Jedro

Točna kvalifikacija dejanja je pomemben element pravne varnosti, saj tistemu, ki je v postopku omogoča, da se lahko v postopkih uspešno brani. Zato bi lahko v primerih dvoma, tako nedoločena kvalifikacija pomenila tudi tako kršitev, ki bi pripeljala do nezakonite odločitve glede disciplinske sankcije. Vendar se je v spornem primeru tožena stranka kljub temu, da dejanje samo pokrije obe disciplinski kršitvi delovne obveznosti odločila za kršitev ponareditve listine in zato nezakonitosti disciplinskega postopka v tem delu ni mogoče ugotavljati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku na razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 14.10.1999 in 29.11.1999 in izpodbijane sklepe deloma razveljavilo, deloma pa spremenilo deloma tako da je tožnico spoznalo za krivo hujših kršitev delovnih obveznosti, ker je dne 29.9.1999 sodelovala pri poskusu neopravičene odtujitve treh nezastekljenih oken in ker je sodelovala z M. K. pri zlorabi imena U. P. in račun, ki se je glasil nanj, pokazala policistom kot pravega. Izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja je sodišče pustilo v veljavi, zavrnilo višji tožbeni zahtevek in sklenilo, da stranke same krijejo svoje stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo je tožnica vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da dejanje, ki se obravnava kot poskus neupravičene odtujitve treh nezastekljenih oken, ni konkretizirano. Ker je to navajala že v pritožbi, pritožbeno sodišče pa na pritožbeno navedbo ni odgovorilo, gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Dalje je navajala, da sodišče tožnico bremeni za dve disciplinski kršitvi za eno samo dejanje. Grajala je spremembo kvalifikacije, ki se jo je poslužilo sodišče pri ugotavljanju uporabe listin in obravnavanje obteževalne okoliščine kot kvalifikatorne okoliščine. Navajala je še, da delodajalec ni ugotavljal kvalifikatornih okoliščin, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj se o trditvi, da tožničino ravnanje vpliva na ogroženost ugleda podjetja, ni mogla izjaviti. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99) vročena nasprotni stranki, ki je na revizijo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka prerekala revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (določbe 371. člena ZPP).

Revizija je pritožbenemu sodišču očitala, da ni odgovorilo na navedbo, da dejanje, ki je označeno kot sodelovanje pri poizkusu neupravičene odtujitve treh nezastekljenih oken, ni konkretizirano. Čeprav tožnica res tako v pritožbi kot v reviziji navaja, da dejanje, ki se ji očita, ni konkretizirano, ni jasno, kaj želi s tem povedati. Zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka in nato v disciplinskem postopku in pred sodiščem je bilo obravnavano tožničino ravnanje dne 29.9.1999, ko je sodelovala pri odtujitvi treh oken iz obrata tožene stranke (iz družbe), ki so bila odpeljana brez ustrezne dokumentacije in brez računa. Čeprav se v kasnejšem postopku izpušča drugi del tega stavka, je dejanje s tem, ko se opredeljuje, da je šlo za odtujitev oken, da gre za tri okna, da je določen datum storitve in da je šlo za odtujitev oken iz družbe, dovolj konkretizirano, in je na podlagi dejanskih ugotovitev zato tudi možno ugotoviti, ali je šlo v tožničinem primeru za kršitev delovnih obveznosti in katerih obveznosti. Ker je skozi dejansko stanje to obrazložilo tudi pritožbeno sodišče, ni mogoče pritrditi navedbi revidentke, da pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe in da je bil zato v zvezi s tem bistveno kršen pravdni postopek.

Tudi če delodajalec ne bi obravnaval obstoja kvalifikatornih okoliščin na način, da bi se o njih lahko tožnica izjavila v disciplinskem postopku, so te okoliščine ugotovljene v sklepu organa druge stopnje. To pa pomeni, da bi tožnica svoje morebitne pomisleke lahko izrazila med sodnim postopkom, česar ni storila. Zato v reviziji ne more uveljavljati bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi tega, ker naj ji ne bi bilo mogoče povedati svojega stališča o sicer zanjo pomembnem dejstvu.

Iz obrazložitve revizije ni jasno, zakaj tožnica poizkuša prikazovati odtujitev oken in uporabo krivega dokumenta kot pravega za eno samo dejanje. Že iz opisov obeh dejanj je jasno razvidno, da gre za dve ločeni dejanji, ki lahko vsako zase pomeni samostojno kršitev delovnih obveznosti in ju je kot taki tudi treba obravnavati.

Ne glede na to, da bi se lahko revidentki očitano dejanje zlorabe imena in prikazovanje nepravega računa kot pravega obravnavalo kot kršitev delovne obveznosti ponareditve listine (17. točka 6. člena pravilnika) ali pa kot zloraba položaja (10. točka 6. člena pravilnika), ker je pač prišla v položaj, da je lahko prišlo do izdaje takega računa zaradi tega, ker je bila revidentka delavka s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, bi se sodišče moralo odločiti za eno od kršitev, ne pa da pušča vprašanje odprto in da samo pove, da uporaba listine pomeni lahko tudi nekaj drugega. Točna kvalifikacija dejanja je pomemben element pravne varnosti, saj tistemu, ki je v postopku omogoča, da se lahko v postopkih uspešno brani. Zato bi lahko v primerih dvoma, tako nedoločena kvalifikacija pomenila tudi tako kršitev, ki bi pripeljala do nezakonite odločitve glede disciplinske sankcije. Vendar se je v spornem primeru tožena stranka kljub temu, da dejanje samo pokrije obe disciplinski kršitvi delovne obveznosti odločila za kršitev ponareditve listine in zato nezakonitosti disciplinskega postopka v tem delu ni mogoče ugotavljati.

Revizijsko sodišče soglaša z revizijo v delu, kjer graja uporabo materialnega prava v zvezi s kvalifikatornimi oziroma obremenjevalnimi okoliščinami. Kvalifikatorne okoliščine obravnava "pravilnik o odgovornosti za delovne obveznosti in odškodninski odgovornosti" (pravilnik) tožene stranke v prvem odstavku 10. člena. Kvalifikatorne okoliščine so tiste (določa jih tudi 89. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR (1990) - Uradni list RS, št. 14/90 in nadalj.), ki jih je treba ugotoviti, da se lahko izreče disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, v primeru, če je tak ukrep v aktih določen fakultativno. V primeru, da gre za obligatoren ukrep, kvalifikatornih okoliščin posebej ni treba ugotavljati. V četrtem odstavku 10. člena pravilnika pa so obravnavane posebno obremenjevalne okoliščine, ki pa niso in ne morejo biti podlaga za izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa. Te okoliščine postanejo pomembne takrat, ko se na podlagi olajševalnih in obremenjevalnih okoliščin odloča o tem, ali naj se izrečena najstrožja kazen pogojno odloži ali ne. Kljub temu pa gornje ugotovitve v obravnavanem primeru na samo odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka ne morejo imeti nobenega vpliva.

Sodba sodišča prve stopnje, ki je revidentka v tej smeri ni izpodbijala, vsebuje izrecno dejansko ugotovitev, da je tožena stranka v disciplinskem postopku ugotovila obstoj kvalifikatornih okoliščin (enak zaključek je možen tudi ob vpogledu sklepa tožene stranke). Ker gre za dejansko ugotovitev, na katero je revizijsko sodišče vezano, je utemeljen zaključek, da je tožena stranka imela podlago iz prvega odstavka 10. člena pravilnika za izrek disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja in kot to zahteva določba tretjega odstavka 58. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in nadalj.). Tožena stranka je imela v svojem pravilniku določene disciplinske kršitve, za katere je določila, da je v primeru, če se ugotovi, da so bile storjene, možen (lahko, ker pomeni fakultativno) izrek najstrožjega disciplinskega ukrepa (6. člen). Tako je v 6. točki določila, da je taka kršitev neupravičena odtujitev lastnine družbe in v 17. točki, da je to ponareditev listine. Ker pomenijo dejanja, ki jih je storila tožnica (samo tista, ki so ostala zajeta v sodbi sodišča prve stopnje), po zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka (z dne 30.9.1999) hujše kršitve delovnih obveznosti po 10. in 17. točki 6. člena pravilnika, revizijsko sodišče soglaša s stališčem v izpodbijani sodbi, da je bil izrečen disciplinski ukrep primeren in izrečen v skladu z veljavnimi predpisi, še posebej, če se upošteva, da je bila revidentka pri toženi stranki delavka s posebnimi pooblastili in odgovornostmi.

Ker je bilo v postopku pred pritožbenim sodiščem ugotovljeno, da gre za zakonito prenehanje delovnega razmerja, s čemer soglaša tudi revizijsko sodišče, je sodišče revizijo na podlagi določb 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.