Jedro

Protispisnost obstaja le, ko sodišče listinam ali zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ni pa te postopkovne kršitve, če sodišče te dokumente napačno dokazno tolmači (jim pripiše napačni dokazni pomen). V tem primeru gre (lahko) le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Pravična denarna odškodnina je zadoščenje za porušeno duševno ravnovesje, ne pa zadostitev želji po pridobitvi premoženjske koristi (ali morda celo kaznovanje zatrjevanega povzročitelja škode). Neznatne škode zato niso pravno priznane in niso podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrže zoper del sodbe, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za povrnitev premoženjske škode (34.900 SIT).

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženo stranko zavezalo, da mora tožniku plačati 300.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo (od tega 270.000 SIT za telesne bolečine in 30.000 SIT za strah) z obrestmi po predpisani obrestni meri, zmanjšani za temeljno obrestno mero od 16.11.2002 do izdaje sodbe, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženo stranko je tudi zavezalo, da mora tožniku povrniti 42.864 SIT odškodnine za izgubo zaslužka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.9.2002 dalje. Višji tožbeni zahtevek (tožnik je za telesne bolečine zahteval 950.000 SIT, za strah 300.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 700.000 SIT zadoščenja, iz naslova premoženjske škode pa poleg izgube zaslužka v znesku 42.864 SIT še 34.900 SIT kot stroške nakupa masažnega aparata) je zavrnilo. Toženo stranko je zavezalo, da mora tožniku povrniti 85.412 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo zavrnilni del sodbe. Soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da glede na ugotovljen obseg nepremoženjske škode tožnik ni upravičen do višjega zadoščenja.

Zoper to sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. V bistvu uveljavlja predvsem zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj sodiščema prve in druge stopnje očita, da nista upoštevali dejstva, da je tožnik v drugem škodnem dogodku utrpel enako poškodbo kot dan pred tem. Meni, da je sodišče prve stopnje spregledalo, da so posledice dveh zaporednih škodnih dogodkov precej hujše, kot bi bile, če bi se tožnik poškodoval v dveh med seboj časovno bolj oddaljenih škodnih dogodkih. Očita tudi napačno povzemanje izvedenskega mnenja ter ponavlja pritožbene trditve. Po mnenju revidenta so razlogi o odločilnih dejstvih v nasprotju z listinami, ker so napačno povzeti (zaslišanje tožnika, vsebina izvedenskega mnenja ter vsebina medicinske dokumentacije), za nameček pa sodba sploh nima razlogov, kateri del škode je posledica prometne nesreče dne 28.4.2002. Pri odmeri zadoščenja za telesne bolečine je sodišče upoštevalo le objektivno merilo, ne pa tudi dejstva, da so poškodbe na telesnem ter na duševnem področju subjektivne narave in jih je treba zato tako tudi presojati (ne pa izhajati iz nekakšnega standarda povprečno zdravega človeka). Tožnik graja ugotovitev, da ni utrpel zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter v tej zvezi očita tudi bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP). Glede odmere odškodnine za strah pa opozarja, da je to škodo povečevalo dejstvo, da je epileptik ter da je že utrpel podobno poškodbo. Poudarja še, da je zdravljenje trajalo kar širi mesece. Revizijo vlaga tudi zoper del sodbe, ki se nanaša na odločitev o zahtevku za premoženjsko škodo.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija zoper del sodbe, ki se nanaša na odločitev v tožbenem zahtevku za povrnitev premoženjske škode, ni dovoljena, sicer pa je neutemeljena.

O nedovoljenosti revizije: Tožnik je zoper toženo stranko uveljavljal več zahtevkov, ki pa se ne opirajo na isto dejansko in pravno podlago. Podlaga zahtevkov za plačilo zadoščenja je drugačna od podlage zahtevkov za povrnitev premoženjske škode. Pravico do revizije zoper del sodbe, ki se nanaša na odločitev o tožbenem zahtevku za premoženjsko škodo je treba zato presojati ločeno od zahtevkov za plačilo zadoščenja - ne pa po seštevku vrednosti vseh zahtevkov (41. člen ZPP). Ker znaša zavrnjeni zahtevek iz naslova premoženjske škode 34.900 SIT, revizija zoper ta del sodbe ni dovoljena. O premoženjskih sporih je namreč dovoljena le, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT (2. odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče je zato v tem delu revizijo zavrglo (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije: Ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 370. člena ZPP), so neupoštevne vse tiste revizijske navedbe, ki gredo v tej smeri. Revizijske kritike dejanskega stanja (npr. v predzadnjem odstavku na drugi strani, v 1., 3. in 7. odstavku na tretji strani in v 1. odstavku na četrti strani revizije) zato revizijsko sodišče ni obravnavalo. Vrhovno sodišče je v svojih sodbah tudi večkrat poudarilo, da pravdne stranke ne morejo s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji in nato kot pravilno sprejeto na drugi stopnji (npr. odločbe II Ips 120/2001, II Ips 663/96, II Ips 616/93). Očitek procesne kršitve v takih primerih je navidezen : pravdna stranka z njim v bistvu graja sprejeto dokazno oceno (gl. npr. odločbo II Ips 334/99). Tožnik zato ne more uspeti s posplošenimi očitki, da "sodišče napačno povzame izvedensko mnenje, saj je obstoj in obseg trajnih posledic iz izvedenskega mnenja jasno razviden (str. 4, 5 in 6 izvedenskega mnenja)", da so "razlogi o odločilnih dejstvih ...... v nasprotju z listinami, ki se nahajajo v spisu, saj napačno povzemajo tako vsebino izvedenskega mnenja, kot tudi vsebino medicinske dokumentacije ter zaslišanje tožnika", da "izpodbijani sodbi napačno povzemata vsebino izvedenskega mnenja, kar je vplivalo na odločilna dejstva", da "izpodbijani sodbi v razlogih v celoti napačno povzemata vsebino izvedenskega mnenja in medicinsko dokumentacijo" itd. Revizija ne pove, v katerih konkretnih točkah naj bi šlo za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov. T.i. "protispisnost" obstaja le, ko sodišče listinam ali zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ni pa te postopkovne kršitve, če sodišče te dokumente napačno dokazno tolmači (jim pripiše napačni dokazni pomen). V tem primeru gre (lahko) le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Omenjena kršitev postopka tudi ni podana, če se v utemeljitev svoje ugotovitve sodišče na listino sploh ne sklicuje, prav tako ne, če se je sodišče oprlo na (po mnenju stranke) pomanjkljivo dokumentacijo, ali če je določena dejstva ugotovilo drugače, kot je o njih izpovedovala stranka ali izvedenec. Tu gre za dokazno oceno, ki, četudi nepravilna, ne predstavlja "protispisnosti".

Revizijsko sodišče je torej vezano na dejansko stanje (konkreten dejanski stan), ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, in ki je prestal pritožbeni preizkus. Med njegovimi elementi izstopajo naslednje ugotovitve: - tožnik je v nezgodi dne 28.4.2002 utrpel samo minimalen nateg (ne pa zvin!) vratnega mišičevja, kar predstavlja le minimalno poškodbo; - posledic te poškodbe ni mogoče razmejiti od posledic istovrstne poškodbe (nateg vratnega mišičevja), ki jo je tožnik utrpel dan poprej; - posledice obeh nezgod so bile minimalne;- druga nezgoda je bila še lažja od prve - zato so tudi posledice, ki jih je mogoče pripisati tej nezgodi, toliko bolj manjše ("manj od minimalnega") in zato neznatne.

Ob takih ugotovitvah tožnik ni upravičen do višjega zadoščenja. Oškodovancu namreč pripada denarna odškodnina, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo (179. člen Obligacijskega zakonika - Ur. l. RS, št. 83/01). Pravična denarna odškodnina je torej zadoščenje za porušeno duševno ravnovesje, ne pa zadostitev želji po pridobitvi premoženjske koristi (ali morda celo kaznovanje zatrjevanega povzročitelja škode). Neznatne škode zato niso pravno priznane in niso podlaga za prisojo pravične denarne odškodnine. Očitek zmotne uporabe materialnega prava tako ni utemeljen.

Ker je revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).