Jedro

Neprijava terjatve v stečajnem postopku sama po sebi ne pomeni izgube pravnega interesa tožeče stranke za vodenje pravde. Neprijava terjatve v stečajnem postopku ima namreč v skladu s 5. odst. 296. čl. ZFPPIPP materialnopravne učinke v smislu prenehanja terjatve v razmerju do stečajnega dolžnika. Enak učinek ima tudi nepredlaganje nadaljevanja prekinjenega pravdnega postopka v smislu 7. odst. 301. čl. ZFPPIPP. Vprašanje obstoja terjatve, na katerem utemeljuje tožbeni zahtevek tožeča stranka, pa je vprašanje meritornega preizkusa utemeljenosti tožbenega zahtevka, o katerem mora odločiti sodišče s sodbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo tožeče stranke, s katero je zoper toženo stranko uveljavljala prepoved uporabe modela tožeče stranke in plačilo odškodnine v vrednosti 50.075,11 EUR. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo na pomanjkanju pravnega interesa tožeče stranke za nadaljnje vodenje pravde, ker svoje terjatve, ki jo vtožuje v tej pravdi ni prijavila v stečajnem postopku, ki se vodi nad toženo stranko.

V pritožbenem roku je tožeča stranka zoper izpodbijani sklep vložila pritožbo, s katero izpodbija dejansko ugotovitev prvostopenjskega sodišča o neprijavi terjatve tožeče stranke v stečajnem postopku nad toženo stranko. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka je s tožbo zoper toženo stranko uveljavljala dajatveni zahtevek na prepoved kršitve modela in plačilo odškodnine v posledici kršitve te pravice s strani tožene stranke. Pravni interes kot procesna predpostavka za vodenje pravde se pri uveljavljanju tovrstnega zahtevka predpostavlja na podlagi zatrjevanja materialnopravnega upravičenja s strani tožeče stranke v tožbi. Materialnopravno zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da neprijava terjatve v stečajnem postopku sama po sebi pomeni izgubo pravnega interesa tožeče stranke za vodenje pravde. Neprijava terjatve v stečajnem postopku ima namreč v skladu s 5. odst. 296. čl. Zakona o finančnem poslovanju v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) materialnopravne učinke v smislu prenehanja terjatve v razmerju do stečajnega dolžnika. Enak učinek ima tudi nepredlaganje nadaljevanja prekinjenega pravdnega postopka v smislu 7. odst. 301. čl. ZFPPIPP. Vprašanje obstoja terjatve, na katerem utemeljuje tožbeni zahtevek tožeča stranka, pa je vprašanje meritornega preizkusa utemeljenosti tožbenega zahtevka, o katerem mora odločiti sodišče s sodbo.

Iz spisovnih podatkov pa se izkaže kot utemeljen pritožbeni očitek tudi v smeri, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu zmotno ugotovilo dejstvo, da tožeča stranka s tožbo uveljavljene terjatve ni prijavila v stečajnem postopku zoper toženo stranko. Iz končnega seznama preizkušenih terjatev (v spisu priloga C1) izhaja, da je tožeča stranka v stečajnem postopku prijavila denarno terjatev v znesku 50.075,11 EUR (terjatev pod zap. št. 374), glede katere teče ta pravdni postopek. Iz istega seznama tudi izhaja, da je bila terjatev v celoti prerekana.

Navedeni razlogi tako izkazujejo, da sodišče prve stopnje ni imelo materialne podlage za izdajo izpodbijanega sklepa. V posledici navedenega je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v nov postopek (3. točka 365. čl. ZPP).

V nadaljnjem postopku bo sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožeče stranke moralo meritorno odločiti. V kolikor bo sodišče prve stopnje odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka opiralo tudi na materialnopravne učinke 5. odst. 296. čl. in 7. odst. 301. čl. ZFPPIPP, pa bo pri tem moralo upoštevati, da veljajo ti učinki zgolj glede terjatev, glede katerih obstaja dolžnost prijave v stečajnem postopku. Ta dolžnost pa je predpisana zgolj glede tistih terjatev, na podlagi katerih upniki v stečajnem postopku pridobijo procesno legitimacijo za participacijo pri delitvi stečajne mase. V delu, ko je tožeča stranka s tožbo uveljavljala tudi prepovedni zahtevek (prepoved kršitve modela), pa ne gre za terjatev, na podlagi katere bi tožeča stranka lahko participirala na stečajni masi tožene stranke, zato tovrstne terjatve tožeča stranka ni bila dolžna prijaviti v stečajno maso, posledično pa tudi neprijava tovrstne terjatve ne more imeti za posledico materialnopravne učinke, ki izhajajo iz 5. odst. 296. čl. ZFPPIPP. Prav tako tožeči stranki, dokler tožena stranka še obstoji, ni mogoče zanikati pravnega interesa tudi za uveljavljanje tovrstnega prepovednega zahtevka, ki ima lahko podlago v točki a), 1. odst. 121. čl. ZIL-1.