Jedro

V obravnavanem primeru v trenutku dedovanja nepremičnine, ki so dodaten predmet zapuščine, niso zaščitena kmetija. Sodišče prve stopnje je opravilo poizvedbe o statusu predmetnih zemljišč skozi čas in ugotovilo, da ni podatkov, da bi bila ob podržavljenju premoženja pokojnica, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, lastnica zaščitene kmetije. Po podatkih UE je bila v vmesnem obdobju, torej od nacionalizacije do denacionalizacije, kmetija last A. A. in kasneje last slednjega in B. A., določena za zaščiteno kmetijo v l. 1977, 1984 in 2004. Od l. 2018 pa ta kmetija (v lasti C. A.) ne izpolnjuje več pogojev za status zaščitene kmetije. Nadalje je UE sporočila, da vrnjeno premoženje samo po sebi ne predstavlja zaščitene kmetije, bi pa bilo del kmetije, če ne bi bilo nacionalizirano. Ob takih ugotovitvah, je odločitev sodišča, da zapuščine ne razdeli po določbah ZDKG, pač pa po ZD, pravilna. Ne le iz zgoraj navedenih razlogov, pač pa tudi zato, ker niti ob uvedbi prvotnega dedovanja (l. 1974) zapustnica ni bila lastnica kmetije, ki bi nosila status zaščitenosti, kar pomeni, da bi se, če ne bi bilo nacionalizacije, kmetija dedovala po splošnih določbah ZD, torej bi se „razdrobila“ zaradi dedovanja že tedaj, l. 1974.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišče prve stopnje potrdi.

II. Dediča B. A. in D. D. sama krijeta vsak svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom o dedovanju ugotovilo obseg zapuščine - denacionaliziranega premoženja (tč. I.) in razglasilo zakonite dediče na dan prvotnega sklepa o dedovanju (21. 10. 1980, ko je bilo dedovanje na podlagi oporoke, ki pa se na denacionalizirano premoženje ni nanašala) oz. na podlagi vstopne pravice (II). Ugotovilo je, da so se dediči priglasili k dedovanju in sprejeli vsak svoj dedni delež (III.).

2. Zoper sklep se je pritožila zapustničina hči, dedinja B. A. Predlaga njegovo razveljavitev in zahteva povračilo pritožbenih stroškov. Bistven pritožbeni očitek je, da bi sodišče moralo uporabiti določbe Zakona o dedovanju zaščitenih kmetij in kmetijskih gospodarstev (ZDKG) oz. bi se moralo prepričati, ali za to obstajajo pogoji. Navaja, da je po opravljenih poizvedbah na UE L. razvidno, da gre za nepremičnine, ki bi bile del kmetije, ki je bila naknadno, po podržavljenju, zaščitena, to je kmetija na naslovu Cesta 1. Sodišče bi moralo ponovno opraviti poizvedbe, saj je od informacije UE do izdaje sklepa minilo osem mesecev, ter postopek prekiniti do odločitve UE. V teku je namreč postopek za preveritev izpolnjevanja pogojev za zaščiteno kmetijo, do česar se sodišče ni opredelilo. V ravnanju sodišča pritožnica vidi kršitev svojih ustavnih pravic.

3. Na pritožbo je odgovoril le dedič D. D., ki predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo pravo: Glede novega zapuščinskega postopka se lahko uporabljajo določbe Zakona o dedovanju (ZD; Uradni list RS, št. 15/76 in 23/78) ter določbe Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG; Uradni list RS, št. 70/95) (2. odst. 74. čl. Zakona o denacionalizaciji; ZDen). Dedovanje po umrlem se v tem postopku uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju (1. odst. 78. čl. ZDen). Zato se določbe ZDKG uporabljajo v primeru, ko zapuščina v trenutku uvedbe dedovanja predstavlja kmetijsko gospodarstvo. Edino na ta način se lahko uresniči namen posebnih predpisov o dedovanju takih nepremičnin, saj je namen v tem, da se (obstoječih!) kmetijskih gospodarstev ne deli in drobi ter da se zagotovi njihova nadaljnja kmetijska obdelava oz. uporaba (glej 1. čl. ZDKG).

6. V obravnavanem primeru ni tako, namreč v trenutku dedovanja nepremičnine, ki so dodaten predmet zapuščine, niso zaščitena kmetija. Sodišče prve stopnje je opravilo poizvedbe o statusu predmetnih zemljišč skozi čas in ugotovilo, da ni podatkov, da bi bila ob podržavljenju premoženja pokojnica, ki ji je bilo premoženje podržavljeno, lastnica zaščitene kmetije. Po podatkih UE L. je bila v vmesnem obdobju, torej od nacionalizacije do denacionalizacije, kmetija na naslovu Cesta 1, last A. A. in kasneje last slednjega in B. A., določena za zaščiteno kmetijo v l. 1977, 1984 in 2004. Od l. 2018 pa ta kmetija (v lasti C. A.) ne izpolnjuje več pogojev za status zaščitene kmetije. Nadalje je UE L. sporočila, da vrnjeno premoženje samo po sebi ne predstavlja zaščitene kmetije, bi pa bilo del kmetije, če ne bi bilo nacionalizirano.

7. Ob takih ugotovitvah, ki jih pritožba niti ne izpodbija, je odločitev sodišča, da zapuščine ne razdeli po določbah ZDKG, pač pa po ZD, pravilna. Ne le iz zgoraj navedenih razlogov, pač pa tudi zato, ker niti ob uvedbi prvotnega dedovanja (l. 1974) zapustnica ni bila lastnica kmetije, ki bi nosila status zaščitenosti, kar pomeni, da bi se, če ne bi bilo nacionalizacije, kmetija dedovala po splošnih določbah ZD, torej bi se „razdrobila“ zaradi dedovanja že tedaj, l. 1974. 8. Na navedeno ne more vplivati dejstvo, da je pritožnica naknadno sprožila postopek za preveritev izpolnjevanja pogojev za zaščiteno kmetijo. Pritožnica bi morala zatrditi in dokazati, da naknadno, v postopku denacionalizacije pridobljeno premoženje (že) predstavlja zaščiteno kmetijo. Zato razloga za prekinitev postopka ni bilo. Tudi ni bilo razloga, da bi sodišče ponovno opravilo enako poizvedbo pri UE L. Pritožnica ne navaja, da se je stanje v času med podano informacijo UE L. in izdajo sklepa o dedovanju spremenilo v tej smeri, kako in na podlagi česa.

9. Izpodbijani sklep o dedovanju je torej pravilen in zakonit, pritožba pa neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sklep potrdilo (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. čl. ZD).

10. Odločitev o stroških odgovora na pritožbo temelji na 1. odst. 174. čl. ZD, po katerem vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka.