Jedro

V obravnavani zadevi - upoštevaje tožbene trditve - med strankama ni sporno, da je tožnik 24. 4. 2023 pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito; da je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil tožnik 14. 4. 2023 prvič vpisan v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški; da je bila Republika Hrvaška s strani tožene stranke zaprošena za sprejem tožnika ter da je 24. 5 2023 sporočila, da bo v skladu s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III ponovno sprejela tožnika. S tožnikom je bil 31. 5. 2023 opravljen osebni razgovor, na katerem je podal izjavo, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa (str. 2 do 4). Glede na tožbene trditve med strankama tudi ni sporna ugotovitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da v konkretnem primeru ne gre za osebo, ki bi potrebovala posebno psihološko ali psihiatrično zdravstveno obravnavo. Sporno je, predvsem, ali zaradi ravnanj hrvaške policije in vojske na meji med Republiko Hrvaško ter Bosno in Hercegovino, o katerih je v postopku pred toženo stranko izpovedoval tožnik, obstaja ovira za predajo tožnika Republiki Hrvaški iz razlogov drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III.

Ker bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito (in ne kot tujec), bi bile tudi po presoji sodišča za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je tožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na sprejem namere oziroma prošnje za mednarodno zaščito (v okviru policijskega postopka ob meji). Zaradi ravnanj hrvaških obmejnih organov, ki naj bi jim bil tožnik izpostavljen, tako še ni mogoče šteti, da bo v primeru predaje Republiki Hrvaški izpostavljen enakim ravnanjem, kot naj bi jim bil ob zatrjevanih štirih poskusih nezakonitega vstopa v Republiko Hrvaško.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Postopek po predlogu za izdajo začasne odredbe se ustavi.

Obrazložitev

1. Tožnik, ki naj bi bil državljan Kraljevine Maroko, je 9. 11. 2023 vložil tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2196/2023/12 (1222-19) z dne 25. 10. 2023 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), s katerim je bilo odločeno, da se njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrže in da bo na podlagi meril določenih v Uredbi Dublin III predan Republiki Hrvaški, kot odgovorni državi članici za obravnavo njegove prošnje. V tožbi navaja, da toži predvsem iz razloga, ker je tožena stranka napačno uporabila drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena t. i. Uredbe Dublin III,1 saj je prepričan, da v skladu z omenjeno določbo v njegovem primeru predaja Republiki Hrvaški ni mogoča. Tožena stranka namreč (napačno) prestrogo ločuje azilni postopek in policijski postopek s tujci, ki nezakonito vstopijo na ozemlje Republike Hrvaške. V konkretnem primeru je bil tožnik s strani hrvaške policije obravnavan kar štirikrat, pri čemer so policisti z njim vsakokrat ravnali nečloveško in poniževalno. Bil je pretepen, mučen, ob vsakem prijetju je bil nameščen v osamo, bil je brez hrane in vode. Tožnik meni, da na podlagi takšnih izkušenj tožena stranka ne more domnevati, da bodo po predaji na podlagi Uredbe Dublin III v azilnem postopku varovane njegove temeljne človekove pravice, zgolj zato, ker gre za postopek druge vrste in ga bodo sprejele druge uradne osebe. Tožnik se tudi ne strinja s stališčem tožene stranke, da lahko podatki o obstoju dejanskih sistemskih pomanjkljivostih v azilnih postopkih izhajajo le iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, iz sodnih odločb odreditvene države članice in iz odločb, poročil in drugih dokumentov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Tožena stranka bi morala upoštevati informacije o stanju na Hrvaškem glede dublinskih povratnikov, ki so bile predložene v upravnem postopku, saj iz njih izhaja utemeljenost domneve o sistemskih pomanjkljivostih na Hrvaškem. Iz predloženih gradiv izhajajo informacije o onemogočanju dostopa do postopkov mednarodne zaščite s strani hrvaških organov; o sodbah nacionalnih sodišč glede nedopustnosti vračanja prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaško in postopkov pred ESČP zaradi kršenja pravic prosilcev za azil; informacije o nasilju hrvaških policistov nad begunci in informacije glede težav ljudi, ki potrebujejo psihološko pomoč. Nadalje tožnik še navaja, da se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na načelo vzajemnega zaupanja, saj ga drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III ne predpisuje. Uporabe tega načela ne gre primerjati z ureditvijo evropskega naloga za prijetje, kjer je omenjeno načelo predpisano z uvodno izjavo št. 10 Okvirnega sklepa sveta 2002/584 z dne 13. junija 2002 o evropskem nalogu za prijetje in postopkih predaje med državami članicami. Tožena stranka bi morala poleg v tožbi naštetih sodb naslovnega sodišča upoštevati tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up-613/16 z dne 28. 9. 2016, v kateri je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz t. i. sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. Tožnik s tožbo zahteva odpravo izpodbijanega sklepa ali pa odpravo in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

2. Tožnik je hkrati s tožbo vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbe, ki pa ga je v teku postopka umaknil. Glede na to je sodišče postopek po predlogu za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi drugega odstavka 34. člena ZUS-1 ustavilo (II. točka izreka odločbe).

3. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo obrazloženo predlagala zavrnitev tožbe.

4. Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo, na kateri je v dokaznem postopku na podlagi drugega odstavka 20. člena ZUS-1 pregledalo in prebralo vse listine v spisu, ki se nanaša na to zadevo in ga je sodišču na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZUS-1 predložila tožena stranka. Drugi dokazi niso bili predlagani.

5. Po presoji sodišča tožba ni utemeljena, saj je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, izpodbijani sklep je pravilen in na zakonu utemeljen, zato sodišče sledi njegovi utemeljitvi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).

6. Z izpodbijanim sklepom je bila na podlagi četrte alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 zavržena prošnja tožnika za priznanje mednarodne zaščite in na podlagi devetega odstavka 49. člena ZMZ-1 odločeno, da je za obravnavo tožnikove prošnje odgovorna Republika Hrvaška, kateri bo tožnik predan v skladu s prvim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III. Tožena stranka je v postopku ugotovila, da je bil tožnik v EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito prvič vpisan v Republiki Hrvaški, ki je odgovornost za obravnavo njegove prošnje na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III sprejela. S tožnikom je bil opravljen osebni razgovor, v katerem je izjavil, da v Republiki Hrvaški ni izrecno zaprosil za priznanje mednarodne zaščite, in da se zaradi izredno slabih izkušenj s hrvaško policijo in vojsko, ki ga je obravnavala ob vsakokratnem prijetju na meji med Hrvaško in Bosno in Hercegovino, ne želi vrniti na Hrvaško. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, pa je tožena stranka ocenila, da tožnikove izjave o grdem ravnanju policije in vojske za odločitev niso relevantne, in ne zadoščajo za utemeljen zaključek, da bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški tam z njim nečloveško ali poniževalno ravnali, saj bo šlo v njegovem primeru po predaji za postopek mednarodne zaščite in ne za postopek, ki ga hrvaška policija in vojska izvajata v okviru nadzora nad gibanjem oseb (tujcev), ki želijo nelegalno prestopiti državno mejo. Za odločitev o tožnikovi prošnji je namreč bistveno, kakšno je ravnanje hrvaških organov po tem, ko je oseba že imela status prosilca za mednarodno zaščito, pri čemer v konkretnem primeru tožnik po oddaji prstnih odtisov slabih izkušenj s policijo in vojsko ni več imel, stika z osebami, pristojnimi za obravnavo prošenj za priznanje mednarodne zaščite pa sploh ni imel, saj je bil v azilnem domu le tri ure. Tožnik, ki ni oseba, ki bi potrebovala posebno zdravstveno obravnavo, bo po predaji sprejet s strani uradnih oseb hrvaškega MNZ in ne policije ter bo imel v sklopu pravic, ki jih imajo prosilci v dublinskem postopku, zanesljivo zagotovljenega tudi tolmača, seveda vse pod pogojem, če bo po predaji namero za ponovno vložitev prošnje izrazil. Tožena stranka je v postopku obravnave tožnikove prošnje preučila tudi s strani tožnikove pooblaščenke predložene "Informacije o stanju na Hrvaškem"2 in dva odgovora Hrvaškega pravnega centra3 ter se do njih opredelila. Ugotovila je, da se večina predloženega gradiva nanaša na osebe, ki nezakonito vstopajo v Republiko Hrvaško in ne na vlagatelje namere ali prosilce za priznanje mednarodne zaščite na Hrvaškem. Predložene sodbe pa se nanašajo na konkretne primere, ki jih ne gre posploševati na vse primere predaj. Tožena stranka se je v sklepu opredelila tudi do drugih dokumentov4 in poročil,5 ki imajo po njeni oceni večjo težo, kot gradivo, ki ga je predložila tožnikova pooblaščenka, in iz katerih izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU po Uredbi Dublin III, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite, saj med državami članicami EU velja načelo vzajemnega zaupanja. V izpodbijanem sklepu je poudarila, da v postopek ni bil predložen noben primer, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III oviran pri dostopu do postopka mednarodne zaščite ali bi bil deportiran v Bosno in Hercegovino oz. Srbijo, niti takšnega primera ne omenja sodna praksa drugih držav članic EU. Poleg tega bi v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS podatki o obstoju dejanskih sistemskih pomanjkljivosti lahko izhajali zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope in Združenih narodov. Tožena stranka na podlagi ugotovljenega zaključuje, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

7. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrgla na podlagi četrte alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ-1, ki določa, da lahko pristojni organ prošnjo s sklepom zavrže kot nedopustno, če se na podlagi meril določenih v Uredbi 604/2013/EU ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU. V skladu z devetim odstavkom 49. člena ZMZ-1 pristojni organ v primeru zavrženja prošnje na podlagi četrte alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 v sklepu določi, katera država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU je odgovorna za obravnavo prošnje. Pravna podlaga za predajo tej državi pa je prvi odstavek 29. člena Uredbe Dublin III.

8. V EU je bila na podlagi odločitve o skupni azilni politiki (kot prenovitev Uredbe sveta št. 343/2003) sprejeta Uredba Dublin III, ki ureja merila in mehanizme za določitev države članice EU, ki bo odgovorna za vsebinsko obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito (1. člen Uredbe Dublin III). Cilj omenjene uredbe je zagotovitev učinkovitega dostopa do postopka priznanja mednarodne zaščite, preprečitev prosilcem, da bi vlagali prošnje v več državah članicah EU oz. izbirali odgovorno državo članico EU, ter zagotovitev solidarnosti med državami. V skladu s prvim odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki je vložena na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, obravnava ena sama država, ki je za to odgovorna glede na merila, ki so določena v III. poglavju omenjene uredbe, določen pa je tudi postopek predaje tej državi.

9. Uredba Dublin III temelji na domnevi, da vse države članice EU spoštujejo mednarodne instrumente varstva človekovih pravic, spoštujejo obveznosti ki izhajajo iz direktiv. To pomeni, da omenjena uredba temelji na načelu medsebojnega zaupanja, in da zato vse države članice štejejo za varne tretje države. To pomeni, da je praviloma predaja prosilca drugi državi članici EU brez vsebinske presoje njegove prošnje dopustna. Vendar pa meddržavno zaupanje ne sme biti absolutno. Zato mora biti domneva o varnosti vseh držav članic EU izpodbojna. Prosilcu mora biti zagotovljena individualna presoja njegovih osebnih okoliščin. Država članica EU ne sme prosilca predati v drugo državo članico EU, če bi pristojni organ ugotovil, da posamezna država članica EU zanj ni varna država.6

10. Tudi SEU je v sodbi C-163/17 z dne 19. 3. 2019 (Jawo) navedlo, da skupni evropski azilni sistem in Uredba Dublin III temeljita na načelu medsebojnega zaupanja,7 ki od vsake od držav članic zahteva, naj razen v izrednih okoliščinah šteje, da vse druge države članice spoštujejo pravo EU in zlasti temeljne pravice, priznane s tem pravom. Vzpostavljena je torej domneva, da je obravnavanje prosilcev za azil v vsaki državi članici v skladu z zahtevami Listine EU o temeljnih pravicah, Ženevske konvencije in EKČP oz. da se prosilec po predaji ne bo znašel v položaju, v katerem bi bile kršene njegove človekove pravice. Kot omenjeno, pa je ta domneva izpodbojna.

11. V 21. točki uvodne izjave Uredbe Dublin III je zapisano, da pomanjkljivosti ali razpad azilnih sistemov lahko ogrozijo nemoteno delovanje sistema vzpostavljenega na podlagi te uredbe, kar pa bi lahko povzročilo nevarnost, da bodo kršene pravice prosilcev, kot jih določajo pravni red EU na področju azila, Listina EU o temeljnih pravicah in druge mednarodne obveznosti v zvezi s človekovimi pravicami in pravicami beguncev. Iz navedenega razloga je v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III izrecno urejen primer, ko predaja prosilca odgovorni državi članici ni mogoča zaradi utemeljene domneve,8 da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročili nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah. V takšnem primeru mora država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučevati merila iz III. poglavja uredbe, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

12. Kot to izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-613/16-16 z dne 28. 9. 2016 (opomba 12) je vsebinska in dokazna merila za presojo pogojev, ki so določeni v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, z upoštevanjem (takratne) sodne prakse ESČP in SEU povzel generalni pravobranilec Niil Jaaskinen v 61. točki sklepnih predlogov v zadevi SEU št. C-4/11 (Zvezna republika Nemčija proti Kavehu Puidu). Pri tem se je oprl zlasti na odločitev SEU v zadevi C-411/10 in C-493/10 z dne 21. decembra 2011 (N. S. in drugi), v kateri je SEU kot vsebinski pogoj za presojo opredelilo razmere, v katerih imajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka in pogoji za sprejem nosilcev za azil v državi članici, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje za azil na podlagi Uredbe št. 343/2003 (ki je predhodnica Uredbe Dublin III), za posledico nečloveško in ponižujoče ravnanje. Dokazni pogoj pa je SEU določilo na točki, na kateri bi država članica prosilca za azil običajno predala in ne bi bilo mogoče, da se ne bi zavedala sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku in v pogojih za sprejem prosilca za azil v tej drugi državi članici, ker obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil prosilec za azil izpostavljen tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja.9 Po mnenju generalnega pravobranilca Jaaskinena je na obstoj takšnega položaja mogoče sklepati na podlagi podatkov UNCHR, Mednarodnega rdečega križa, Evropske komisije in sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice ter SEU. Poleg tega si organi držav članic, pristojni za azil, med seboj izmenjujejo podatke o pogojih za sprejem prosilcev za azil. Ker se izredni položaj, kakršen je opisan v sodbi N. S., ne nanaša na lastnosti posameznega prosilca za azil, so države članice dolžne upoštevati izredne razmere na splošno in ne le kot dokaz, ki se predloži v okviru presoje dopustnosti posamezne prošnje.10

13. Tudi v skladu s prakso Vrhovnega sodišča RS je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.).11 Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oz. nečloveško ravnanje. Tudi po stališču SEU in Vrhovnega sodišča RS gre za vprašanje, ali obstoji resna nevarnost, da bo prosilec izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanja zaradi predaje državi članici po Uredbi Dublin III ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem.12

14. V obravnavani zadevi - upoštevaje tožbene trditve - med strankama ni sporno, da je tožnik 24. 4. 2023 pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito; da je bilo v postopku ugotovljeno, da je bil tožnik 14. 4. 2023 prvič vpisan v Centralno evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški; da je bila Republika Hrvaška s strani tožene stranke zaprošena za sprejem tožnika ter da je 24. 5 2023 sporočila, da bo v skladu s petim odstavkom 20. člena Uredbe Dublin III ponovno sprejela tožnika. S tožnikom je bil 31. 5. 2023 opravljen osebni razgovor, na katerem je podal izjavo, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa (str. 2 do 4). Glede na tožbene trditve med strankama tudi ni sporna ugotovitev tožene stranke v izpodbijanem sklepu, da v konkretnem primeru ne gre za osebo, ki bi potrebovala posebno psihološko ali psihiatrično zdravstveno obravnavo. Sporno je, predvsem, ali zaradi ravnanj hrvaške policije in vojske na meji med Republiko Hrvaško ter Bosno in Hercegovino, o katerih je v postopku pred toženo stranko izpovedoval tožnik, obstaja ovira za predajo tožnika Republiki Hrvaški iz razlogov drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III.

15. Kot že zgoraj navedeno, predaja prosilca prvotno odgovorni državi članici iz razlogov po drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III ni dopustna v primeru, ko je izkazano, da ni mogoče, da se država članica, ki izvaja postopek določanja odgovorne države članice, ne bi zavedala sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku in v pogojih za sprejem prosilca za azil v tej drugi državi članici, ker obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil prosilec za azil izpostavljen tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Kot nadalje izhaja iz že omenjenega mnenja generalnega pravobranilca Niila Jaaskinena (na katerega se sklicuje tudi Ustavno sodišče v zadevi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016) je na obstoj takšnega položaja mogoče sklepati na podlagi podatkov UNCHR, Mednarodnega rdečega križa, Evropske komisije in sodne prakse ESČP ter SEU. Podobno izhaja iz sodbe SEU v zadevi C-404/15 in C-659/15 z dne 5. 4. 2016 (Aranyosi in Caldaru proti Generalstaatsantwaltschaft Bremen) ter prakse Vrhovnega sodišča RS,13 in sicer da se mora pristojni organ pri presoji obstoja dejanske nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v drugi državi članici, opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope in Združenih narodov.14

16. To pomeni, da aktualna sodna praksa zahteva, da se sistemske pomanjkljivosti v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III prvenstveno izkazujejo predvsem z dokumenti določenih institucij oz. pristojnih organov. Sodišče ugotavlja, da takšni dokumenti v tej zadevi niso bili predloženi, niti niso sodišču znani. V okviru gradiv, ki so bila predložena s strani strank (Informacije o stanju na Hrvaškem z dne 25. 4. 2023 (s Komentarjem z dne 22. 9. 2023), bi bila sicer za predmetno zadevo lahko potencialno relevantna gradiva, ki so v Informacijah o stanju na Hrvaškem z dne 25. 4. 2023 predstavljena pod točkama 1 in 2. Vendar pa sodišče ugotavlja, enako kot tožena stranka, da zgolj na podlagi odločitev posameznih nacionalnih sodišč, ki se sicer nanašajo na predajo prosilcev po Uredbi Dublin III, ter na podlagi predstavljenih odločitev ESČP, ki pa se nanašajo na ravnanje hrvaških obmejnih organov (ne pa na ravnanje hrvaških državnih organov v zvezi z obravnavo prošenj za azil dublinskih povratnikov) samo po sebi še ne izkazuje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje prosilcev predanih po Uredbi Dublin III. Poleg navedenega se je tožena stranka do vseh relevantnih predloženih gradiv v izpodbijanem sklepu tudi ustrezno in v primernem obsegu opredelila, tožnik pa stališčem tožene stranke v zvezi s posameznim gradivom oz. dokumentom v tožbi niti ni konkretizirano nasprotoval, ampak se je le pavšalno skliceval na posamezni sklop gradiva zbranega v Informacijah o stanju na Hrvaškem z dne 25. 4. 2023. 17. Poleg sklicevanja na gradiva, ki so bila predložena v predhodnem postopku, je tožnik tožbo utemeljeval tudi z izkušnjami, ki jih je pridobil na Hrvaškem, preden je nezakonito vstopil v Republiko Slovenijo.15 V zvezi s tem sodišče ugotavlja, da se vse tožnikove slabe izkušnje, o katerih je izpovedal v postopku pred toženo stranko, nanašajo na ravnanje hrvaških obmejnih organov, tj. vojske in policije, ob tem, ko naj bi tožnik štirikrat poskušal iz Bosne in Hercegovine nezakonito vstopiti v Republiko Hrvaško. Tožnik pa je v postopku pred toženo stranko tudi izpovedal, da na policijski postaji z drugimi uradnimi osebami razen s policisti ni imel opravka, pri čemer po oddaji prstnih odtisov (s čimer je postal prosilec za azil - kar v tožbi ni bilo izpostavljeno kot sporno), ni imel več stika s hrvaško policijo. Takoj po odvzemu prstnih odtisov je lahko prostovoljno odšel, in sicer je šel na kosilo v azilni dom, nato pa takoj naprej proti Sloveniji. Ob sprejemu v azilni dom na Hrvaškem je imel na voljo tolmača, ki pa ga ni potreboval, saj je bil tam le tri ure. Sprejem v azilni dom je bil normalen, stika z uradnimi osebami hrvaškega MNZ ni imel. Hrana v azilnem domu je slaba, sicer pa je azilni dom čist. Kljub temu se na Hrvaško ne želi vrniti, saj meni, da bodo uradne osebe hrvaškega MNZ v azilnem postopku z njim ravnale enako kot so ravnali policisti ob meji (kar pomeni, da tožnik meni, da ga bodo pretepali, mučili, osamili, pustili brez hrane in pijače itd.).

18. Sodišče ugotavlja, da izkušnje, o katerih je tožnik izpovedal v postopku pred toženo stranko, niso pravno odločilne za presojo v tej zadevi. Upoštevaje aktualno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS je namreč z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški državni organi s posamezniki, ki imajo status prosilcev za azil oz. še konkretneje, s prosilci za azil, ki so t. i. dublinski povratniki.16 Res je, da je presoja dejstva, katero ravnanje hrvaških organov ali drugih oseb je pomembno za presojo ovir za predajo Republiki Hrvaški, odvisna od okoliščin konkretnega primera. Drži tudi, da ravnanj obmejnih organov, ki so v neposredni zvezi z vložitvijo namere za vložitev prošnje za azil, ni mogoče strogo ločiti od postopka po vložitvi prošnje za azil, vendar pa to še ne zadošča za zaključek, da bo takšnega ravnanja deležen tudi tožnik kot prosilec za azil, ki ga bodo ob predaji v skladu z Uredbo Dublin III sprejeli zaposleni hrvaškega MNZ in ga namestili v tamkajšnji azilni dom, saj je Republika Hrvaška svojo odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje (če bo seveda tožnik pri njej vztrajal) sprejela. Ker bo torej tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito (in ne kot tujec), bi bile tudi po presoji sodišča za ugotavljanje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnih postopkih na Hrvaškem v tej zadevi lahko pomembne sistemske pomanjkljivosti v azilnem postopku, ki se nanašajo na obravnavanje že vloženih prošenj za mednarodno zaščito in prosilcev, kot je tožnik, ne pa pomanjkljivosti, ki se nanašajo na sprejem namere oziroma prošnje za mednarodno zaščito (v okviru policijskega postopka ob meji). Zaradi ravnanj hrvaških obmejnih organov, ki naj bi jim bil tožnik izpostavljen, tako še ni mogoče šteti, da bo v primeru predaje Republiki Hrvaški izpostavljen enakim ravnanjem, kot naj bi jim bil ob zatrjevanih štirih poskusih nezakonitega vstopa v Republiko Hrvaško.

19. Glede na to, da se vse tožnikove trditve v obravnavanem primeru nanašajo na ravnanje hrvaških obmejnih organov (ki bi v primeru, če bi bilo resnično, lahko bilo sporno z vidika 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah), pa te, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi dokumenti17 ne zadoščajo za izključitev uporabe načela medsebojnega zaupanja, saj ne izkazujejo tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po Uredbi Dublin III. Da z argumenti, kolikor se nanašajo na prakse v zvezi s pogoji za prehod zunanjih meja države članice in vložitev prošenj za mednarodno zaščito na teh mejah, ni mogoče dokazati predvidljivih pogojev sprejema prosilca v primeru predaje v to državo članico, ocenjuje tu generalni pravobranilec Jean Richard De La Tour v sklepnih predlogih v zadevi C-392/22 z dne 13. 6. 2023 (X proti Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid).

20. Nadalje tožnik v tožbi trdi, da bi morala tožena stranka pri presoji njegove prošnje upoštevati tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up-613/16 z dne 28. 9. 2016, v kateri je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo le takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz t. i. sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici.

21. Drži, da je Ustavno sodišče v zgoraj omenjeni odločbi pojasnilo, da je v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III izrecno urejen primer, ko predaja prosilca odgovorni državi članici ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, da pa to ne pomeni, da lahko prosilci domnevo o varnosti držav članic EU izpodbijajo le takrat, ko bi tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhajalo iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici EU. Države članice so dolžne spoštovati tudi druge mednarodne obveznosti, kot je načelo nevračanja, ki je vsebovano v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije in 3. členu EKČP. Države članice morajo upoštevati, da so vsebinska merila iz citiranih določb Ženevske konvencije in EKČP bistveno širša kot merilo, ki je določeno v drugem pododstavku drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III. Če bi torej predaja prosilca drugi državi članici EU pomenila kršitev načela nevračanja, je potrebno pri odločanju o predaji to upoštevati. Stališče Ustavnega sodišča je bilo potrjeno s strani SEU v zadevi C-578/16 z dne 16. 2. 2017 (C. K., H. F., A. S. proti Sloveniji), in sicer je bilo zavzeto stališče, da je mogoče predajo prosilca po Uredbi Dublin III opraviti le v okoliščinah, v katerih predaja ne more povzročiti dejanske in izkazane nevarnosti, da bi se s prosilcem ravnalo nečloveško in ponižujoče v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

22. Sodišče se je do tožnikovih trditev v zvezi z ravnanjem hrvaških obmejnih organov v smislu vpliva na obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu že opredelilo. Nadalje ocenjuje, da zatrjevane tožnikove izkušnje, tudi če so resnične, še ne izkazujejo tehtnih razlogov, ki bi utemeljevali sklep o obstoju resnične nevarnosti, da bo tožnik po predaji Hrvaški izpostavljen mučenju oz. nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Kot že omenjeno, tožnik bo predan uradnim osebam MNZ, ki so pristojne za azilne postopke in ne policiji ali vojski. Morebitnih drugih (osebnih) okoliščin, ki bi preprečevale predajo iz razlog 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah oz. 3. člena EKČP oz. iz razloga, ker Republika Hrvaška zanj ni varna država, pa tožnik ni navajal. 23. Ker je sodišče iz zgoraj predstavljenih razlogov ugotovilo, da je odločitev tožene stranke v tej zadevi zakonita in pravilna, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2014 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Informacije o stanju na Hrvaškem z dne 25. 4. 2023 (PIC) vsebujejo povzetke in povezave do naslednjih na spletu objavljenih gradiv: poročilo Amnesty International za Hrvaško za leti 2021 in 2022, prispevek Centra za mirovne študije z dne 18. 12. 2022, objava o odločbi Regionalnega upravnega sodišča v Hannovru z dne 7. 9. 2022, objava o odločbi Regionalnega upravnega sodišča v Stuttgartu z dne 2. 9. 2022, objava o odločbi sodišča v Braunschweigu z dne 24. 5. 2022, objava o odločbi nizozemskega Državnega sveta z dne 13. 4. 2022, objava o odločbi sodišča v Haagu z dne 13. 4. 2022, objava o sklepu sodišča v Braunschweigu z dne 25. 2. 2022, objava o odločbi švicarskega Zveznega upravnega sodišča z dne 6. 1. 2022, objava o sodbi ESČP v zadevi Daraibou proti Hrvaški z dne 17. 1. 2023, objava o poročilu AIDA o Hrvaški z dne 28. 5. 2021, objava o prenovljenem poročilu AIDA o Hrvaški za leto 2021, objava na 24ur.com z dne 31. 8. 2021, objava v Dnevniku z dne 20. 7. 2021, objava CPT z dne 3. 12. 2021, objava švicarskega sveta za begunce iz decembra 2021, objava o poročilu AIDA o Hrvaški z dne 6. 5. 2022. 3 Z dne 16. 1. 2023 in z dne 10. 8. 2023. 4 Sodba švicarskega Zveznega administrativnega sodišča v St. Gallen, št. E-1488/2020 z dne 22. 3. 2023. 5 Poročilo AIDA z dne 22. 4. 2022, poročilo AIDA - junij 2023, letno poročilo EUAA, statistični podatki hrvaškega MNZ v zvezi z vračanjem dublinskih povratnikov iz Kraljevine Belgije v Republiko Hrvaško v letu 2023. 6 Tako Ustavno sodišče v odločbi št. Up-613/16-16 z dne 28. 9. 2016, 11. točka. 7 Sodišče šteje, da je s tem odgovorjeno tudi na tožbeni očitek o tem, da Uredba Dublin III ne temelji na načelu medsebojnega zaupanja. 8 Kot pojasnjuje Vrhovno sodišče RS v sodbi I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 (opomba 4) je glede na tuje različice prevoda tega odstavka namesto izraza "utemeljene domneve" primernejši izraz "izkazanih tehtnih razlogov". 9 Sklepni predlogi generalnega pravobranilca Niila Jaaskinena predstavljeni 18. aprila 2013 v zadevi C-4/11, Zvezna republika Nemčija proti Kavehu Puidu, 61. točka. 10 Prav tam, opomba 23. 11 Prim. odločbe VSRS I Up 111/2023, I Up 166/2023, I Up 155/2023 ... 12 Prim. sodbo SEU C-163/17 (88. točka obrazložitve) in odločbe VSRS I Up 215/2016, I Up 193/2022, I Up 223/2022, I Up 245/2022. 13 Prim. odločbe VSRS I Up 236/2023, I Up 250/2016, I Up 309/2016, I Up 245/2022) 14 Zelo podobno tudi generalni pravobranilec Jean Richard De La Tour v sklepnih predlogih v zadevi C-392/22 z dne 13. julija 2023 (X proti Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid). 15 Izjavo o tem je sicer podal le v postopku pred toženo stranko, saj v sodnem postopku dokaza z zaslišanjem strank ni predlagal. 16 Prim. odločbe VSRS I Up 111/2023, I Up 166/2023, I Up 155/2023, I Up 221/2023, I Up 195/2023, I Up 236/2023, I Up 229/2023. 17 Informacije o stanju na Hrvaškem z dne 25. 4. 2023, Informacije o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško z dne 14. 9. 2023 ter Komentar na informacije o dublinskih povratnikih v Republiko Hrvaško z dne 22. 9. 2023.