Jedro

Tožnik lahko zaradi spremenjenih okoliščin z oblikovalno tožbo zahteva razvezo pogodbe, ne more pa uspeti s tožbo na ugotovitev, da je pogodba razveljavljena.

Revizijo proti sklepu pritožbenega sodišča o razveljavitvi sodbe (s katero je bilo ugodeno tožbenemu zahtevku) in zavrženju ugotovitvene tožbe (zaradi pomanjkanja pravnega interesa) je vložila samo tožeča stranka, zato revizijsko sodišče po ugotovitvi, da bi bilo treba po materialnem pravu tožbeni zahtevek zavrniti, sklepa pritožbenega sodišča ni moglo niti razveljaviti niti spremeniti (v sodbo, s katerim bi zavrnilo tožbeni zahtevek), ampak je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, ki se je glasil takole: "Ugotovi se, da se pogodba o dolgoročnem posojilu z valutno klavzulo, ki sta jo dne 12.11.1997 sklenila ... banka d.d. in S. F. s.p., šteje za razveljavljeno." Pritožbeno sodišče je pritožbi tožene stranke ugodilo, s sklepom razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in tožbo zavrglo.

Sklep sodišča druge stopnje izpodbija tožeča stranka z revizijo.

Navaja, da "je sodišče nepravilno uporabilo materialno in procesno pravo". Revizijskemu sodišču predlaga, naj spremeni drugostopenjski sklep tako, da pritožbo tožene stranke zavrne.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje: Tožnika sta dne 28.11.1997 sklenila z družbo G. d.o.o. prodajno pogodbo, s katero sta kupila poslovno stavbo. Pogodba je bila sklenjena s pogojem, da bo pridobljeno lokacijsko dovoljenje za adaptacijo poslovne stavbe tako, da bo v njej mogoče opravljati dejavnost restavracije in oddajanja sob za študente. Pretežni del kupnine naj bi bil v skladu s pogodbo plačan s posojilom tožene stranke. Zato je prvi tožnik dne 12.11.1997 sklenil s toženo stranko pogodbo o dolgoročnem posojilu z valutno klavzulo in dne 24.12.1997 je tožena stranka nakazala prodajalcu nepremičnine znesek posojila 47.000.000,00 SIT. Vrnitev posojila je bila zavarovana (tudi) z menico, ki jo je avaliral drugi tožnik. Lokacijsko dovoljenje, kakršno je bilo predvideno s prodajno pogodbo, ni bilo pridobljeno. S tem je po stališču tožeče stranke, ki mu je sledilo sodišče prve stopnje, odpadla kavza sporne posojilne pogodbe, zaradi česar se je izjalovil njen namen v taki meri, da pogodba ni več ustrezala pričakovanjem pogodbenih strank. To je bil prvi razlog, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku; pri tem se je sklicevalo na določbo prvega odstavka 133. člena ZOR. Drugi razlog za tako sodbo pa je bil v tem, da naj bi tožena stranka po stališču prvostopenjskega sodišča ne ravnala kot dober strokovnjak, ker je znesek posojila brez odobritve tožnikov nakazala neposredno prodajalcu nepremičnine (s čemer naj ga ne bi dala na razpolago posojilojemalcu, kot je bilo določeno v sporni pogodbi).

Po stališču pritožbenega sodišča tožeča stranka na podlagi določbe prvega odstavka 133. člena ZOR nima pravice do razveze pogodbe z enostransko izjavo, nato pa do tožbe na ugotovitev, da je pogodba razveljavljena (če za tako tožbo izkaže pravni interes), ampak mora z oblikovalno tožbo zahtevati razvezo pogodbe. To stališče je tudi po prepričanju revizijskega sodišča popolnoma pravilno. K temu pa revizijsko sodišče dodaja, da tudi v primeru, če bi bilo pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ravnanje tožene stranke, da je znesek posojila nakazala neposredno prodajalcu nepremičnine, predstavlja kršitev pogodbe, na taki podlagi ni mogoče s tožbo zahtevati ugotovitve, da je pogodba razveljavljena. Tožbeni zahtevek, kakršnega je postavila tožeča stranka, torej na nobeni podlagi, ki jo je uveljavljala, materialnopravno ne more biti utemeljen. Zato bi bila pravilna odločitev pritožbenega sodišča taka, da bi sodbo prve stopnje spremenilo tako, da bi tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbeno sodišče pa ni odločilo tako, ampak je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo. To svojo odločitev je oprlo na določbo drugega odstavka 188. člena ZPP, po kateri mora biti za ugotovitveno tožbo podan pravni interes tožeče stranke, ta pa ni izkazan. Pri tem iz razlogov izpodbijanega sklepa sicer ni razvidno, zakaj pritožbeno sodišče šteje, da tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za ugotovitveno tožbo (tožnika sta trdila, da je njun pravni interes v tem, da se rešita zahtevka tožene stranke, ki od njiju zahteva vrnitev danega posojila z obrestmi vred). Vendar to za odločitev revizijskega sodišča ni bistveno. Tudi če se s takim stališčem pritožbenega sodišča ne bi strinjalo, napadenega sklepa ne bi moglo ne spremeniti ne razveljaviti in vrniti zadeve pritožbenemu sodišču v nov postopek. Proti sklepu sodišča druge stopnje je namreč vložila revizijo samo tožeča stranka, zato ji glede na določbo 359. člena v zvezi s 383. členom ZPP odločitev revizijskega sodišča ne sme biti v škodo. Vsebinska odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka (kakršna bi bila po materialnem pravu edina pravilna) pa je za tožečo stranko vsekakor bolj neugodna od zavrženja tožbe. Posledica zavrnitve tožbenega zahtevka (v primerjavi z zavrženjem tožbe) je namreč za tožnika predvsem ta, da je o njegovem zahtevku vsebinsko pravnomočno odločeno, zaradi česar ga pred sodiščem ni možno nikoli več uveljavljati (drugi odstavek 319. člena ZPP). Zato je revizijsko sodišče ugotovilo, da revizija ni utemeljena in jo je na podlagi določbe 378. člena v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP zavrnilo.