Jedro

Odpoved ni nezakonita že zgolj iz razloga, ker je tožena stranka v uvodu odpovedi napačno navedla, da se pogodba o zaposlitvi odpoveduje drugemu delavcu, ne pa tožniku. Iz ostale vsebine odpovedi, iz tožbenih navedb in predloženih listin je namreč jasno razvidno, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tožniku. Ne drži stališče pritožbe, da odpoved (ki je sicer po vsebini jasno obrazložena in se nanaša na tožnika) že zgolj zaradi navedene napačne označbe nima učinka zoper tožnika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da se zadrži učinkovanje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 9. 2017 tožene stranke, ki je bila vročena tožniku 19. 9. 2017; da je tožena stranka dolžna tožnika v roku 8 dni pozvati nazaj na delo, ga od 19. 9. 2017 dalje prijaviti v obvezna zavarovanja in mu za čas od 19. 9. 2017 dalje v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 9. 2011 obračunati bruto nadomestilo plače, odvesti davke in prispevke ter mu izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila; da ta začasna odredba velja 30 dni po pravnomočnosti sodbe, s katero bo sodišče odločilo o sporu zaradi nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v primeru kršitve začasne odredbe pa se toženi stranki izreče denarna kazen v višini 10.000,00 EUR, ki se ponavlja z vsako kršitvijo, dokler skupaj naložena denarna kazen ne doseže zneska 100.000,00 EUR; ter da ugovor zoper izdano začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da njegova terjatev obstoji, saj je iz tožbe in dokaznih predlogov razvidno, da je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi drugemu delavcu, ne pa tožniku. Sodišče je zmotno menilo, da je zadržanje učinkovanja odpovedi možno le za delavske predstavnike (113. člen ZDR-1), ter da zadržanje učinkovanja izredne odpovedi ni možno že iz razloga, ker je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki na podlagi izredne odpovedi, ki učinkuje takoj po vročitvi, že prenehalo. Tožnik se sklicuje tudi na 215. člen ZDR-1 in navaja, da je podal inšpektorju za delo predlog za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, vendar do vložitve pritožbe ni prejel odločitve o tem predlogu. Navaja še, da je pooblaščenec tožnika na zagovoru 8. 9. 2017 pojasnil, da se tožnik zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja zagovora ni mogel udeležiti, ter predlagal, da se zagovor opravi, ko bo tožniku zdravstveno stanje to dopuščalo. Ker tožena stranka tožniku, ki je bil 8. 9. 2017 v bolniškem staležu, ni omogočila zagovora, je izredna odpoved nezakonita. Zapisnik o zagovoru je pomanjkljiv. V njem je naveden napačen datum 14. 9. 2017. V njem tudi ni zapisa o odvetnikovem opravičilu tožnika in o predlogu, da naj tožena stranka zagovor opravi takrat, ko bo zdravstveno stanje tožnika to dopuščalo. Tožnik je preko pooblaščenca na zagovoru pojasnil, zakaj meni, da kršitev ni dokazana, da izrečene besede ne predstavljajo resne grožnje, ter da tožnik ni storil ničesar, kar bi moralno ali materialno škodovalo toženi stranki. Meni, da je z navedenim izpolnjen osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe - da je izkazana verjetnost terjatve. Zaradi izredne odpovedi tožnik nima pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, ostal je praktično brez sredstev za preživljanje. Je invalid III. kategorije invalidnosti in težko zaposljiva oseba. Tudi žena je invalid. Izkazana je torej tudi težko nadomestljiva škoda, kot nadaljnji pogoj za izdajo začasne odredbe. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu ugodi oziroma, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožnik je vložil še dopolnitev pritožbe. Ker je to storil po izteku pritožbenega roka, navedbe iz te vloge niso relevantne za odločanje o pritožbi.

4. Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo v katerem predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo navedenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno uporabilo materialno pravo, prav tako ni podan pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) in uporabilo 272. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl.), ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Za izdajo začasne odredbe mora upnik verjetno izkazati, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala, poleg tega pa mora verjetno izkazati tudi eno od nadaljnjih predpostavk, navedenih v drugem odstavku 272. člena ZIZ. Pravilno je ugotovilo in obrazložilo (tako da pritožbeno sodišče z dejanskimi ugotovitvami in pravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje soglaša), da že temeljni pogoj (verjetnost terjatve - nezakonitost odpovedi) za izdajo začasne odredbe ni podan, zato nadaljnjih pogojev za izdajo začasne odredbe niti ni ugotavljalo. To pomeni, da niso relevantne pritožbene navedbe, s katerimi tožnik dokazuje izpolnjevanje nadaljnjega pogoja (težko nadomestljiva škode), za izdajo začasne odredbe.

8. Sodišče prve stopnje je sicer ob tem kot dodatni razlog za zavrnitev predloga izpostavilo, da zadržanje učinkovanja izredne odpovedi ni mogoče, ker da izredna odpoved učinkuje takoj po opravljani vročitvi. Kot izjemo je izpostavilo ureditev po 113. členu ZDR-1, ki omogoča zadržanje učinkovanja odpovedi delavskih predstavnikov, kar tožnik ni bil, ne pa tudi ureditve po 215. členu ZDR-1 (ki omogoča zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi po inšpektorju za delo do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe, če delavec ob vložitvi tožbe zahteva izdajo začasne odredbe), na kar utemeljeno opozarja pritožba. Tožnik je namreč pri pristojnemu Inšpektoratu RS za delo vložil predlog za zadržanje učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi, a do vložitve pritožbe še ni prejel odločitve o tem predlogu.

9. Tožnik s tožbo zahteva ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi z dne 18. 9. 2017, podane po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ker naj bi tožnik naklepno oziroma iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja v zvezi s tem, ko naj bi sodelavcu izrekel številne žaljivke in mu grozil (37. člen ZDR-1 - prepoved škodljivega ravnanja).

10. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje je tožena stranka tožniku, po predhodnem vabilu na zagovor, ki je vsebovalo natančno obrazložitev očitanega, dne 8. 9. 2017 omogočila zagovor. Zapisnik o zagovoru je očitno res napačno datiran z dnem 14. 9. 2017, kar pa ne more imeti za posledico ugotovitve o kršeni pravici do zagovora. V zvezi s samo izvedbo zagovora zakon ne predpisuje zahtev, sploh pa ne v smislu sestave zapisnika. Zato tudi ostale pritožbene navedbe o tem, da ima zapisnik pomanjkljivosti, niso odločilne za presojo utemeljenosti pritožbe. Npr. glede tega, da v zapisniku ni zapisa o tem, da je tožnikov pooblaščenec opravičil tožnikov izostanek zaradi bolezni ter predlagal, naj se zagovor opravi takrat, ko bo zdravstveno stanje tožnika to dopuščalo.

11. Bolj relevantno je to, da tožnikov pooblaščenec na zagovoru pri toženi stranki ni predložil zdravniškega potrdila glede tožnikovega izostanka, ki bi eventualno nalagalo preložitev zagovora. Prav tako pa tudi iz zdravniškega potrdila, predloženega v sodnem postopku, ni razbrati, da je bila tožnikova bolezen takšna, da je onemogočala podajo zagovora. Ta je možen ne le ustno, ampak tudi v pisni obliki ali preko pooblaščenca. V zdravniškem potrdilu z dne 22. 9. 2017 je navedeno, da je bil tožnik 8. 9. 2017 v bolniškem staležu, da pa se glede možnosti udeležbe v sodnih postopkih svetuje imenovanje izvedenca ustrezne stroke - psihiatra, saj sama zdravnica glede tega nima pristojnosti. Takšna vsebina zdravniškega potrdila ne zadostuje za zaključek, da bi zagovor moral biti preložen, sploh pa je zagovor v imenu tožnika podal odvetnik in mu s tem zagotovil pravico do obrambe pred očitki, navedenimi v vabilu na zagovor.

12. Pritožba vztraja, da očitana kršitev ni dokazana, da izrečene besede ne predstavljajo resne grožnje, da tožnik ni storil ničesar, kar bi moralno ali materialno škodovalo toženi stranki, zaradi česar je izredna odpoved tudi po vsebini nezakonita. Vendar pa v tej fazi postopka, ko sodišče še ni izvedlo dokaznega postopka, ni podlage za zaključek, da je odpoved po vsebini nezakonita.

13. Tudi ne drži pritožbena navedba, da je iz tožbe in dokaznih predlogov razvidno, da je tožena stranka izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi drugemu delavcu, ne pa tožniku. Odpoved ni nezakonita že zgolj iz razloga, ker je tožena stranka v uvodu odpovedi napačno navedla, da se pogodba o zaposlitvi odpoveduje A.A., ne pa tožniku. Iz ostale vsebine odpovedi, iz tožbenih navedb in predloženih listin je namreč jasno razvidno, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tožniku. Prav tako je v obrazložitvi odpovedi jasno navedeno tako ime tožnika (B.B.), kot ime njegovega odvetnika (C.C.). Obrazložitev odpovedi povzema potek postopka pred podajo odpovedi. Tako je v obrazložitvi odpovedi navedeno tudi na to, da je bilo delavcu vročeno vabilo na zagovor pred izredno odpovedjo, pri čemer so povzeti tudi očitki iz vabila na zagovor. Ker so ti skladni z vsebino odpovednega razloga, je tudi iz tega sklepati, da gre ravno za odpoved v zvezi s predhodnim zagovorom. Nenazadnje je tožnik pravočasno vložil tožbo na izpodbijanje izredne odpovedi ter v njej podal jasne navedbe o tem, zakaj jo izpodbija (ne zgolj iz razloga navedene napačne označbe), torej očitno ni bilo dvoma, da je bila ravno sporna odpoved podlaga za to, da je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki. Ne drži stališče pritožbe, da odpoved (ki je sicer po vsebini jasno obrazložena in se nanaša na tožnika) že zgolj zaradi navedene napačne označbe nima učinka zoper tožnika.

14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP).

15. Tožnik krije sam svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).