Jedro

Sodna praksa je enotna, da se pri ugotavljanju višine prikrajšanja zaradi vlaganj v nepremičnino ne upošteva korist zaradi brezplačnega bivanja v stanovanju, če je bilo dano soglasje lastnika nepremičnine. Ugotovljeno je bilo, da sta tožnika s tožencem kot lastnikom hiše imela sklenjen dogovor za brezplačno uporabo dela hiše, kjer sta si uredila bivalne prostore oziroma da je toženec privolil v brezplačno uporabo tega dela hiše, s tem pa tudi v svoje prikrajšanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom ustavilo postopek v delu, s katerim sta tožnika zahtevala, da se ugotovi, da sta solastnika nepremičnine parc. št. 82/2 k. o. 0000 X1 do 11,11 %, da jima je toženec dolžan izstaviti zemljiškoknjižno listino in jima vrniti in izročiti v posest 11,11 % nepremičnine ter podredno, da se ugotovi, da imata terjatve do toženca v znesku 29.712,00 EUR (I, II, III in IV). Zavrglo je tožbo v delu, v katerem sta tožnika zahtevala ugotovitev, da imata terjatev do toženca v višini 19.545,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2012 do plačila (V). S sodbo pa je razsodilo, da je toženec dolžan nerazdelno plačati tožnikoma 19.545,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31. 8. 2012 dalje do plačila (VI), zavrnilo pa je pobotni ugovor toženca, da ima toženec terjatev do tožnikov v višini 29.712,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 11. 2010 dalje do plačila (VII). Odločilo je še, da je toženec dolžan nerazdelno plačati tožnikoma pravdne stroške v višini 4.901,18 EUR v roku petnajstih dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (VIII).

2. Toženec vlaga pritožbo zoper VI., VII. in VIII. tč. izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da bi tožnika morala tožbeni zahtevek naperiti tudi zoper njegovo ženo, ker hiša, na kateri sta tožnika prenovila del prostorov, predstavlja skupno premoženje. Toženec se je poročil leta 1962, z ženo pa sta začela graditi hišo leta 1965, zato hiša predstavlja skupno premoženje toženca in njegove žene. Prvo tožnik je na zaslišanju potrdil, da se je hiša začela graditi, ko je bil star tri leta. V konkretnem primeru tožbe zoper toženca ni naperil tretji, kateremu premoženjska razmerja staršev ne bi bila poznana, temveč sin in snaha, ki sta dobro vedela, da hiša predstavlja skupno premoženje toženca in njegove žene. Tožba je zato nesklepčna. Nepravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je toženec privolil v svoje prikrajšanje, zato od ugotovljene povečane vrednosti nepremičnine zaradi vlaganja tožnikov ni mogoče odšteti koristi, ki sta jih imela tožnika zaradi brezplačne uporabe hiše. Sklep Vrhovnega sodišča II Ips 64/2015, na katerega se sklicuje sodišče prve stopnje v sodbi, ni pravilen, saj je v nasprotju z pravnimi predpisi. Sodna praksa ni obvezujoča, ker ne gre za formalni vir prava. Do prehoda koristi iz naslova neupravičene obogatitve še ni prišlo, ker tožnika še vedno uporabljata hišo. Tožnika imata shranjene stvari v stanovanju, kotlovnica pa je zaklenjena, ključe od kotlovnice pa imata le tožnika. Ker je v stanovanju še veliko njunih stvari, toženec stanovanja ne more uporabljati, še manj kotlovnice, saj nima ključev. Obogatitve lastnika stvari zaradi povečanja njene vrednosti ni mogoče ovrednotiti neodvisno od koristi oziroma prikrajšanja, ki izvira iz posesti.2

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih pomanjkljivosti, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, upoštevaje določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Toženec je bil v času vlaganj in ob vložitvi tožbe lastnik nepremičnine, zato je pasivno legitimiran v tem sporu, v katerem tožnika zahtevata, da jima toženec plača vrednost vlaganj v hišo. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem na podlagi drugega odstavka 56. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR)3 in na podlagi drugega odstavka 72. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), odgovarjata oba zakonca solidarno, tako s skupnim kakor tudi s svojim posebnim premoženjem. Drug proti drugemu pa imata pri večjem plačilu regresni zahtevek (56. člen ZZZDR).4 Pritožba se zato neutemeljeno zavzema, da je treba tožbeni zahtevek zavrniti, ker je zaradi zgrešene pasivne legitimacije tožba nesklepčna.

6. Prvi odstavek 48. člena SPZ določa, če nekdo (graditelj) s soglasjem lastnika nepremičnine postavi, prizida ali izboljša zgradbo, na nepremičnini ne pridobi lastninske pravice, lahko pa od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten. Toženec je z vlaganji tožnikov v del njegove hiše soglašal, obseg in višina vlaganj pa nista sporni. Prav ima toženec, da terjatev iz naslova vlaganj zapade v plačilo potem, ko graditelj izgubi posest, neutemeljeno pa zatrjuje, da imata tožnika še vedno posest dela nepremičnine. Sodišče prve stopnje je prepričljivo ugotovilo, da je bila na pobudo toženca 2. 11. 2010 odklopljena elektrika v stanovanju oziroma na tistem delu, kjer sta v hiši bivala tožnika,5 da je toženec po izselitvi tožnikov zamenjal ključavnico na stanovanju in da tožnika sedaj živita v novo zgrajeni hiši. Iz teh razlogov tudi niso odločilne okoliščine, da tožnika ključev od stanovanja nista izročila tožniku, da se v stanovanju še vedno nahaja del njunega pohištva in posamezne stvari ter da potrditvah toženca tožnika še vedno razpolagata s ključi od kurilnice. Prepričljivo je bilo namreč ugotovljeno, da je toženec s svojimi ravnanji tožnikoma odvzel posest na stanovanju in da tožnika stanovanja več ne uporabljata, ne za bivanje, kakor tudi ne za hranjenje stvari.

7. Sodna praksa je enotna,6 da se pri ugotavljanju višine prikrajšanja zaradi vlaganj v nepremičnino ne upošteva korist zaradi brezplačnega bivanja v stanovanju, če je bilo dano soglasje lastnika nepremičnine. V postopku je bilo prepričljivo ugotovljeno, da sta tožnika s tožencem kot lastnikom hiše imela sklenjen dogovor za brezplačno uporabo dela hiše, kjer sta si uredila bivalne prostore oziroma da je toženec privolil v brezplačno uporabo tega dela hiše, s tem pa tudi v svoje prikrajšanje,7 zato je sodišče prve stopnje njegov pobotni ugovor utemeljeno zavrnilo.

8. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).

9. Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora kriti sam svoje stroške pritožbenega postopka, zato je poseben izrek v tem delu odpadel. 1 V nadaljevanju nepremičnina. 2 Pritožba se sklicuje na sodbo VSL II Cp 293/2017. 3 Ki se uporablja na podlagi prvega odstavka 290. člena Družinskega zakonika. 4 Glej dr. Vesna Rijavec: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 370, glej tudi npr. sodbo VSL I Cp 271/2015. 5 V nadaljevanju stanovanje. 6 Glej npr. sodbi VS RS II Ips 64/2015 in VSL 1928/2016; zadeva VSL II Cp 293/2017, ki jo navaja pritožba, ni primerljiva z obravnavano zadevo, ker obravnava drugačno dejansko stanje. 7 Primerjaj z razlogi iz sodbe VS RS II Ips 117/2017.