Jedro

Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je tožeča stranka v času po sklenitvi pogodbe o poslovnem sodelovanju enostavno povečevala zamude pri izpolnjevanju svojih obveznosti kljub določenemu 60-dnevnemu roku plačila od prevzema blaga. To je jasno razvidno iz tabele o ugotovljenih zamud pri plačilih, ki jo je predložila tožeča stranka in iz katere je razvidno, da je v začetnem obdobju tožeča stranka izpolnjevala svoje obveznosti brez zamude, v nadaljevanju pa so se zamude v izpolnitvi stalno povečevale. Zato je pritrditi oceni prvostopenjskega sodišča, da bi ob tem, ko je tožeča stranka do izpodbijanih dejanj obveznosti izpolnjevala z denarnimi nakazili, v času izpodbijanih dejanj pa tudi z verižnimi kompenzacijami, lahko in morala sklepati tudi na trajno nelikvidnost na strani tožeče stranke, še posebej ob stalnem povečevanju zamud pri plačilu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba v 1., 2. in 4. točki izreka potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razveljavilo več pravnih dejanj tožeče stranke in sicer sklenitev petih verižnih kompenzacij z dne 18. 9. 2008, 24. 9. 2008, 9. 10. 2008 in 17. 10. 2008 ter treh denarnih nakazil toženi stranki dne 17. 10. 2008, 22. 10. 2008 in 27. 10. 2008, s čimer naj bi tožena stranka prejela plačilo svojih terjatev do tožeče stranke (1. točka izreka izpodbijane sodbe). Toženi stranki je naložilo plačilo tožeči stranki 39.569,12 EUR (2. točka izreka sodbe). Zavrnilo je obrestni del tožbenega zahtevka (3. točka izreka sodbe) in toženi stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 1.717,28 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (4. točka izreka sodbe).

2. V pritožbenem roku je zoper prvostopenjsko sodbo pritožbo vložila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno temu pa, da pritožbeno sodišče prvostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopenjskemu sodišču. 3. Iz pritožbenih navedb je razvidno, da tožena stranka izpodbija zgolj tisti del prvostopenjske sodbe, v katerem v postopku ni uspela (1., 2. in 4. točka izreka sodbe). Za izpodbijanje zavrnilnega dela sodbe (2. točka izreka) tožena stranka niti nima pravnega interesa. Upoštevaje navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkušalo zgolj v tistem delu, ki se nanaša na odločitev v 1., 2. in 4. točki izreka.

4. Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožena stranka s pritožbo na konkretizirani ravni ne izpodbija dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki se nanašajo na tako imenovani objektivni pogoj izpodbojnosti, to je, da je v posledici izpodbijanih dejanj prišlo do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, zaradi česar drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če izpodbijana dejanja ne bi bila opravljena. Prvostopenjsko sodišče je v tem delu svoje ugotovitve oprlo na materialnopravna izhodišča pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu I Cpg 499/2011 z dne 16. 6. 2011, s katerim je bila razveljavljena sodba prvostopenjskega sodišča I Pg 791/2009 z dne 26. 10. 2010, s katero je bil v prvem sojenju v celoti zavrnjen tožbeni zahtevek tožeče stranke. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi zato izhaja, da upnik ni uspel izpodbiti domneve izpodbojnosti iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP, saj ni dokazal, da je bila izpolnitev tožeče stranke opravljena znotraj običajnega roka izpolnitve, v katerem je bil stečajni dolžnik dolžan izpolniti svojo obveznost. 7. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek glede nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava v tistem delu, ki se nanaša na ugotovitve prvostopenjskega sodišča o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti, to je, da je tožena stranka v času, ko so bila opravljena izpodbijana dejanja vedela oziroma bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen.

8. Sodišče prve stopnje je utemeljitev subjektivnega elementa izpodbojnosti oprlo na ugotovitev, da je pri tožeči stranki že v letu 2005 tekoča izguba presegala polovico osnovnega kapitala družbe in je že od tedaj dalje bila podana kapitalska neustreznost, ki se je le še poglabljala, saj so se izgube iz leta v leto povečevale, tožnik pa ni imel vira za pokrivanje izgube v dobičku ali rezervah, kar pomeni, da je pri tožniku prišlo do dolgoročne plačilne nesposobnosti. Hkrati je sodišče ugotovilo, da so ti podatki razvidni iz revidiranih bilanc stanja in izkazov poslovnega izida za tožečo stranko, ki so javno dosegljivi v podatkovni bazi AJPES. Hkrati pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je do oktobra 2008 tožnik vse račune toženca plačeval z denarnimi nakazili, od tedaj dalje pa je tožnik uporabil tudi drug način izpolnitve in sicer verižne kompenzacije, ki niso bile dogovorjene vnaprej in med strankama niso bile običajen način izpolnitve. Iz tako ugotovljenih dejstev je prvostopenjsko sodišče sklepalo, da bi glede na spremenjen način plačevanja s strani tožeče stranke ob povečevanju zamud tožena stranka mogla sklepati na insolventnost tožeče stranke, kar bi lahko ugotovila, v kolikor bi to stanje preverila.

9. Pritožbeno sodišče takšnemu logičnemu zaključku prvostopenjskega sodišča v celoti pritrjuje. S tem v zvezi je neutemeljen pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče povsem nekritično postavilo enačaj med verižnimi kompenzacijami in nakazili, ki so bila predmet izpodbijanja. Posamezni izpodbijani posli se nanašajo na obdobje od 18. 9. 2008 do 27. 10. 2008. V smislu subjektivnega elementa izpodbojnosti je vprašanje običajnosti načina plačila relevantno zgolj v povezavi z domnevo iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP. Ugotovitev običajnega načina izpolnitve obveznosti zato ne izključuje subjektivnega elementa izpodbojnosti, če uspe stečajni dolžnik na drug način dokazati, da bi upnik, v korist katerega je bilo izpodbijano dejanje storjeno, vedel ali bi moral vedeti za insolventnost stečajnega dolžnika. Sodišče prve stopnje obstoj subjektivnega elementa izpodbojnosti ni utemeljilo zgolj na domnevi iz 1. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP, temveč na dokazni oceni preostalih ugotovljenih relevantnih dejstev, ki se nanašajo na okoliščine na strani tožeče stranke v času, ko so bila izpodbijana dejanja opravljena. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča torej izhaja, da je tožeča stranka v času po sklenitvi pogodbe o poslovnem sodelovanju št. 16 (priloga B5) z dne 12. 6. 2007 enostavno povečevala zamude pri izpolnjevanju svojih obveznosti kljub določenemu 60-dnevnemu roku plačila od prevzema blaga. To je jasno razvidno iz tabele o ugotovljenih zamud pri plačilih (A22), ki jo je predložila tožeča stranka in iz katere je razvidno, da je v začetnem obdobju tožeča stranka izpolnjevala svoje obveznosti brez zamude, v nadaljevanju pa so se zamude v izpolnitvi stalno povečevale. Zato je pritrditi oceni prvostopenjskega sodišča, da bi ob tem, ko je tožeča stranka do izpodbijanih dejanj obveznosti izpolnjevala z denarnimi nakazili, v času izpodbijanih dejanj pa tudi z verižnimi kompenzacijami, lahko in morala sklepati tudi na trajno nelikvidnost na strani tožeče stranke, še posebej ob stalnem povečevanju zamud pri plačilu. Ker tožena stranka s pritožbo ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da so bili razlogi za insolventnost tudi jasno razvidni iz revidiranih letnih poročil za pretekla poslovna leta, je pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da bi tožena stranka lahko vedela, da je podana insolventnost na strani tožeče stranke. Takšnega dokaznega zaključka sodišča prve stopnje ni mogoče ovreči zgolj s pritožbenim sklicevanjem na okoliščine, do katerih se je prvostopenjsko sodišče v svoji dokazni oceni tudi že opredelilo. Ti očitki se nanašajo na izpovedi zaslišanih prič R. K. in M. Ž. o tem, da se je tožeča stranka toženi stranki predstavila z vizijo in planom ter da je tožečo stranko zastopala nova vodstvena struktura, ki je zaradi udeležbe bivšega direktorja G., d. d., predstavljala garancijo za uspešnost in da so predstavili dokapitalizacijo tožeče stranke. Kot je pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče, se te okoliščine nanašajo na čas ob sklenitvi pogodbe o poslovnem sodelovanju, kar pa ne izključuje možnosti, da bi tožena stranka ob ustrezni skrbnosti v toku poslovnega sodelovanja mogla priti do drugačnih zaključkov, kot naj bi izhajalo iz navedenih optimističnih napovedi s strani tožeče stranke.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo upoštevati, da tožeča stranka v spornem obdobju ni imela blokiranega transakcijskega računa, ki naj bi bil edini javno dostopni podatek. Zgolj okoliščina, da tožeča stranka ni imela blokiranega transakcijskega računa, ne izključuje njene insolventnosti. Iz načina poslovanja s toženo stranko (tabela A22) je sklepati, da je likvidnost očitno vzdrževala zgolj na račun podaljševanja zamude pri izpolnjevanju svojih obveznosti. Morebitna neaktivnost upnikov, ki bi s prisilno izvršbo svojih terjatev lahko povzročili blokado računa tožeče stranke, zato ne izključuje njene insolventnosti.

11. Dokazne ocene, da bi tožena stranka s preverjanjem javno objavljenih poslovnih podatkov lahko sklepala o njeni insolventnosti, tožeča stranka ne more izpodbiti niti s pritožbenim sklicevanjem na časovni zamik pri objavi letnih poročil in na nujnost hitrega sprejemanja odločitev v gospodarskem poslovanju. Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča namreč izhaja, da naj bi bili podatki, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na insolventnost tožeče stranke, razvidni že iz letnega poročila za leto 2005. Zgolj zanašanje tožene stranke na zagotovila tožeče stranke za uspešno poslovno sodelovanje ne predstavlja zadostne okoliščine, ki bi izključevala njeno možnost vedenja za insolventnost tožeče stranke.

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da naj bi bilo med samimi izpodbijanimi dejanji precej dejanj, pri katerih je bilo plačilo izvedeno v roku, ki ne odstopa od običajnega roka in od povprečne zamude 43 dni za valuto plačila. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča ni mogoče sklepati, da naj bi bil povprečni rok zamude 43 dni običajni plačilni rok. Kot je bilo že pojasnjeno iz pregleda ugotovljenih zamud (A22) izhaja, da se je zamuda pri plačilu s strani tožeče stranke stalno in kontinuirano povečevala. Iz tega pa ni mogoče sklepati, da naj bi bil med pravdnima strankama ustaljen običajni rok plačila v dolžini povprečja ugotovljenih zamud pri plačilu v obdobju, na katerega se nanaša navedena tabela. Zato je tudi napačno sklepanje pritožnice, da naj bi šlo pri izpodbijanih dejanjih zgolj za manjše povečevanje zamude pri plačilih, kar naj bi izključevalo subjektivni element izpodbojnosti. Prav tako na takšno oceno ne vpliva pritožbeno sklicevanje, da naj bi bil račun št. 181607 z dne 28. 5. 2008 z zapadlostjo 27. 7. 2008 glede na velikost računa plačan kasneje kot manjši računi. Te okoliščine z ničemer ne vplivajo na možnost sklepanja tožene stranke na insolventnost tožeče stranke. To pa pomeni, da tožena stranka s pritožbo ni uspela izpodbiti dokazne ocene prvostopenjskega sodišča o obstoju subjektivnega pogoja izpodbojnosti izpodbijanih dejanj v tem postopku.

13. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da naj bi prvostopenjsko sodišče storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi neizvedbe zaslišanja prič M. D. in P. P., katerih zaslišanje naj bi tožena stranka pravočasno predlagala v tretji pripravljalni vlogi z dne 20. 10. 2010 s čimer naj bi bila storjena absolutna bistvena kršitev pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Res je sicer, da se prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni posebej opredelilo do dokaznega predloga, na katerega se sklicuje tožena stranka v pritožbi, to je zaslišanja prič M. D. in P. P. Vendar je iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 3. 3. 2015, ki je bil opravljen v ponovnem sojenju pred prvostopenjskih sodiščem, razvidno, da sta obe stranki soglašali, da se že izvedenih dokazov z zaslišanjem prič, ki so bili izvedeni v prvem sojenju, ne izvaja ponovno. Iz navedenega ni razvidno, da bi tožena stranka vztrajala pri zaslišanju prič, ki niso bile zaslišane že v postopku prvega sojenja. Tožena stranka je sicer dokazni predlog za zaslišanje navedenih dveh prič podala v pripravljalni vlogi z dne 20. 10. 2010 v 7. točki. Pri tem pa je dokazni predlog konkretizirala zgolj z utemeljitvijo, da naj bi navedeni priči lahko izpovedali glede okoliščin sklepanja kompenzacij. Takšen dokazni predlog je nekonkretiziran, saj iz njega ni razvidno, katera pravnorelevantna dejstva naj bi tožena stranka s takšnim predlogom dokazovala. Iz postopanja tožene stranke na naroku za glavno obravnavo, ko se je zadovoljila zgolj z branjem zapisnika o zaslišanj prič v prvem sojenju, ne da bi vztrajala pri izvedbi dokazov, ki niso bili izvedeni v prvem sojenju, je očitno, da pri tako nekonkretiziranem dokazu ni vztrajala več. V tem smislu je zato nekonkretiziran tudi pritožbeni očitek, da bi navedeni priči lahko izpovedali o dejstvih, ki zadevajo tako objektivni kot subjektivni pogoj izpodbojnosti. Neizvedba tako nekonkretiziranega dokaznega predloga zato ne more predstavljati absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) in ob upoštevanju, da je prvostopenjsko sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Odločitev o stroških postopka temelji na prvem odstavku 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Tožena stranka ni uspela s pritožbo, zato je dolžna sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka je sicer v odgovoru na pritožbo uveljavljala povrnitev stroškov priprave te vloge, vendar je priglasila zgolj stroške poštnine v višini 3,50 EUR, vendar jih ni z ničemer izkazala. Iz poštnega žiga, s katerim je opremljena kuverta, v kateri je bila ta vloga posredovana na sodišče (kuverta pripeta k redni št. 62) je razvidno, da naj bi bila poštnina plačana po pogodbi, na kuverti pa je odtisnjen žig pošiljatelja M. d. o. o. iz Nove Gorice. Pritožbeno sodišče v posledici navedenega pritožbenih stroškov ni priznalo tožeči stranki, saj ni izkazala, da bi jo v navedeni višini tudi dejansko bremenili.