Jedro

Temeljna razlika med varnostnima ukrepoma obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po določbi 64. člena KZ in obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po določbi 65. člena KZ je, da je prvi obvezno povezan z odvzemom prostosti, drugi pa je izključno kurativne narave. Če je storilec med izvrševanjem varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti nekaj časa nastanjen v zavodu, to ni kazenskopravni ukrep, temveč je lahko izključno le medicinske narave in je enako vsaki drugi hospitalizaciji, praviloma temelječi na svobodni privolitvi posameznika.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sklepom III K 357/2008 z dne 12. 1. 2009 D. F. izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ker je v stanju neprištevnosti (prvi odstavek 16. člena Kazenskega zakonika - KZ) storil kazniva dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 299. člena, poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena in nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom III Kp 10/2009 z dne 31. 3. 2009 pritožbo zagovornika D. F. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Okrožno sodišče v Mariboru je po poteku enega leta s sklepom Ks 1091/2009 z dne 20. 1. 2010 ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki je bil izrečen D. F. na podlagi tretjega odstavka 492. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) spremenilo v ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom III Kp 6/2010 z dne 11. 3. 2010 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočni sklep, s katerim je bil D. F. odrejen ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve prvega in četrtega odstavka 65. člena KZ v zvezi s 5. točko 372. člena ZKP. V zahtevi navaja, da varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti ni dopustno odrediti tako, da se ta izvršuje v Zavodu H., saj je takšna odločitev v nasprotju z namenom in smislom ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep o obveznem psihiatričnem zdravljenju na prostosti spremeni tako, da ne odredi, da se ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti izvršuje v Zavodu H. 3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila poslana v odgovor D. F. in njegovemu zagovorniku, ki je izrazil strinjanje z vloženo zahtevo.

B.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je sodišče z odločitvijo, da se ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti izvršuje v Zavodu H. na način, določen v 5. točki 372. člena ZKP, kršilo določbo prvega in četrtega odstavka 65. člena KZ, ki se na podlagi določbe 376. člena KZ-1 uporablja do uveljavitve zakona, ki bo urejal ukrepe obveznega psihiatričnega zdravljenja neprištevnih in bistveno zmanjšano prištevnih storilcev. Sodišče da je spremenilo ukrep obveznega zdravljenja v zavodu v ukrep obveznega zdravljenja na prostosti, smiselno pa ohranilo prejšnji režim, ko se je ukrep izvajal v zavodu. Meni, da je v nasprotju s smislom in namenom obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, da se le-ta izvršuje v zavodu H., saj gramatikalna razlaga pojma zdravljenje na prostosti ne dopušča razlage, da se ta lahko izvaja v zavodu.

5. V skladu z določbo prvega odstavka 64. člena KZ izreče sodišče storilcu, ki je storil kaznivo dejanje v stanju neprištevnosti ali bistveno zmanjšane prištevnosti, varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, če na podlagi teže storjenega kaznivega dejanja in stopnje storilčeve duševne motenosti ugotovi, da bi na prostosti lahko storil hudo kaznivo dejanje zoper življenje, telo, spolno nedotakljivost ali premoženje in ob dodatnem pogoju, da je takšno nevarnost mogoče odpraviti le z zdravljenjem in varstvom v zdravstvenem zavodu. Za izrek tega ukrepa morata biti sočasno podani negativna prognoza za storitev hudega kaznivega dejanja in indiciranost zdravljenja ter varstva v zdravstvenem zavodu. Po določbi drugega odstavka tega člena sodišče po uradni dolžnosti, periodično (po poteku enega leta) odloči, ali je nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebno.

6. Določilo prvega odstavka 65. člena KZ pooblašča sodišče, da lahko neprištevnemu storilcu kaznivega dejanja izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, če ugotovi, da je to potrebno in da zadostuje za to, da storilec ne bo ponavljal hujših kaznivih dejanj. V skladu s 155. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1) sodišče, ki je izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, napoti tistega, ki mu je izreklo ta ukrep, v zdravstveni zavod, v katerem naj se zdravi. O napotitvi obvesti tudi zdravstveni zavod.

7. Temeljna razlika med varnostnima ukrepoma obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu po določbi 64. člena KZ in obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po določbi 65. člena KZ je, da je varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu obvezno povezan z odvzemom prostosti, varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti pa je izključno kurativne narave, ker pri tem varnostnem ukrepu zdravljenje ni združeno z varstvom. Seveda je mogoče, da je storilec med izvrševanjem varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti nekaj časa nastanjen v zavodu, toda to njegovo bivanje v zavodu ni kazenskopravni ukrep, temveč je lahko izključno le medicinske narave in je enako vsaki drugi hospitalizaciji, praviloma temelječi na svobodni privolitvi posameznika.

8. V obravnavanem primeru je sodišče D. F. s pravnomočnim sklepom najprej izreklo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki se bo izvajal v socialno varstvenem zavodu posebnega tipa – Zavodu H. in sme trajati največ deset let. Po poteku enega leta je sodišče z izpodbijanim pravnomočnim sklepom odločilo, da se ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu spremeni tako, da se D. F. odredi ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki se izvršuje v Zavodu H. in sme trajati največ dve leti. V razlogih sklepa je navedlo, da so izpolnjeni pogoji, da se D. F. zdravi ambulantno, saj je potreben medikamentozne terapije in nadzora nad abstinenco. Obenem bo takšen ukrep omogočil D. F. namestitev v takšno ustanovo kot je Zavod H., na katero je eksistenčno vezan in tudi sam pristaja na bivanje v njej.

9. Po povedanem ni mogoče pritrditi zahtevi za varstvo zakonitosti, da je sodišče z izrekom varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu oziroma kršilo določbo prvega in četrtega odstavka 65. člena KZ. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ugotovilo, da niso več izpolnjeni pogoji za izvrševanje varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, da pa je D. F. še vedno potreben ambulantnega zdravljenja, zato mu je odredilo varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti ter v skladu s 155. členom ZIKS-1, odločilo, da se bo le-ta izvrševal v Zavodu H. Morebitno obsojenčevo bivanje oziroma nastanitev v Zavodu H., na katero sodišče nakazuje v razlogih sklepa in ki bi bilo D. F., glede na njegovo zdravstveno stanje nedvomno v korist, ni ukrep kazenskopravne narave, temveč lahko temelji le na njegovi privolitvi oziroma odločitvi njegovega skrbnika, v primeru, da bi mu bila odvzeta poslovna sposobnost. C.

10. Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 420. člena ZKP, zato je zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.