrpel hujšo lobanjsko - možgansko poškodbo, izvedenec medicinske stroke prim. prof. dr. ..., dr. med., svetnik, je v izvedenskem mnenju podal naslednje diagnoze: "Stanje po lobanjsko - možganski poškodbi; stanje po vdornem multifragmentalnem zlomu desne temenske kosti - stanje po odpiranju lobanje v desnem temenskem predelu; stanje po težjem možganskem pretresu - kronični postkomocijski sindrom; stanje po lažji obtolčenini in oteklini možganov v desnem temenskem predelu; stanje po razpočni rani v desnem temenskem predelu glave; - popoškodbena simptomatska epilepsija, - reaktivna nevroza." Preizkus prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem kaže, da je prvostopenjsko sodišče, ki je tožniku po tej postavki priznalo 8.345,85 EUR in ob upoštevanju 10 % sokrivde 7.511,27 EUR, prisodilo ustrezno denarno odškodnino in ni mogoče pritrditi tožniku, ki se zavzema za priznanje celotne vtoževane odškodnine iz tega naslova (12.018,03 EUR), niti prvotoženke, ki meni, da so dosojene odškodninske postavke previsoke.

Tudi preizkus prisojene odškodnine za strah pokaže, da je sodišče prve stopnje tožniku iz tega naslova priznalo ustrezno denarno odškodnino 1.669,17 EUR oziroma ob odbitku 10 % sokrivde 1.502,26 EUR in ni mogoče pritrditi tožniku, ki se zavzema za celotno vtoževano odškodnino iz tega naslova (2.503,76 EUR), niti prvotoženkini graji o previsoko odmerjeni odškodnini po tej postavki.

Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti odškodnino v znesku 16.691,70 EUR - oziroma ob odbitku 10 % zaradi sokrivde 15.022,53 EUR. Navedeni znesek predstavlja tudi po mnenju višjega sodišča primerno odškodnino iz tega naslova, upoštevajoč v prvostopenjski sodbi prikazano zmanjšanje življenjske aktivnosti tožnika (stran 10) ter je neutemeljena pritožbena graja tako tožnika kot prvotoženke.

Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo ustrezno denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo po posameznih postavkah, prisojeni znesek je ustrezen glede na določila 200. in 203. člena ZOR, upoštevajoč načelo individualnosti (tožnik je rojen 23.12.1949, bil je ladijski mehanik, zaradi nezgode pa je invalidsko upokojen) in ne odstopa od prisojenih odškodnin v podobnih primerih.

Sodišče prve stopnje je tako v točki I izreka sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ko je prvotoženki naložilo, da je dolžna plačati tožniku iz naslova nepremoženjske škode znesek 24.036,06 EUR s pripadki. Glede temelja odškodninske odgovornosti prvotoženke in sokrivde ter prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo tako niso podani razlogi iz obeh pritožb in tudi ne razlogi, na katere mora paziti višje sodišče po uradni dolžnosti. Zato je višje sodišče pritožbi tožnika in prvotoženke zoper ta del sodbe zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v točki I in delno v točki IV izreka glede nepremoženjske škode (353. člen ZPP).

K sklepu: Višje sodišče ugotavlja, da ima sodba glede prisojene rente takšne pomanjkljivosti, da je v tem delu ni mogoče preizkusiti. V izreku sodbe je sodišče prvotoženki naložilo plačevanje mesečne rente v višini 483,91 EUR, v obrazložitvi pa sodišče utemeljuje, da je tožnik uveljavljal rento v višini 688,30 EUR (164.944,33 SIT) mesečno, da je sodišče izračunalo, da znaša njegov izgubljeni mesečni zaslužek 165.662,91 SIT, kar na dan odločanja znaša 691,30 EUR in da znaša, ob upoštevanju 10 % soodgovornosti tožnikov izgubljeni mesečni zaslužek in s tem mesečna renta, ki mu jo je dolžna plačevati prvotoženka, 622,17 EUR. Obrazložena absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z rento ima vselej za posledico razveljavitev sodbe (354. člen ZPP). Zato je višje sodišče v tem delu pritožbi prvotožene stranke ugodilo in sodbo v točki II izreka razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v tem delu v novo sojenje. Ker tako ni jasno, v kakšnem presežku je bil zavrnjen tožbeni zahtevek glede rente, je bilo potrebno tudi v tem delu točko IV izreka v zvezi z rento razveljaviti.

Sodišče prve stopnje bo tako o rentnem zahtevku ponovno odločalo. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje odpravilo opisano procesno kršitev in bo prisojeno mesečno rento obrazložilo tako, da se bo dala preizkusiti. Pri tem bo seveda upoštevalo navedbe in dokaze pravdnih strank. V zvezi s tem višje sodišče pripomni, da prvotoženka šele v pritožbi podaja svoj izračun rente (nedopustna pritožbena novota), prej je le pavšalno ugovarjala višini.

Višje sodišče se strinja s tožnikom, da je zaključek prvostopenjskega sodišča, da ni temelja za pasivno legitimacijo drugotoženke, vsaj preuranjen in da sodišče prve stopnje ni v celoti ugotovilo vseh odločilnih dejstev v zvezi s pasivno legitimacijo drugotoženke in spregledom pravne osebnosti. Tožnik je podal navedbe in predložil določene dokaze, kot pravilno prikazuje v pritožbi, predlagal je tudi, da tožena stranka predloži določene dokaze (izpisek iz registra podjetij države, kjer naj bi bila ustanovljena prvotoženka, podatke o sedežu, organih, pooblaščencih in računih prvotožene...), ter uradne poizvedbe o izplačevalcih prispevkov za tožnika, kot tudi zaslišanje direktorja prvotoženke in priče, za katerega je tožnik še posebej pojasnil, da bi izpovedal povezanosti med prvo in drugotoženo stranko. Sodišče prve stopnje teh predlaganih dokazov ni izvedlo, zato je utemeljena pritožbena graja o nepopolno in zmotno ugotovljenem dejanskem stanju.

Višje sodišče se strinja s tožnikom, da je v predmetni zadevi zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da zatrjevani spregled pravne osebnosti ni utemeljen in da zanj niso podani zahtevani pogoji, ker je prvotoženka izrazila voljo za sklenitev izvensodne poravnave in s tem pokazala pripravljenost izpolniti svojo obveznost. Pri tem se prvostopenjsko sodišče sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 315/2000 z dne 10.01.2001. V zvezi s tem pa višje sodišče meni, da je potrebno vendarle izhajati iz tega, da je prvotoženka tuja pravna oseba, pri čemer niti ni razvidno, kje v ... bi naj imela svoj sedež, niti za kako obliko družbe gre in ali ima kakšno premoženje, kdo jo vodi - tudi vsa korespondenca se vrši preko drugotoženke. Tožnik v zvezi s tem tudi utemeljeno opozarja, da mu prav nič ne pomaga izvršilni naslov zoper družbo, glede katere nima potrebnih podatkov, da bi lahko zoper njo vložil izvršbo. V zvezi s tem v pritožbi izpostavlja, da "za takšno skrivanje identitete prvotožene stranke je gotovo, da ni in ne more biti drugih razlogov, kot so ti, ki jih je v pravdi navedla tožeča stranka v zvezi s spregledom pravne osebnosti". Ker je v zvezi z drugotoženko dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, je višje sodišče pritožbi tožnika v tem delu ugodilo in sodbo v točki V izreka razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (člen 355 ZPP), v katerem bo sodišče prve stopnje izvedlo tudi zgoraj predlagane navedene dokaze glede pasivne legitimacije drugotoženke.

Ker bo sodišče prve stopnje tako znova odločalo o renti, tudi v delu, v katerem je bil v presežku rentni zahtevek zavrnjen in o tožbenem zahtevku zoper drugotoženo stranko, je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o pravdnih stroških v točki III izreka sodbe.

Po členu 165/III ZPP se odločitev o pritožbenih stroških pravdnih strank pridrži za končno odločbo.