Jedro

Zavezanec za plačilo davka od dobička iz kapitala je pravni lastnik prodanega premoženja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi uprave za družbene prihodke z dne 31.3.1992, s katero ji je bil odmerjen davek od dobička iz kapitala, doseženega s prodajo osebnega vozila v znesku 44.566,00 SIT. V obrazložitvi navaja, da je tožnica prodala osebni avto pred potekom dveh let od pridobitve za 544.000,00 SIT. Zato je kot lastnica vozila zavezanka za plačilo davka od dobička iz kapitala. Vse ugovore, da ni bila dejanska lastnica vozila je zavrnila z ugotovitvijo, da je na podlagi kupoprodajne pogodbe sklenjene dne 26.9.1991 pravna lastnica vozila. Nadalje ugotavlja, da je davek bil odmerjen v skladu z določbo 53. člena zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90) in odlokom o načinu valorizacije vrednosti nepremičnin in premičnih predmetov pri davku od dobička iz kapitala (Uradni list RS, št. 20/91). V skladu z navedenimi predpisi je bila ugotovljena davčna osnova v znesku 297.110,00 SIT od katere je bil odmerjen davek po veljavni 15 % stopnji.

Tožnica v tožbi navaja, da ni bila uvoznik obravnavanega osebnega avtomobila niti njegov dejanski lastnik. Kupoprodajno pogodbo je sklenila zato, ker kupec A. zaradi stalnega prebivališča na Hrvaškem ni mogel v ... na svoje ime registrirati vozila. Avto je prodala na zahtevo A. in njemu je tudi izročila kupnino. Zato meni, da je on davčni zavezanec. Nadalje navaja, da sta v pritožbi navedla nova dejstva, zaradi česar bi organ prve stopnje in tožena stranka morala postopati po 2. odstavku 236. člena zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne iz razlogov izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijano odločbo je sodišče preizkusilo v okviru tožbenih razlogov.

V obravnavani zadevi gre za odmero davka od dobička iz kapitala po zakonu o dohodnini (Uradni list RS, št. 48/90, 34/91 - ZDOH). Sporno je le, ali je tožnica davčna zavezanka. Zavezanec za davek od dobička iz kapitala je fizična oseba s stalnim prebivališčem na območju Republike Slovenije, ki doseže dobiček s prodajo premičnih predmetov, katerih posamična vrednost presega povprečni letni osebni dohodek zaposlenih v Republiki Sloveniji v letu pred letom, v katerem se premoženje prodaja, če med pridobitvijo in prodajo še ni poteklo dve leti, zmanjšan za plačani prometni davek (52. člen). Tožnica ne izpodbija dejanske ugotovitve, da je 18.10.1991 prodala osebno vozilo za kupnino v znesku 544.000,00 SIT pred potekom dveh let od pridobitve vozila. Prav tako ne ugovarja ugotovitvi, da je v letu 1990 povprečni letni osebni dohodek zaposlenih v Republiki Sloveniji znašal 122.064,00 din. Glede na takšno dejansko stanje je pravilen zaključek, da je tožnica zavezanka za davek od dobička iz kapitala. Ni mogoče namreč upoštevati njenih ugovorov, da je dejanski lastnik prodanega vozila bil A., s katerim je sklenila formalno kupoprodajno pogodbo 26.9.1991 zaradi registracije vozila v Sloveniji. Na podlagi navedene pogodbe je tožnica pravno postala lastnica tega avtomobila in je kot taka z njim tudi razpolagala. Tožnica ne zatrjuje, da bi bila kupoprodajna pogodba razveljavljena. Dokler ta pogodba obstoja, je tožnica pravna lastnica obravnavanega vozila, ne glede na razloge, iz katerih je bila pogodba sklenjena. Zato je tožnica kot lastnica tudi zavezanka za plačilo davka od dobička iz kapitala.

Tožnica v tožbi konkretno ne navaja, katera nova dejstva je navajala v pritožbi, ki bi jih morala v skladu z določbo 2. odstavka 236. člena ZUP upoštevati organ prve stopnje in tožena stranka. Če tožnica misli s tem okoliščine glede sklenitve kupoprodajne pogodbe z A. in razloge za prodajo tega vozila (drugih ugovorov ni navajala), je tožena stranka na vse te ugovore odgovorila. Po citirani določbi 2. odstavka 236. člena ZUP pa organ, ki je izdal odločbo, dopolni postopek, kadar navede pritožnik v pritožbi taka dejstva in dokaze, zaradi katerih bi utegnila biti odločitev o stvari drugačna. To pomeni, da organ prve stopnje ni dolžan v vsakem primeru dopolnjevati postopka, ampak je dopolnitev odvisna od njegove ocene predlaganih dokazov. Le v primeru, če organ prve stopnje oceni, da predlagani dokazi lahko vplivajo na drugačno odločitev o stvari, postopek dopolni. Smiselno zatrjevana kršitev pravil postopka torej ni podana. Iz navedenih razlogov je sodišče neutemeljeno tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih. Pravila ZUP in ZUS je sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiška predpisa.