Jedro

Če prizadeti stranki v upravnem sporu ni bila vročena tožba, s katero se je upravni spor začel, niti ji ni bila kakorkoli drugače dana možnost udeležbe, je podana takšna bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu, zaradi katere je moralo pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Novi Gorici, št. U 1232/96-7 z dne 8.10.1998 se razveljavi in zadeva vrne istemu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi tožnika in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 24.6.1996 ter ji zadevo vrnilo v nov postopek. Z navedeno odločbo je tožena strnaka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Geodetske uprave K. z dne 13.2.1992 s posebno označbo 1/92, s katero je bila razdeljena parc. št. 1853/5 k.o. P. na funkcionalni objekt in dve dvorišči. V obrazložitvi sodbe sodišče navaja, da je bila v spornem primeru izvedena parcelacija zemljišča parc. št. 1853/5 v izmeri 28 m2. Ta se je razdelila na parc. št. 1853/5, funkcionalni objekt 16 m2, dvorišče 8 m2 in na parc. št. 1853/6, dvorišče v izmeri 11 m2. Hkrati s parcelacijo je bil izveden mejni ugotovitveni postopek, ki je sestavni del parcelacije. Po določbi 26. člena Zakona o zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 16/74 in 42/86, dalje ZZkat) se spremembe glede posestne meje parcele ugotovijo in izvedejo v zemljiškokatastrskem operatu na zahtevo lastnika oziroma uporabnika zemljišča, po sklepu sodišča oziroma po odločbi pristojnega občinskega upravnega organa (2. odstavek 26. člena ZZkat). Sodišče zahteve lastnika oziroma akta državnega organa, ki bi parcelacijo odredil, ni našlo. Kljub temu tožena stranka zatrjuje, da je bil geodetski postopek voden zakonito in v skladu z določbami ZZkat. Za tak zaključek ni podlage. Nepodpisane zahteve z dne 13.2.1992 ni šteti za zahtevo. Pomislek izhaja tudi iz dopisa, ki ga je tožnik 6.1.1993 poslal prvostopnemu organu. V njem na zadnji strani v dostavku navaja, da je zapisnik z dne 25.10.1991 podpisala "bianco", razen navedb pod točko 5. Zatrjuje tudi, da ni nikoli dal nobenega predloga. Oba postopka sta se zato izvajala v nasprotju z voljo lastnika in v nasprotju z navedeno zakonsko določbo. To izhaja tudi iz obrazložitve odločbe upravnega organa prve stopnje o parcelaciji z dne 13.2.1992. V njej je navedeno, da je bila parcelacija izvedena na zahtevo Republiške geodetske uprave (za U.F.), ki naj bi bila vložena 18.4.1987. Ni podlage, da bi se postopka lahko izvajala po uradni dolžnosti. Sicer pa lahko lastnik do pravnomočnosti odločbe zahtevo vsak čas umakne ali spremeni. Pravilno je stališče tožene stranke, da je zapisnik o mejnem ugotovitvenem postopku podlaga za evidentiranje posestnih meja parcel v zemljiškem katastru (3. odstavek 14. člena ZZkat) in da ga tožnik ne more izpodbijati v upravnem postopku, temveč le na sodišču. Toda to velja le v primeru, če je zapisnik tudi pravilno sestavljen. Zapisnik o izvršenem mejnem ugotovitvenem postopku in parcelaciji z dne 25.10.1991 ne daje zanesljive podlage za ugotovitev, da je bil postopek izveden v skladu z ZZkat in ZUP. Ni sestavljen in oblikovan v skladu z določili ZUP, tožnik pa zatrjuje, da ga je podpisal "in bianco", torej preden je bil postopek končan. Primer je bil že predmet upravnega spora. Odločbo tožene stranke z dne 31.5.1993 je Vrhovno sodišče Republike Slovenije odpravilo ter toženi stranki naložilo, kaj in kako je potrebno postopek dopolniti. Napotilu ni sledila in postopka dopolnila, čeprav je ob prvem odločanju o tožnikovi pritožbi že sama ugotovila kršitve 27. člena ZZkat. Zato bo morala slediti napotilom v tej sodbi in napotilom iz sodbe vrhovnega sodišča U 869/93-11 z dne 16.11.1994. Pritožbo vlaga F.F., ki je v tem upravnem sporu prizadeta stranka. V pritožbi med drugim navaja, da ne zadostuje pavšalna navedba, da je zapisnik sestavljen v nasprotju z ZUP in z ZZkat. Stališče je treba obrazložiti in navesti pomanjkljivosti. Gre za obrazec, ki so ga uporabljale vse geodetske uprave v Sloveniji. Sodba ne more temeljiti na neargumentirani trditvi tožnika, da je zapisnik podpisal "in bianco". V tej smeri ni ponudil nobenih dokazov. Pa tudi sicer bi moral zapisnik izpodbijati na sodišču. Sodišče je bistveno kršilo postopek v upravnem sporu. Pritožnika ni obvestilo o sporu, čeprav bi ga moralo (2. odstavek 20. člena ZUS). Tudi dejansko stanje je bilo zmotno ugotovljeno in materialno pravo napačno uporabljeno. Ne drži ugotovitev, da sta parcelacija in sprememba posestne meje izvedeni brez tožnikovega zahtevka ali soglasja. Ves čas je aktivno sodeloval v postopku. To je razvidno iz podpisovanj zapisnikov, zlasti zapisnika z dne 25.10.1991. To izhaja tudi iz vlog in pripravljalnih spisov. Res pa, da trdi, da sodeluje, oziroma ne sodeluje v postopku, odvisno od trenutnega uspeha v postopku. Sodišče napačno sklepa, da je postopek parcelacije začet v nasprotju s 26. členom ZZkat. Postopek je začet kot poskus obeh mejašev, da uredita mejo. Postopek je predlagal tudi Zavod za upravljanje in urejanje stavbnega zemljišča 13.10.1976 zaradi spornega vrisa objekta trafo postaje. Bil je upravičen predlagati tak postopek že zaradi položaja upravljalca stavbnih zemljišč v družbeni lastnini in določil pogodbe o dodelitvi stavbnega zemljišča tožniku in pritožniku. V njej je klavzula, da so uporabniki dolžni odstopiti do 10 m2 zemljišča za gradnjo komunalnih naprav. Tudi če bi bil postopek začet brez zahteve tožnika, je s tem, ko se je spustil v postopek, s konkludentnimi dejanji odobril nadaljevanje. Iz vabila z dne 8.10.1991 izhaja, da je bil postopek začet na zahtevo tožnika, ki se je 25.10.1991 postopka udeležil. Ni nasprotoval postopku in tudi ni zanikal navedb v vabilu z dne 8.10.1991. Da so vse navedbe tožnika izmišljene, kaže tudi dopis z dne 29.10.1991 (štiri dni po zapisniku o mejnem ugotovitvenem postopku in sestavi zapisnika). Tožnik ga je poslal odvetniku D. v P. V njem izrecno potrjuje, da je geometer postavil mejo "tam, kamor sem jo prej jaz". Ne da se sklepati, da ni naročil postopka in da bi mu nasprotoval. Ni odločilna le določba 26. člena. Treba je upoštevati celotno besedilo, zlasti 4. poglavje in sicer naslednji 27. člen. Ta v 2. odstavku napotuje glede posestne meje in parcelacije na 14. do 17. člen istega zakona. Ne drži, da tožnik lahko umakne predlog do pravnomočnosti odločbe. Gre za postopek z več strankami z nasprotujočimi, različnimi interesi. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo kot neutemeljeno zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek. Podrejeno še predlaga, da sodišče dovoli obnovo postopka, končanega s sodbo U 1232/96 z dne 8.10.1998. Tožeča stranka in tožena stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnik ima v tem upravnem sporu (glede na podatke spisov in upoštevaje dosedanji potek postopka) položaj prizadete stranke (1. odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu). Prav to pa pritožnik posebej uveljavlja v svoji pritožbi. Kljub takšnemu njegovemu položaju pritožniku po podatkih spisa ni bila vročena tožba, s katero se je začel ta upravni spor, niti mu ni bila kakorkoli drugače dana možnost udeležbe v upravnem sporu na prvi stopnji. Zato se prej ni mogel izjaviti o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev. Že zaradi takšne bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ima izpodbijana sodba sodišča prve stopnje takšne pomanjkljivosti, da jo je moralo pritožbeno sodišče že zato razveljaviti.

Svojo odločitev je pritožbeno sodišče sprejelo na podlagi 74. člena Zakona o upravnem sporu.