Jedro

Določbo vezanosti vložitve izpodbojne tožbe na pravila o preizkusu terjatev je potrebno tolmačiti tako, da je pogoj za vložitev izpodbojne tožbe izpolnjen ne takrat, ko je terjatev prijavljena, ali takrat, ko se o njej izjavi stečajni upravitelj (po 61. členu ZFPPIPP) ampak takrat, ko je objavljen sklep o preizkusu terjatev, saj šele slednji ustvarja pravne posledice v zvezi s prijavljenimi terjatvami.

Izrek

Zavrneta se pritožbi tožeče stranke in tožene stranke in se potrdi izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka izmed pravdnih strank krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje odločilo: zavrglo je tožbo v primarnem delu tožbenega zahtevka v zvezi z razveljavitvijo učinkov nadomestne izpolnitve z izročitvijo nedokončane cisterne polprikolice, nadalje v delu, s katero je bila vtoževana izročitev oz. vrnitev te polprikolice in v delu tožbe v zvezi s podrejenim dajatvenim zahtevkom, s katerim je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala vrnitev oz. plačilo 34.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30.7.2010 dalje do plačila (I. točka izreka odločbe); ugodilo je glavnemu tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na razveljavitev učinkov nadomestne izpolnitve za 60 kosov sestavnih delov v skupni vrednosti 59.709,29 EUR ter je ugodilo zahtevku, da je tožena stranka dolžna v stečajno maso te nadomestne dele v roku 15-tih dni vrniti (II. točka izreka odločbe); zavrnilo je glavni tožbeni zahtevek v delu, ki se je nanašal na račun štev. 10/0013 z dne 30.7.2010 in uveljavljanje, da je šlo za izročitev blaga nad vrednostjo 59.709,29 EUR ter za poplačilo s pobotom iznad zneska 59.372,96 EUR (III. točka izreka sodbe); zavrnilo je podrejeni tožbeni zahtevek v delu, ki se je nanašal na plačilo zneska 29.855,66 EUR s pp (IV. točka izreka odločbe) in odločilo o stroških postopka tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (V. točka izreka odločbe).

2. Zoper to odločbo se je pritožila tožeča stranka, in sicer je izpodbijala točko I in V izreka odločbe, tožena stranka, ki je prav tako vložila pritožbo, pa je izpodbijala točko I, II in V izreka odločbe.

3. Tožeča stranka je v pritožbi predlagala, da sodišče izpodbijano odločitev spremeni tako, da sklep o zavrženju dela tožbe in sklep o stroških postopka razveljavi in zadevo vrne v tem obsegu sodišču prve stopnje v nov postopek. Navedla je, da ni bilo pogojev za zavrženje tožbe, saj je bila izpolnjena procesna predpostavka iz petega odstavka 275. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ker je bila prijavljena izločitvena pravica prerekana in ni potrebno čakati na izdajo ali pravnomočnost sklepa o preizkusu. Nadalje je navedla, da tudi ni mogoče opreti odločitve sodišča na pravilo o drugačnem roku za izpodbijanje v primeru napotitve na vložitev tožbe zaradi ugoditve neobstoja prijavljene izločitvene pravice, saj je ta člen nejasen v tem, ali lahko splošni rok tudi podaljšuje, ali pa ga zgolj skrajšuje. V konkretnem primeru bi prišlo do napotitve tožene stranke in bi se napotitev glasila „na ugotovitev“, zato ne pride v poštev pravilo iz drugega odstavka 277. člena ZFPPIPP , ki je le logična izpeljava pravila o hkratnem uveljavljanju neobstoja prerekanega zahtevka in izpodbijanju pravnih dejanj (šesti odstavek 275. člena ZFPPIPP ).

4. Tožena stranka je v obsežni pritožbi, ki jo je podala iz vseh treh pritožbenih podlag, predlagala, da sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni oz. jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V zvezi z odločitvijo pod točko I. izreka sodbe je tožena stranka v pritožbi navedla, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi nesklepčnosti tožbe zahtevek zavrniti in ne tožbe zavreči. Glede prvostopne odločitve pod točko II. izreka sodbe pa je navedla, da so razlogi sodbe glede sporne dobave 60 kosov sestavnih delov sami s seboj v nasprotju in tudi protispisni. Sodišče najprej ugotavlja, da stranki v zvezi s prodajo teh sestavnih delov nista sestavili listine oz. je nista predložili sodišču, nato pa protispisno zapiše, da obstoja takšne pogodbe tožena stranka ni zanikala. Tožeča stranka je v tožbi sama večkrat zapisala, da je v zvezi s temi sestavnimi deli izdala zgolj račun, zato tožena stranka ni imela razlogov, da bi še sama zanikala obstoj pogodbe. V tem delu tožena stranka vidi bistvene kršitve določb ZPP z 15. točke 339. člena. Nadalje vidi takšne kršitve tudi zaradi tega, ker sodba temelji na izjavi priče B.Č., da je pri izročitvi 60 kosov sestavnih delov videl pripadajočo dobavnico, v tožbi pa je kar trikrat zapisano, da je bil izdan zgolj račun in nobena dobavnica. Sodba v zvezi s to pričo nima nobene dokazne presoje o njeni verodostojnosti, kar bi morala storiti v povezavi z nasprotujočimi si navedbami tožbe, zaradi česar je po mnenju pritožnika podana bistvena kršitev določb iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka ni ne zatrjevala ne dokazovala obstoja kupoprodajne pogodbe glede teh sestavnih delov, kljub temu pa sodba zaključuje, da je takšna pogodba med strankama obstajala. Tožena stranka nadalje sodišču prve stopnje očita, da ni dokazno ovrednotilo in ocenilo nasprotja med izpovedjo priče Č., da je za 60 kosov sestavnih delov dobavnico napisal vodja skladišča E.K., kar je v nasprotju s trditvijo tožeče stranke na glavni obravnavi, da je dobavnico sestavila priča Č. Nadalje sodišče ni opravilo dokazne ocene, katero dobavnico je priča Č. videl, enako velja za CMR listino, in ni naredilo dokazne ocene o tem, kaj pomeni za zadevo, da je priča Č. listino v prilogi A6 opredelila kot dobavnico. Če bi vse te dokaze sodišče ocenilo korektno in nepristransko, bi ugotovilo, da so navedbe tožeče stranke o dobavnici in izročitvi 60 kosov sestavnih delov v celoti neresnične in neverodostojne. S tem je sodišče naredilo bistveno kršitev določb iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba nadalje izpostavlja, da tožeča stranka ni dokaznega predloga za zaslišanje B.Č. ustrezno substancirala. Sodišče je tako s postavljanjem vprašanj priči samo ugotavljalo dejstva, ki jih stranka sploh ni navajala. S tem je kršilo razpravno načelo, kar je vplivalo na zakonitost sodbe, saj je na podlagi dejstev, ki jih je črpalo iz izpovedi priče Č., ugodilo zahtevku pod točko 2 izreka sodbe. Tožena stranka poudarja, da je to kršitev že grajala tudi v postopku na prvi stopnji, pa se sodišče to tega ni opredelilo, s čimer je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev iz navedene določbe ZPP je sodišče storilo tudi s tem, ko je toženo stranko skoraj povsem onemogočilo v obravnavanju pred sodiščem. Preprečilo mu je podajanje pripomb, predlogov in ugovorov ter postavljanje vprašanj priči Č. V zapisnik pa ni vneslo uvodne, bistvene izjave priče, „da ni sodeloval s toženo stranki pri dobavi spornega blaga in kar se tiče teh okoliščin“. S tem je storilo bistveno kršitev določb ZPP iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba nadalje navaja, da je protispisna tudi trditev na 12. strani sodbe, da tožena stranka ni nikoli postavila trditve, da 60 kosov sestavnih delov ni prejela, saj v točki III izpodbijane sodbe sodišče tudi samo povzame, da je tožena stranka poudarila, da ta izročitev ni bila predmet prodajne pogodbe z dne 24.7.2010, tožeča stranka pa tudi ni trdila, da bi bila predmet ustne pogodbe. Tožena stranka je v tem delu izrecno uveljavljala nesklepčnost in nekonsistentnost tožbe in trditev, ugovarjala je tudi, da tožeča stranka še ni navedla, komu, kdaj in na kakšen način je bilo sporno blago dobavljeno in da zato ni predložila nobenega dokaza. Na naroku dne 27.2.2012 pa je tožena stranka izrecno zanikala vse navedbe tožeče stranke, torej tudi to, da ji je tožeča stranka izročila in dobavila 60 kosov sestavnih delov. S tem je sodišče storilo bistveno kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka in iz prvega odstavka 339. člena. Po mnenju pritožnika je bilo napačno uporabljeno tudi materialno pravo v zvezi s presojo izročitve in dobave spornih 60 kosov blaga. Pritožba nato obširno razlaga, kakšne listine bi v konkretnem primeru, ko bi šlo za izvoz blaga v tujino, morale biti izdane, zaradi česar po mnenju pritožnika ni mogoče izročitve in dobave blaga dokazovati s pričo, in zaključi, s citiranjem petega odstavka 214. člena ZPP. Stroškovnemu delu odločbe prve stopnje pa pritožnik očita, da je neobrazložen, zaradi česar se tudi ne more preizkusiti, in je zato podana bistvena kršitev pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Pritožba tožeče stranke in pritožba tožene stranka sta neutemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke:

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrženju tožbe v delu, ki se nanaša na razveljavitev učinkov izročitve nedokončane cisterne polprikolice in na njeno vrnitev v stečajno maso, temeljilo na 275. členu ZFPPIPP. Ugotovilo je, da je tožena stranka v stečajnem postopku nad tožečo stranki prijavila na podlagi sklenjene kupne pogodbe izločitveno pravico na cisterni polprikolici, stečajni upravitelj je to pravico prerekal, ni pa še bil izdan sklep o preizkusu terjatev (iz 69. člena ZFPPIPP).

7. V skladu s petim odstavkom 275. člena ZFPPIPP je v primeru, ko je oseba, v korist katere je bilo opravljeno dejanje iz 271. člena ZFPPIPP, prijavila v stečajnem postopku svojo terjatev ali ločitveno ali izločitveno pravico, ki jo je pridobila s tem dejanjem, dovoljeno izpodbojni zahtevek uveljaviti samo, če je ta terjatev ali izločitvena ali ločitvena pravica prerekana v skladu s pravili ZFPPIPP o preizkusu terjatev ali ločitvenih ali izločitvenih pravic. V takšnem primeru je v drugem odstavku 277. člena ZFPPIPP določena tudi izjema od siceršnjega šestmesečnega roka za vložitev izpodbojne tožbe. Ta določba, ki ji pritožba očita nejasnost, po mnenju pritožbenega sodišča določno pove, da je potrebno izpodbojno tožbo vložiti v roku za ugotovitev neobstoja te prerekane terjatve ali pravice, kar pomeni, da je ta rok ob različnih procesnih situacijah različno dolg gledano od datuma objave oklica o začetku stečajnega postopka in je lahko tudi daljši od šestmesečnega, če se rok za napotitev na pravdo izteče po šestih mesecih od začetka stečajnega postopka. Določbo vezanosti vložitve izpodbojne tožbe na pravila o preizkusu terjatev, je tudi po presoji pritožbenega sodišča, potrebno tolmačiti tako, da je pogoj za vložitev izpodbojne tožbe izpolnjen ne takrat, ko je terjatev prijavljena, ali takrat, ko se o njej izjavi stečajni upravitelj (po 61. členu ZFPPIPP), ampak takrat, ko je objavljen sklep o preizkusu terjatev, saj šele slednji ustvarja pravne posledice v zvezi s prijavljenimi terjatvami. Po tem sklepu namreč upnik, katerega izločitvena pravica (kot jo v konkretnem primeru uveljavlja tožena stranka) je bila prerekana (in ki ne temelji na izvršilnem naslovu), mora v skladu s 310. členom ZFPPIPP v enem mesecu vložiti tožbo za ugotovitev prerekane izločitvene pravice, v istem roku pa mora biti vložena tudi izpodbojna tožba (oziroma v pravdi za ugotovitev terjatve vložen ugovor izpodbojnosti v skladu s četrtim odstavkom 275. člena ZFPPIPP), kar omogoča enotno obravnavanje teh dveh nasprotujočih se zahtevkov.

8. Ob drugačnem tolmačenju določbe petega odstavka 275. člena ZFPPIPP bi v konkretnem primeru prišli do pravno nevzdržne situacije, ko bi tožena stranka (ki bi bila, kot pravilno ugotavlja pritožba, napotena na pravdo za ugotovitev svoje prerekane izločitvene pravice) v roku iz 310. člena ZFPPIPP vložila tožbo z vsebino iz prvega odstavka 309. člena ZFPPIPP, to je tožbo, da se ji izroči premoženje, za katerega je v stečajnem postopku uveljavljala izločitveno pravico, medtem pa bi lahko stečajni dolžnik že vložil izpodbojno tožbo ali pa celo že razpolagal (v primeru utemeljenosti zahtevka, seveda) s pravnomočno sodbo iz izpodbojne tožbe, da je tožena stranka dolžna v stečajno maso vrniti to premoženje.

9. Na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev je zato pritožbeno sodišče pravno pravilno odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju dela tožbe glede razveljavitve učinkov nadomestne izpolnitve z izročitvijo nedokončane cisterna polprikolice, glede izročitve te premične stvari ter podrejeno zahtevanega plačila vrednosti stvari (točka I. izreka izpodbijane sodbe) v skladu s prvim odstavkom 351. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) potrdilo in zavrnilo neutemeljeno pritožbo tožeče stranke, saj tudi ni našlo nobenih kršitev, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti.

K pritožbi tožene stranke

10. Tožena stranka svojega pritožbenega očitka o nesklepčnosti tožbe (glede zahtevka, obravnavanega pod točko I. izreka sodbe) z ničemer ni obrazložila, poleg tega pa za vlaganje pritožbe zoper ta del izpodbijane sodbe tudi nima pravnega interesa. Zato pritožba tožene stranke v tem delu ne more biti utemeljena.

V preostalem delu pa pritožba tožene stranke vsebinsko izpodbija le ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo 60 kosov sestavnih delov (navedenih v točki II. Izreka izpodbijane sodbe) toženi stranki izročenih.

Ne drži pritožbeni očitek, da naj bi bila sodba protispisna, ker ugotavlja, da listine o prodaji sestavnih delov ni bilo, po drugi strani pa ugotavlja, obstoja pogodbe tožena stranka ni zanikala. Za prodajo premičnin zakon ne predpisuje nobene oblike, tako da je bilo povsem primerno, da je sodišče prve stopnje na podlagi drugih okoliščin in podatkov ugotavljalo, ali je bila pogodba o prodaji sklenjena. Pravilno se je pri tem med drugim oprlo tudi na dejstvo, da tožena stranka sklenitve te pogodbe ni zanikala. Njeno navajanje med postopkom, da izročitev teh sestavnih delov ni bila predmet prodajne pogodbe z dne 24. 7. 2010 ( za cisterno polprikolico), pa tudi ugovarjanje nesklepčnosti in nekonsistentnosti tožbe, češ da tožeče stranka ni navedla, komu kdaj in kako je bilo sporno blago dobavljeno, na kar se v pritožbi sklicuje tožena stranka, ne ovrže dejstva, da tožena stranka ni v postopku na prvi stopnji nikoli postavila trditve, da pogodba o prodaji 60 sestavnih delov ni bila sklenjena, in da ji te premične stvari niso bile izročene. Tudi pavšalni ugovor, dan na prvem naroku za glavno obravnavo, da »izrecno zanika vse navedbe tožeče stranke«, iz česar naj bi se sklepalo, da je tožena stranka zanikala tudi izročitev spornih sestavnih delov (na kar se pritožba tudi sklicuje), ne spremeni zgoraj navedene ugotovitve. Povsem jasno je, da morajo pravdne stranke določno oblikovati svoje trditve v postopku (212. člen ZPP), in da je ugovor, da stranka zanika navedbe nasprotne stranke, če pri tem določno ne navede za posamezno trditev razlogov za to zanikanje, pravno neupošteven.

Druga okoliščina, ki pritrjuje ugotovitvi, da je bila prodajna pogodba sklenjena, in ki jo je prav tako ugotavljalo tudi prvostopno sodišče, izhaja že iz listine, ki jo je potrdila tožena stranka sama, to je iz kompenzacijske listine, z dne 30.7.2010 (priloga A7), saj je tožena stranka soglašala, da se njene terjatve do tožeče stranke pobotajo z obveznostjo ki jo je imela do tožeče stranke po računu EU 10/0013, to je po računu, izstavljenem prav za teh 60 sestavnih delov (priloga A6). Da bi ti sicer jasni podatki, kot izhajajo iz navedenih listinskih dokazov, iz kakršnegakoli razloga ne držali, tožena stranka v postopku tudi ni zatrjevala. Že samo na podlagi teh dveh dejstev je sodišče prve stopnje utemeljeno naredilo pravni zaključek, da sta stranki sklenili (očitni ustno, čeprav tega ni posebej zapisalo) prodajno pogodbo za 60 sestavnih delov. Nesmiseln pa je pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni zatrjevala obstoja kupoprodajne pogodbe za sestavne dele, saj je vendar na tem dejstvu temeljila svojo tožbo, ko je kot eno izmed pravnih dejanj, sklenjenih pred začetkom stečaja tožeče stranke, izpodbijala pogodbo o prodaji teh sestavnih delov.

Na podlagi teh dejstev narejenega zaključka sodišča prve stopnje, da je bila sklenjena prodajna pogodba za sestavne dele, ne more po presoji pritožbenega sodišča omajati tožena stranka s pritožbenimi trditvami o kršitvah, ki naj bi jih sodišče prve stopnje naredilo pri zaslišanju priče B.Č. oziroma pri dokazni oceni tega zaslišanja. Četudi bi kakšne kršitve v zvezi s tem dokazom bile storjene, zato ne bi mogle vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Vendar je ne glede na to v zvezi z zatrjevano neverodostojnostjo pričanja g. Č., ker je govoril o dobavnici, po pritožbenih navedbah pa iz tožbe izhaja, da je bil izdan zgolj račun, potrebno zapisati, da tožeča stranka ni nikoli navedla, da dobavnica za izročeno blago ni bila sestavljena. Poudarki tožeče stranke, da je bil izstavljen zgolj račun, so se nanašali na to, da pogodbe v pisni obliki (za razliko od drugega pravnega posla v zvezi s cisterno) ni bilo sestavljene, kar iz celotnega besedila tožbenih navedb dovolj jasno izhaja. Tožeča stranka pa je na prvem naroku glavne obravnave 27. 2. 2012 pravočasno celo navedla, da je bila sestavljena dobavnica oziroma prevzemni zapisnik, tako da je priča na zaslišanju samo potrdila to zatrjevano dejstvo ki ga ne omaja niti v pritožbi opozorjeno neskladje (med navedbo stranke in izpovedjo priče) o tem, kdo je sestavil dobavnico, saj neskladja v izpovedi priče, da je videl izročitev sestavnih delov, da je videl dobavnico, in da je zato vedel, h komu so te stvari šle, ni bilo. Po oceni pritožbenega sodišča prvostopno sodišče tudi ni zaslišanja te priče opravilo v nasprotju z dokaznim predlogom tožeče stranke, ki je bil tudi dovolj substanciran in je glasil, da se pričo zasliši v zvezi z izročitvijo blaga in podrobnostmi te izročitve (l. št. 45a). Svojo odločitev je prvostopno sodišče utemeljevalo na izpovedi priče samo o teh, v dokaznem predlogu predlaganih okoliščinah, pri čemer tudi po mnenju pritožbenega sodišča glede na zgoraj izpostavljeni dejstvi (o jasnih listinskih dokazih in o tem, da sklenitev pogodbe ni bila prerekana) tudi podrobnejše zasliševanje priče (zaradi česar naj bi bilo toženi stranki skoraj povsem onemogočeno obravnavanje) ne bi privedlo do drugačne sodne odločitve.

Zmotno je pravno naziranje tožene stranke, da se dejstvo izročitve blaga ne more ugotavljati s pričo, kot je zmotno tudi njeno navajanje, da ni potrebno dokazovati dejstev v zvezi s tem, katere listine so potrebne, ko je blago poslano v drugo državo, članico EU. Poleg tega pa je tožena stranka navedbe o teh listinah, ki bi morale biti izpolnjene ob izvozu spornih sestavnih delov, prvič podala šele v pritožbi, zato teh navedb pritožbeno sodišče tudi sicer ne bi moglo upoštevati ( prvi odstavek 337. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je odločilo, da glede na uspeh strank v pravdi, vsaka izmed njiju krije svoje stroške postopka, pri čemer je po presoji pritožbenega sodišča svojo odločitev dovolj obrazložilo ( glede na zneske, s katerimi je posamezna pravdna stranka uspela) in jo je mogoče preizkusiti. Zato je pritožba tožene stranke tudi v tem delu neutemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti (353. člen ZPP).

Pritožnika, ki s svojima pritožbama nista uspela, sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).