Jedro

Odrekanje ekonomskega interesa za posestno varstvo le zategadelj, ker se kasneje tožnik ni prijavil na razpis za novo najemno pogodbo, bi bilo nevzdržno, saj je varstvo posesti namenjeno ravno preprečevanju samovoljnega urejanja medsebojnih razmerij.

Toženec lahko v motenjski pravdi uspešno uveljavlja ugovor relativno viciozne posesti tožnika le, če so izpolnjeni vsi pogoji za dovoljeno samopomoč.

Izrek

I. Pritožba prve in tretje tožene stranke se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka potrdi.

II. Pritožbi druge tožene stranke se ugodi in se spremeni izpodbijani sklep v IV. točki izreka tako, da je tožnik dolžan drugi toženi stranki v 15 dneh povrniti 386,46 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

III. Tožnik je dolžan drugi toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 157,68 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

IV. Prva in tretja tožena stranka sta dolžni tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 142,80 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila, sami pa krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je prva tožena stranka motila tožnikovo posest s tem, ko je 29. 9. 2015 okoli 7. ure zjutraj s pomočjo ključavničarja in varnostne službe zamenjala ključavnici na poslovnem objektu na nepremičnini parc. št. 5 k. o. X, ki v naravi predstavlja gostinski lokal na naslovu G., v velikosti okoli 100 m2, s pripadajočim vrtom v velikosti 100 m2, in na večji gostinski premični prikolici, ki je funkcionalni del lokala in je v lasti tožnika, nato pa temu po tem, ko je dopustila, da iz lokala vzame določene stvari, vstopa v lokal in uporabe tega prostora ni več dovolila. Ugotovilo je, da je imel tožnik lokal in prikolico v neposredni posesti do 29. 9. 2015, ko je prišlo do zamenjave ključavnic, ter da je glede na zadnje posestno stanje upravičen do posestnega varstva. Zavrnilo je ugovor toženih strank o dovoljeni samopomoči zaradi viciozne posesti tožeče stranke, o tožnikovem pomanjkanju ekonomskega interesa za sodno varstvo posesti, argumente, ki so se nanašali na pravico do posesti, ter ugovor tretje tožene stranke o pomanjkanju pasivne legitimacije. Strinjalo se je z ugovorom drugega toženca o pomanjkanju njegove pasivne legitimacije, ker je ravnal kot zakoniti zastopnik prve tožene stranke. Na podlagi tega je delno ugodilo tožbenemu zahtevku, in sicer za vrnitev v posest lokala in prikolice ter prepoved bodočih motilnih dejanj glede teh stvari zoper prvo toženo stranko, za vrnitev v posest lokala in prepoved bodočih motilnih dejanj zoper tretjo toženo stranko, ter za vrnitev v posest in prepoved bodočih motilnih dejanj za unikatno zbirko nogometnih šalov in dresov zoper prvo toženo stranko. V tem delu in glede varstva posesti prikolice je zavrnilo tožbeni zahtevek zoper tretjo toženo stranko. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek glede ostalih premičnin zoper prvo toženo stranko. Tožbeni zahtevek zoper drugo toženo stranki je zavrnilo v celoti. Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje pravdne stroške.

2. Pritožbo zoper odločitev o glavni stvari vlagata prva in tretja tožena stranka. Predlagata razveljavitev sklepa v izpodbijanem delu in zavrnitev zahtevka v celoti ter povrnitev vseh stroškov postopka, podredno pa vrnitev zadeve v ponovno obravnavo sodišču prve stopnje. Trdita, da je v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov in, med temi listinami ter dokazi. Očitata, da sodišče prve stopnje pri odločanju ni pravilno upoštevalo spremembe tožnikovega statusa tekom postopka, saj je bila 8. 1. 2016 izbrisan iz registra samostojnih podjetnikov pri AJPES-u, zaradi česar nima več pravnega interesa niti aktivne legitimacije za vodenje postopka. Pritožba nadalje očita, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokazov pritožnikov, da je tožnik posest pridobil z zlorabo zaupanja in zvijačo, ter da za varstvo posesti nima ekonomskega interesa. Tretja tožena stranka vztraja pri stališču, da ni podana njena pasivna legitimacija, saj elementi motenja posesti na njeni strani ne obstajajo.

3. Drugi toženec vlaga pritožbo zoper odločitev o stroških in predlaga, da se sklep v tem delu razveljavi in plačilo njegovih stroškov naloži tožniku. Meni, da je v celoti upravičen do povrnitve stroškov postopka, saj je sodišče prve stopnje zahtevek zoper njega zavrnilo. Vse tožene stranke priglašajo pritožbene stroške.

4. Pritožbe so bile v vročena tožniku, ki je nanje odgovoril, predlagal zavrnitev ter priglasil svoje pritožbene stroške.

5. Pritožba prve in tretje tožene stranke ni utemeljena, pritožba drugega toženca pa je utemeljena.

6. Odločitev sodišča prve stopnje o tožbenemu zahtevku zoper prvo in tretjo toženo stranko je materialnopravno pravilna in temelji na pravilno ugotovljenih dejstvih primera. Med postopkom ni prišlo do kršitev določb pravdnega postopka, niti do zatrjevanih niti do tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

7. Pritožbeni očitki o obstoju nasprotja glede odločilnih dejstev so pavšalni, saj ni obrazloženo, glede katerih dejstev, razlogov oziroma listin naj bi bila podana ta kršitev, zaradi česar je ta pritožbeni očitek očitno neutemeljen.

8. V zvezi z očitkom, da prvostopenjsko sodišče pri odločanju ni pravilno upoštevalo spremembe tožnikovega statusa oziroma njegovega izbrisa iz registra samostojnih podjetnikov iz januarja 2016, je treba reči, da je že tožnik sam na naroku glavne obravnave 23. 3. 2016 navedel, da je prenehal opravljati dejavnost kot samostojni podjetnik in da popravlja svoj naziv. Nobena od toženih strank tedaj ni problematizirala vprašanja aktivne legitimacije, zato bi bilo to v pritožbi tudi prepozno. A kot utemeljeno opozarja tožnik v odgovoru na pritožbo, pri samostojnem podjetniku po Zakonu o gospodarskih družbah ne gre za poseben pravni status ali pravni subjekt. Tako vprašanje statusa samostojnega podjetnika ni vprašanje aktivne procesne legitimacije.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o pomanjkanju tožnikovega ekonomskega interesa za sodno varstvo posesti, kar naj bi med drugim izhajalo iz prenehanja opravljanja samostojnega podjetništva, iz tega, da se ni javil na razpis za sklenitev nove najemne pogodbe ter da je pridobil posest z zvijačo in zlorabo zaupanja. Prenehanje opravljanja samostojnega podjetništva, kar tožene stranke sicer uveljavljajo prepozno, ni relevantno za vprašanje ekonomskega interesa, kakor tudi ne način pridobitve posesti. Odrekanje ekonomskega interesa za posestno varstvo le zategadelj, ker se kasneje tožnik ni prijavil na razpis za novo najemno pogodbo, bi bilo nevzdržno, saj je varstvo posesti namenjeno ravno preprečevanju samovoljnega urejanja medsebojnih razmerij, kot je to ustrezno obrazložilo že sodišče prve stopnje. Za odrek sodnega varstva posesti iz razloga pomanjkanja ekonomskega oziroma pravnega interesa ob sicer vseh podanih predpostavkah so potrebni izjemni razlogi, ki v konkretnem primeru niso podani.

10. Glede očitkov o neupoštevanju tožnikove pridobitve posesti z zlorabo zaupanja in zvijačo velja poudariti, da lahko toženec v motenjski pravdi uspešno uveljavlja ugovor relativno viciozne posesti tožnika le, če so izpolnjeni vsi pogoji za dovoljeno samopomoč po 31. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ), saj poštenost oziroma dobrovernost tožnika v motenjski pravdi sama po sebi nista relevantna. V pritožbi prva in tretja tožena stranka ne izpodbijata zaključka prvostopenjskega sodišča o tem, da niso izpolnjeni pogoji po 31. čl. SPZ, zaradi česar z navedenim pritožbenim očitkom ne moreta uspeti. Sicer pa je iz ugotovitev sodišča prve stopnje očitno, da ni šlo za dovoljeno samopomoč, že zaradi prevelike časovne oddaljenosti med zatrjevano relativno viciozno pridobitvijo posesti in ravnanjem domnevne samopomoči. 11. Tretja tožena stranka ugovarja svoji pasivni legitimaciji brez argumentov. Po ustaljeni sodni praksi pasivno legitimiran ni le storilec motilnega dejanja, marveč tudi tisti, ki ima korist od motenja in ne vzpostavi prejšnjega posestnega stanja oziroma tisti, ki ga kasneje odobri ali soglaša z dejanjem, opravljenim v njegovo korist. Temu ustreza tudi ravnanje oziroma položaj tretje tožene stranke, ki zaseda sporne prostore in v njih opravlja gostinsko dejavnost od dneva motenja posesti dalje, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo.

12. Pritožbeni očitki prve in tretje tožene stranke se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu glede teh dveh pritožnici ni našlo nobenih napak, ga je v delu, ki ga izpodbijata, potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

13. Odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških je materialnopravno zmotna, v kolikor se nanaša na drugega toženca. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo zahtevano posestno varstvo zoper njega, zaradi česar je le-ta uspel v celoti, tožnik pa se zoper to ni pritožil. Njegovo stališče, da je moral tožiti tudi drugega toženca kot fizično osebo, da bi se izognil možnosti zlorabe, navedenega ne spreminja. Zato je zmotna odločitev sodišča prve stopnje, da naj drugi toženec sam krije svoje pravdne stroške. Po načelu uspeha (1. odst. 154. čl. ZPP) je tožnik drugemu tožencu dolžan povrniti njegove pravdne stroške. Ker je ena pooblaščenka zastopala vse tri tožene stranke ter podala enoten stroškovnik, je sodišče pri odmeri pravdnih stroškov drugega toženca po 161. čl. ZPP priznalo eno tretjino celotnih pravdnih stroškov toženih strank. Pri tem je za odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe priznalo 150 točk in ne priglašenih 300 točk, saj je za ta odgovor treba uporabiti 2. odst. tar. št. 27 Odvetniške tarife, ne pa 6. odst., na katerega se sklicuje stroškovnik toženih strank. Sodišče ni priznalo priglašene urnine za narok 23. 3. 2016, saj je iz zapisnika razvidno, da je trajal eno uro, po 1. odst. 6. čl. Odvetniške tarife pa se urnina prizna le za čas trajanja naroka nad eno uro. Skupaj je priznalo nagrade za 1700 točk, povečano za 10% za vsako nadaljnjo stranko, torej 2040 točk, kar je skupaj z administrativnimi stroški in DDV 1159,38 EUR, 1/3 pa 386,46 EUR. Na podlagi 3. tč. 365. čl. ZPP je pritožbeno sodišče spremenilo IV. točko izreka izpodbijanega sklepa tako, da je tožeča stranka dolžna drugi toženi stranki povrniti 386,46 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

14. Pritožbeno sodišče je na podlagi 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. in 161. čl. ZPP odločilo o stroških pritožbenega postopka. Drugi toženec je s pritožbo v celoti uspel, zato je priznalo eno tretjino celotnih priglašenih stroškov pritožbenega postopka toženih strank (375 točk, povečano za zastopanje več oseb, administrativne stroške, takso in DDV) to je 157,68 EUR. Ker prva in tretja tožena stranka s pritožbo nista uspeli, jima je pritožbeno sodišče v skladu s 154. čl. in 161. čl. ZPP naložilo, da tožniku povrneta 142,80 EUR stroškov pritožbenega postopka (2/3 potrebnih za stroškov za odgovor na pritožbo), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, sami pa nosita svoje stroške pritožbenega postopka. Sodišče pri tem tožniku ni priznalo priglašenih pritožbenih stroškov pregleda pritožbe nasprotne stranke, poročila oziroma mnenja in posveta s stranko z udeležbo na enourni konferenci po tar. št. 39 v vrednosti 150 točk, saj ni šlo za samostojne storitve, temveč za storitve v sklopu storitve odgovora na redno pravno sredstvo.