Jedro

Udeleženec huje ogroža svoje zdravje tudi s tem, da ne jemlje predpisanih antipsihotikov, nezdravljeni psihotični simptomi pa se kronificirajo, v možganih povzročijo nepovratne spremembe, ki lahko osebo invalidizirajo.

Prisilno zadržanje je potrebno zaradi ponovne uvedbe in prilagoditve ustrezne medikamentozne terapije, pri čemer je daljši čas potreben zaradi že kronificirane paranoidne shizofrenije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se A. A. omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov (I. točka izreka) in da se ga zadrži na zdravljenju na varovanem oddelku Psihiatrične klinike še najdalj do 30. 8. 2023 (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožila zadržana oseba (v nadaljevanju udeleženec) sama in po svoji odvetnici. Pritožbenemu sodišču predlaga, da ukrep odpravi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

Navaja, da je obrazložitev hujšega ogrožanja zdravja pavšalna. Ni izkazane nobene resne nevarnosti, da bi udeleženec komurkoli škodoval ali ogrožal svoje premoženje. Sodišče ni raziskalo, ali bi zdravljenje s terapijo, ki jo je udeleženec opustil, lahko preprečilo poslabšanje njegovega stanja. Udeleženec je bil na pregledu bistre zavesti, ni kazal avto ali hetero agresije in ni deloval pod vplivom motenj zaznav. Ni rekel, da je opustil terapijo, ampak, da mu ne pomaga. Zdravljenja generalno ne zavrača, pomoč išče pri zdravnikih, prisilno zdravljenje pa zavrača. V časih, ko je težko priti do osebnega zdravnika, udeležencu ni mogoče očitati, da dezorientirano išče zdravniško pomoč. Pridržan je že 54 - tič, pri čemer zadržanja očitno ne pomagajo. Do sedaj ni bilo ugotovljeno, da bi sebi ali komurkoli škodoval, tudi ni ogrožal prometa kot pešec. Predpisana pomirjevala in uspavala redno jemlje, morebitni alkoholizem pa ne zadostuje pravnemu standardu huje ogrožati svoje zdravje, sploh ob predpostavki, da se je udeleženec pripravljen prostovoljno zdraviti. Namen prisilnega zadržanja ni namenjen vzpostavitvi abstinence od alkohola, na čemer temelji obrazložitev sodišča. Ni izkazano, da bi odsotnost prisilnega zdravljenja udeleženca invalidizirala, saj iz obrazložitve ne izhaja, da je predhodna terapija z zdravili pomagala. Sodišče ni navedlo vseh razlogov o odločilnih dejstvih, ni raziskalo, ali je udeleženec res opustil terapijo z antipsihotiki, in ali bi zdravljenje z domnevno opuščeno terapijo lahko preprečilo poslabšanje stanja udeleženca. Ni ugotavljalo ter tehtalo, ali je stanje mogoče popraviti z drugimi oblikami pomoči. Sodišče je le povzelo ugotovitve izvedenca, izpovedbe udeleženca pa ni niti omenilo. Čas pridržanja je nesorazmerno dolg, antipsihotiki začnejo delovati že po dveh tednih.

Laičnih pritožbenih navedb udeleženca niti ni mogoče v celoti smiselno povzeti. Govori o tem, da izvedenka ne more nastopati v dveh postopkih, da ga je nasproti ... nekaj pičilo v levo roko, da osebna zdravnica vsakič pove, da ima najboljšo krvno sliko, da ni rekel, da je naredil patent in da gre v Amsterdam, da je izločanje pri izvajanju dokazov neutemeljeno, da so bile garje ugotovljene leta 2005, da shizofrenija ni bolezen, ampak bio morfološko polje, ki ga nekateri zaznavajo, da antipsihotiki, ki onemogočajo načrtovanje in odločanje pač niso zdravila, da je bil v 90 - ih obravnavan na sodišču, kjer je izvedenec potrdil normalne možganske valove...

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zdravljenje v psihiatrični bolnišnici na oddelku pod posebnim nadzorom, ki se izvaja brez privolitve osebe, predstavlja prisilni ukrep, ki močno posega ne le v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave RS), pač pa tudi v pravico do varstva duševne integritete (35. člen Ustave RS) in pravico do prostovoljnega zdravljenja, ki zagotavlja tudi pravico do zavrnitve zdravljenja (tretji odstavek 51. člen Ustave RS).1 Dovoljen je zgolj v izjemnih primerih, ko so zanesljivo izkazane vse zakonske predpostavke iz prvega odstavka 39. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr), ki določa, da je zdravljenje osebe na oddelku pod posebnim nadzorom in brez posebne privolitve dopustno, če (1) ogroža svoje življenje ali življenje drugih ali če huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in (3) če navedenih vzrokov ter ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči (zdravljenje v psihiatrični bolnišnici izven oddelka pod posebnim nadzorom, ambulantno zdravljenje, nadzorovana obravnava).

5. Sodišče prve stopnje je po izvedbi z zakonom predpisanega postopka, v katerem so bila po mnenju pritožbenega sodišča pravilno in popolno ugotovljena tudi vsa za odločitev potrebna dejstva, pravilno zaključilo, da so pri udeležencu podani vsi zakonski pogoji za zadržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve.

6. Udeleženec, ki nesporno trpi za paranoidno shizofrenijo, je bil tokrat zaradi akutnega poslabšanja hude in kronične duševne bolezni, ki je posledica opustitve jemanja zdravil in ambulantnih pregledov ob sočasni zlorabi alkohola, že 54 – tič hospitaliziran v UPK.

7. Največ pritožbenih očitkov je namenjenih obstoju pogoja iz prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da neutemeljeno. Sprejema namreč neposredne ugotovitve in oceno sodišča prve stopnje, ki temelji zlasti na mnenju izvedenke psihiatrične stroke, da zaradi poslabšanja svoje bolezni udeleženec huje ogroža zlasti sebe, pa tudi druge. Po opustitvi zdravil svoje psihične težave lajša z intenzivnim pitjem alkohola, zaradi česar prihaja tudi do poškodb, pred kratkim do udarca v glavo, zaradi česar je bil na travmatološki kliniki, kjer pa je zavrnil obravnavo in slikanje glave. Po mnenju izvedenke zaradi akutnega vpliva alkohola pri udeležencu obstaja visoko tveganje poškodb (na primer v prometu, tudi za druge udeležence), pri čemer za zaključek o obstoju hujše nevarnosti ogrožanja ni potrebno, da bi bila hujša škoda že povzročena, saj je izrečeni ukrep namenjen njeni preprečitvi. Nasprotne pritožbene navedbe so zato neutemeljene. Udeleženec huje ogroža svoje zdravje tudi s tem, da ne jemlje predpisanih antipsihotikov, nezdravljeni psihotični simptomi pa se kronificirajo, v možganih povzročijo nepovratne spremembe, ki lahko osebo invalidizirajo. Izvedenka je poudarila, da odklanjanje zdravljenja ni odraz prave volje udeleženca, ampak posledica bolezensko preoblikovanega mišljenja oziroma bolezenske logike. Po povedanem je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče pravni standard hujšega ogrožanja zdravja napolnilo le z očitanim alkoholizmom. Sodišču tudi ni bilo treba še dodatno raziskovati, ali je udeleženec res opustil terapijo z antipsihotiki, saj je to ugotovilo na podlagi medicinske dokumentacije s pomočjo izvedenke (10. točka obrazložitve).

8. Nadalje ni res, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je namen prisilnega pridržanja (le) vzpostavitev abstinence. Kot izhaja iz 12. točke obrazložitve, je prisilno zadržanje potrebno zaradi ponovne uvedbe in prilagoditve ustrezne medikamentozne terapije, pri čemer je daljši čas potreben zaradi že kronificirane paranoidne shizofrenije. Potreben čas učinkovanja zdravil za vzpostavitev remisije (7 tednov) je strokovna ocena izvedenke, v katero z ničemer podprta pritožbena trditev, da zadoščata dva tedna, ne more vzbuditi nobenega dvoma.

9. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja tudi, da milejše oblike zdravljenja v obravnavanem primeru ne pridejo v poštev, ker zaradi nekritičnosti do bolezni in potrebe po zdravljenju in teže poslabšanja, udeleženec v njih ne bi sodeloval. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa je udeleženec poleg zdravil opustil tudi ambulantno zdravljenje.

10. Zaradi navedenih razlogov in ker višje sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr).

1 Sklep VSRS II Ips 111/2015 z dne 14. 5. 2015.