Jedro

Presoji zakonitosti vpisov v sodni register je namenjen registrski postopek, za presojo zakonitosti odločitev (npr. sklep skupščine), ki so bili podlaga tem vpisom, pa so namenjeni drugi postopki, pri čemer (morebitno) ugotovljena ničnost v takih primerih načeloma učinkuje ex tunc, saj je pomembno, da se družba in tretji v pravnem prometu lahko zanesejo na veljavno opravljanje funkcije tistega, ki je kot zakoniti zastopnik vpisan v sodni register.

Če so preostale tožnice družbeniki pritožnice, pa vložena družbeniška tožba mora „obstati“. Dejstvo, da drugi tožnik ni družbenik, še ne pomeni, da takšnega položaja nimajo ostale tožnice, ki so tožbeni zahtevek zoper toženke uperile v svojem imenu in na račun družbe. Pritožnica mora zato v konkretnem primeru predujem za stroške postopka založiti ne glede na korporacijski status (le) drugega tožnika.

Vprašanje pasivne legitimacije se presoja po materialnem pravu in ne po procesnem pravu, saj je to stvar presoje ob meritornem obravnavanju in odločanju o uveljavljanem tožbenem zahtevku.

Stroške postopka v primeru actio pro socio krije družba, sodišče pa s sklepom naloži družbi, da založi predujem za te stroške; če predujma ne založi, ga sodišče izterja po uradni dolžnosti. Iz navedene določbe izhaja, da sodišče sklep o založitvi predujma izda po uradni dolžnosti in ne glede na to, ali je predlog podala tudi stranka postopka. Zato na predlog stranke ni vezano.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnica in tožniki sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka uvodoma navedenega sklepa sklenilo, da se ugovoru tožnikov zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse Okrožnega sodišča v Ljubljani V Pg 1405/2022 z dne 10. 10. 2022 ugodi in izpodbijani plačilni nalog razveljavi, v II. točki izreka uvodoma navedenega sklepa pa, da mora družba A., d. o. o., v roku 15 dni od prejema (tega) sklepa za stroške predmetnega postopka založiti predujem v znesku 30.770,43 EUR na račun sodišča 01100-6950421834, sklic ..., sicer ga bo sodišče izterjalo po uradni dolžnosti.

2. Zoper citirani sklep v celoti je družba A., d. o. o. vložila pritožbo. Uveljavljala je pritožbene razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (1., 2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi, tožnikom pa v plačilo naloži njene pritožbene stroške. Pritožbene stroške je priglasila v specificiranem stroškovniku na vlogi.

3. Na pritožbo so po svojem pooblaščencu odgovorili tožniki. Pri tem so pritožbenemu sodišču primarno predlagali, da pritožbo zavrže, podredno pa, da jo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep. Zahtevali so tudi povrnitev potrebnih stroškov, in sicer v roku 15 dni od prejema sodne odločbe brezobrestno, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo. Stroške so priglasili v specificiranem stroškovniku na vlogi.

_O dopustnosti pritožbe_

4. Tožniki so v odgovoru na pritožbo primarno podali ugovor nepravilnega zastopanja družbe A., d. o. o., v posledici česar je po njihovem stališču pritožbo omenjene družbe potrebno zavreči. Iz pritožbe naj bi bilo namreč razvidno, da je bila le-ta vložena za družbo A., d. o. o. po odvetniku B. B. na podlagi pooblastila C. C. Pri tem so tožniki navedli, da so že v tožbi podali obširna zatrjevanja glede nepravilnega stanja vpisa zakonitega zastopstva družbe A., d. o. o. v sodnem registru. Dejstvo je, da je kot zakoniti zastopnik družbe A., d. o. o. trenutno res vpisan C. C., a sam vpis ne izraža dejanskega in tudi ne zakonitega stanja. Vpis zakonitega zastopnika v sodni register je deklaratorne narave, saj je bistvena podlaga samega imenovanja, torej sklep skupščine. C. C. je bil po navedbah tožnikov za zakonitega zastopnika imenovan na nezakonito sklicani skupščini. Tožniki so v nadaljevanju tudi izpostavili pravdne postopke, v katerih se ugotavlja zakonitost sklepov skupščine in s tem predhodno vprašanje procesne sposobnosti družbe A., d. o. o. Če bo sodišče v tem postopku sporno predhodno vprašanje reševalo samo, so tožniki zahtevali, da se presodi v celoti, upoštevaje vse ugovore, kot so bili podani že v okviru tožbe v predmetni zadevi.

5. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da reševanje vprašanja, kdo je dejanski oziroma pravi zakoniti zastopnik pritožnice, tj. družbe A., d. o. o., presega okvire predmetnega (pritožbenega) postopka, v katerem se presoja odločitev prvostopenjskega sodišča v zvezi z založitvijo predujma za plačilo stroškov postopka in stroškov posebnega zastopnika iz četrtega odstavka 503. člena Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1. Kot zakoniti zastopnik družbe A., d. o. o. je v sodni register vpisan C. C., ki je dal pooblastilo Odvetniški pisarni B. B. iz Ljubljane. Družba A., d. o. o. niti ni stranka tega postopka po tožbi, zato je za potrebe tega postopka potrebno šteti, da navedena oseba ima upravičenje za zastopanje družbe A., d. o. o. (8. člen Zakona o sodnem registru – ZSReg). Pravdno sodišče mora namreč v okoliščinah kot so v obravnavanem primeru upoštevati predvsem podatke iz ustreznega registra in ne more slediti argumentom tožnikov, da so vpisi v sodni register nezakoniti oziroma da to predstavlja predhodno vprašanje v tem sporu, saj pritožnica, kot že navedeno, niti ni stranka tega postopka. Presoji zakonitosti vpisov v sodni register je namenjen registrski postopek, za presojo zakonitosti odločitev (npr. sklep skupščine), ki so bili podlaga tem vpisom, pa so namenjeni drugi postopki,1 pri čemer (morebitno) ugotovljena ničnost v takih primerih načeloma učinkuje ex tunc, saj je pomembno, da se družba in tretji v pravnem prometu lahko zanesejo na veljavno opravljanje funkcije tistega, ki je kot zakoniti zastopnik vpisan v sodni register.2 **Odgovor na pritožbene navedbe**

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Družba A., d. o. o. (v nadaljevanju: pritožnica) v pritožbi trdi, da je prvostopenjsko sodišče ob opustitvi obligatorne faze predhodnega preizkusa tožbe (272. člen ZPP) napačno ugotovilo, da so podane vse obvezne sestavine tožbe in izpolnjene procesne predpostavke glede dopustnosti postopka na podlagi 503. člena ZGD-1, zaradi česar je naložitev plačila predujma za stroške predmetnega postopka pritožnici na podlagi četrtega odstavka 503. člena ZGD-1 nezakonita. Po njenih navedbah predmetna tožba ne izpolnjuje zahtevanih pogojev za uvedbo postopka in bi prvostopenjsko sodišče po opravljenem predhodnem preizkusu tožbe moralo uporabiti ukrepe iz 274. člena ZPP in tožbo zavreči ali pa skladno s 5. točko prvega odstavka 270. člena ZPP izdati sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe. V ta namen se pritožnica sklicuje na pomanjkanje aktivne procesne legitimacije drugega tožnika tj. D. D. st.3, ki od dne 12. 4. 2022 ni več družbenik pritožnice, in trdi, da je sodišče prve stopnje s tem, ko tožbe ni zavrglo, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 11. alineji (pravilno: točki) drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega je po njenem mnenju prvostopenjsko sodišče zagrešilo tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijani sklep sam s seboj v nasprotju. Prvostopenjsko sodišče namreč v 5. točki obrazložitve pravilno ugotavlja, da družbeniško tožbo po 305. členu ZGD-1 (pravilno: 503. členu ZGD-1) lahko vloži le družbenik, potem pa nasprotno v 7. točki obrazložitve (zmotno) ugotavlja, da drugi tožnik sicer res ni več družbenik pritožnice, ampak da to ne vpliva na samo vloženo tožbo.

8. Takim pritožbenim očitkom ni mogoče pritrditi. Prvi odstavek 503. člena ZGD-1 določa, da lahko družbenik vloži tožbo v svojem imenu in za račun družbe proti družbeniku, ki ni izpolnil družbeniških dolžnosti pri ustanavljanju ali vodenju družbe. Iz tega izhaja, da družbeniško tožbo (_actio pro socio_) sicer res lahko vloži le vsak družbenik. Tudi stališče pravne teorije je, da je možnost uveljavljanja družbeniške tožbe individualna pravica osebe, ki ima ob vložitvi tožbe položaj družbenika (pri čemer ni določeno nobeno merilo o velikosti deleža v osnovnem kapitalu). Družbenik, ki je izstopil ali bil izključen, po tem dejanju torej ne more uporabiti te tožbe.4 Vendar za obravnavani primer navedeno nima pomena, kot mu ga pripisuje pritožnica. Vložene družbeniške tožbe, čim ima eden od tožnikov status družbenika v družbi (v konkretnem primeru v družbi A., d. o. o.), ob predhodnem preizkusu tožbe ni mogoče zavreči.5 Da prva, tretja in četrta tožnica ne bi imele položaja družbenika, pritožnica namreč ne zatrjuje. Prav tako ne, da bi bilo na račun zatrjevanega pomanjkanja aktivne procesne legitimacije drugega tožnika potrebno zavreči tudi tožbo preostalih treh tožnic. Izrecno namreč uveljavlja le, da ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da drugi tožnik ni več družbenik družbe A., d. o. o. pomeni, da le-ta nima več procesne legitimacije, da je ni imel niti ob vložitvi tožbe in da bi zato moralo tožbo drugega tožnika že ob prejemu in predhodnem preizkusu tožbe zavreči. Sama očitno ocenjuje, da ostale tožnice aktivno procesno legitimacijo imajo. Če so preostale tožnice družbeniki pritožnice, pa vložena družbeniška tožba po 503. členu ZGD-1 mora „obstati“. Dejstvo, da drugi tožnik ni družbenik, še ne pomeni, da takšnega položaja nimajo ostale tožnice, ki so tožbeni zahtevek zoper toženke uperile v svojem imenu in na račun družbe. Pritožnica mora zato v konkretnem primeru predujem za stroške postopka založiti ne glede na korporacijski status (le) drugega tožnika.

9. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da na opredelitev obravnavane tožbe ne vpliva okoliščina, da drugi tožnik ni več družbenik družbe, za račun katere je tožba vložena, v nasprotju s pritožbenimi navedbami torej ni napačna. Zadošča namreč, da so njeni družbeniki preostale tožnice, saj lahko družbeniško tožbo uveljavlja vsak družbenik. Drugačni pritožbeni očitki niso utemeljeni.

10. Ker je pritožbeno sodišče pojasnilo, da družbeniško tožbo po 503. členu ZGD-1 lahko vloži le družbenik, izrecno pa tudi, da na opredelitev same tožbe ne vpliva okoliščina, da drugi tožnik ni več družbenik družbe, za račun katere je bila tožba vložena (saj so družbeniki ostale tožnice), pa pritožnica neuspešno uveljavlja tudi očitek po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Gre zgolj za navidezno neskladnost, ki v kontekstu celotne obrazložitve nikakor ne zamegljuje utemeljitve prvostopenjskega sodišča v zvezi s predujmom za založitev stroškov postopka oziroma v zvezi s presojo, da je te dolžna kriti pritožnica kot družba, za račun katere je bila _actio pro socio_ vložena. Tudi če bi namreč tožbo vložil samo en družbenik, bi še vedno šlo za _actio pro socio_ in pritožnica bi še vedno morala založiti predujem. Izpodbijani sklep svoj objektivni preizkus nedvomno omogoča, zaradi česar pritožbeno sodišče navedenega pritožbenega očitka ne sprejema.

11. V nadaljevanju pritožnica izpostavlja prvi in tretji odstavek 503. člena ZGD-1 in navaja, da oba zelo jasno določata, zoper koga lahko družbenik vloži tožbo, prvostopenjskemu sodišču pa očita, da bi zoper prvo (bivši direktor družbe), tretjo, peto, šesto in sedmo toženko zaradi pomanjkanja pasivne procesne legitimacije tožbo moralo zavreči. Tudi tovrstnemu očitku pritožbeno sodišče ne sledi.

12. V predmetni fazi postopka, ko je sodišče prve stopnje odločalo šele o taksni obveznosti za plačilo sodne takse za redni postopek in o založitvi predujma za kritje stroškov tega postopka, se le-to še ne ukvarja z vprašanjem pasivne legitimacije toženk, ker ne gre za formalni preizkus tožbe. Vprašanje pasivne legitimacije se presoja po materialnem pravu in ne po procesnem pravu, saj je to stvar presoje ob meritornem obravnavanju in odločanju o uveljavljanem tožbenem zahtevku. Zato je zmotno pritožbeno stališče, da pri prvi (bivši direktor družbe), tretji, peti, šesti in sedmi toženki ni podana _procesna predpostavka_ in da bi sodišče prve stopnje moralo tožbo zoper njih zavreči že ob predhodnem preizkusu tožbe. Sicer pa pritožnica sama (pravilno) navaja, da je družbeniško tožbo mogoče vložiti zoper družbenika in da sta v obravnavanem primeru to druga in četrta toženka. Z ugovorom pasivne legitimacije oziroma vprašanjem, ali so toženke subjekti obveznosti po materialnem pravu, pritožnica v tej fazi postopka torej ne more uspeti.6 Skladno z obrazloženim pa tudi ne s pritožbeno trditvijo, da če bi sodišče dopustilo vsebinsko obravnavo predmetne tožbe, ob zatrjevanem pomanjkanju procesnih predpostavk aktivne in pasivne legitimacije, bi družba A., d. o. o. zagotovila financiranje pravde, ki sploh ni _actio pro socio_, česar pa ni dolžna storiti.

13. Iz doslej obrazloženega izhaja, da niso podani pogoji za zavrženje tožbe zaradi neizpolnjene aktivne legitimacije tožnic v celoti oziroma pasivne legitimacije toženk v celoti, zato pa tudi ne pritožbeni razlogi, ki po smislu merijo na nepotrebnost predvidenih stroškov v predmetnem postopku, ki jih sodišče lahko oceni le okvirno glede na izkušnje v tovrstnih postopkih. Na račun vsega obrazloženega namreč še ni mogoče sklepati, da ne gre za družbeniško tožbo. Iz 1. točke tožbenega predloga jasno izhaja, da gre prav za tožbo v njeno korist, torej _actio pro socio_. Neutemeljeno zato pritožnica, ker meni, da ne gre za družbeniško tožbo in torej ni podan temelj za njeno založitev predujma za kritje stroškov postopka, izpodbija tudi višino odmerjenega predujma. Ker pritožnica izhaja iz napačnega prepričanja, da ne gre za družbeniško tožbo in da bi moralo sodišče prve stopnje ob predhodnem preizkusu tožbe le-to zavreči, iz tega pa izvaja tudi svoje stališče o zlorabi pravic tožnic (za kar nenazadnje obstaja korektiv v četrtem odstavku 503. člena ZGD-1, ki daje na možnost odškodninske tožbo iz tega razloga), se očitek, da bi morale tožnice same založiti predujem, izkaže za neutemeljenega.7

14. Skladno z določbo četrtega odstavka 503. člena ZGD-1 stroške postopka v primeru _actio pro socio_ krije družba, sodišče pa s sklepom naloži družbi, da založi predujem za te stroške; če predujma ne založi, ga sodišče izterja po uradni dolžnosti. Iz navedene določbe izhaja, da sodišče sklep o založitvi predujma izda po uradni dolžnosti in ne glede na to, ali je predlog podala tudi stranka postopka. Zato na predlog stranke ni vezano8 in je pritožbeni očitek o morebitni prekoračitvi predloga neutemeljen. Sicer pa iz 9. točke obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja, da je navedeni sklep izdalo na podlagi četrtega odstavka 503. člena ZGD-1 po uradni dolžnosti.

15. Prvostopenjsko sodišče je vrsto in višino predvidenih stroškov postopka določilo glede na oceno poteka postopka, upoštevaje svoje dosedanje izkušnje v tovrstnih sporih glede zahtevnosti in dolžine postopka, predvidene potrebnosti obsega dokaznega postopka, število pravdnih strank in njihovih pooblaščencev. Pri tem se upošteva glede na vrednost in vsebino spora določbe Zakona o sodnih taksah - ZST-1 in Odvetniške tarife - OT. Razumljivo je, da v tej fazi postopka sodišče prve stopnje še ne more z gotovostjo določiti natančne višine pravdnih stroškov. Predvidevanje bodočih dogodkov, ki imajo za posledico nastanek določenih pravdnih stroškov je mogoče zgolj s stopnjo verjetnosti, upoštevaje zgoraj opisane okoliščine posameznega primera. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem realna ocena prvostopenjskega sodišča o pričakovanem številu vloženih vlog (vsaka stranka po štiri vloge) in izvedenih narokov (dva) ter da bodo nastali stroški prevodov tožbe s prilogami in drugih pisanj, saj je druga toženka tuja pravna oseba. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno določilo predujem v enkratnem znesku, saj mu to nalaga jasna določba četrtega odstavka 503. člena ZGD-1.9

16. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijani sklep pa je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP). Pri tem je odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Kadar sodišče pritožbo zavrne, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njo (prvi odstavek 165. člena ZPP). Družba A., d. o. o. s svojo pritožbo ni uspela, tožniki pa z odgovorom na pritožbo niso prispevali k odločitvi o zadevi in zato le-ta ni bil potreben. Omenjeni subjekti zato sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (154., 155. in 165. člen ZPP).

1 Prim. Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 344. 2 Prim. VSRS sodba III Ips 23/2016. 3 Iz 503. člena ZGD-1 namreč izhaja, da lahko družbeniško tožbo vloži v svojem imenu in za račun družbe le družbenik, s čimer se po mnenju pritožbe oži splošno določilo pravdnega postopka, da je stranka lahko vsaka fizična ali pravna oseba. Lahko jo vloži torej le družbenik družbe, ki mora biti njen družbenik tekom celotnega postopka (2. točka pritožbe). 4 Veliki komentar Zakona o gospodarskih družbah, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2007, str. 156. 5 Prim. VSL sklep I Cpg 448/2022 z dne 24. 11. 2022. K temu je potrebno dodati, da je v tožbi navedeno, da je bil drugi tožnik do 12. 4. 2022 lastnik in imetnik poslovnega deleža v 22,3010 % v osnovnem kapitalu (družbe A., d. o. o.), da pa je slednjega odsvojil E. D. in si pri tem pridržal pravico do plačila bilančnega dobička, do česar pa se bo sodišče prve stopnje moralo opredeliti v okviru materialnopravne presoje zahtevka. 6 Kot je obrazložilo VSL že v sklepu I Cpg 448/2022. 7 Prim. I Cpg 448/2022. 8 Prim. sklep I Cpg 231/2020. 9 Tako tudi I Cpg 198/2022 z dne 16. 8. 2022.