Jedro

Drži tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje svojo presojo o povečanem obsegu dela oprlo na ugotovitve, da je bil na novo uveden program X, da pa v trditveni podlagi tožnice o tem ni ničesar. Ta program je omenjen v e-sporočilu z dne 4. 7. 2019. Po določilu 212. člena ZPP ni dovoljeno s predlaganjem dokazov nadomeščati manjkajočih navedb. Vendar toženka se je do tega e-sporočila opredelila in s tem nadomestila manjkajoče trditve tožnice. Zato s sklicevanjem na kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne more uspeti. Kot rečeno, je pri presoji, ali je bila zagrešena ta kršitev, treba imeti pred očmi pravo mero.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Toženka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**Izpodbijana sodba**

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožnici 2.562,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od petih zneskov, razvidnih iz I. točke izreka. Hkrati je toženki naložilo, da tožnici povrne njene pravdne stroške v znesku 195,00 EUR s pripadki (II. točka izreka).

2. Odločitev o tožbenem zahtevku je oprlo na naslednja pravno odločilna dejstva: (1) da sta pravdni stranki 27. 12. 2017 sklenili pogodbo o opravljanju računovodskih storitev (v nadaljevanju: Pogodba), (2) da je tožnica računovodske storitve opravljala, toženka pa ji je za to plačevala mesečni pavšal v višini 600,00 EUR + DDV, (3) da sta obseg računovodskih storitev pravdni stranki določili v 2. členu Pogodbe, (4) da toženka Aneksa št. 1 k Pogodbi, na podlagi katerega naj bi mesečni pavšal za storitve tožnice od 1. 4. 2019 dalje znašal 900,00 EUR (v prilogi B1), ni podpisala, (5) da niti ustni dogovor o povišanju cene na 900,00 EUR + DDV ni bil dosežen, (6) da je toženka z dopisom z dne 25. 9. 2019 tožnico obvestila, da odpoveduje pogodbo, (8) da je toženka ves čas poslovnega razmerja tožnici plačevala mesečni pavšal v višini 600,00 EUR + DDV, (8) da je tožnica za toženko že od leta 2018 dalje opravljala večji obseg dela, kot je bilo določeno s s Pogodbo, (9) da se je obseg dela začasno povečal tudi zaradi zamenjave računovodskega programa (prehod z Y na X), in med drugim (10) da je tožnica primernost zvišanja utemeljevala na računovodski tarifi (A10).

**Pritožba toženke**

3. Proti tej sodbi je toženka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavljala je pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid ter povrnitev svojih pravdnih in pritožbenih stroškov.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

**K odločitvi o pritožbi** _Posebnosti postopka v sporih majhne vrednosti_

5. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor na podlagi določila 495. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vodilo po določbah za spore majhne vrednosti (v nadaljevanju: SMV). O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločila sodnica posameznica. V pritožbenem postopku je odločitev, ki jo sprejme sodišče prve stopnje, mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka (prvi odstavek 458. člena ZPP). Iz tega sledi, da je pritožbeno sodišče na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje vezano, na relativne postopkovne kršitve pa se ne ozira.

_Pravna podlaga_

6. Pravdni stranki sta, sledeč njunim navedbam, sklenili podjemno pogodbo v smislu 619. člena OZ.

7. S podjemno pogodbo se podjemnik zavezuje opraviti določen posel, lahko tudi umsko delo, naročnik pa se zavezuje, da mu bo za to plačal. Plačilo se, kot izhaja iz prvega odstavka 642. člena OZ določi s pogodbo, če ni določeno z obvezno tarifo ali s kakšnim drugim obveznim pravnim aktom. Po določilu drugega odstavka istega člena, pa takrat, kadar plačilo ni dogovorjeno, plačilo določi sodišče tako, da ustreza vrednosti dela za tak posel običajno potrebnemu času kot tudi za vrsto običajnemu plačilu.

_Odgovori na posamezne pritožbene navedbe_

8. Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da je zagrešilo štiri kršitve in sicer: (a) relativno bistveno kršitev določil pravdnega postopka, (b) absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, (c) absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in (d) zmotno uporabo materialnega prava.

9. (Ad 8-a) S pritožbenim uveljavljanjem relativnih bistvenih kršitev določil pravdnega postopka se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo. Kot je pojasnjeno v 5. točki zgoraj, z uveljavljanjem relativnih bistvenih kršitev določil pravdnega postopka v SMV ni mogoče uspeti. To pa jasno izhaja tudi iz pravnega pouka izpodbijane sodbe.

10. (Ad 8-b) Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da je tožničinemu zahtevku ugodilo kljub temu, da za zatrjevano povečanje obsega dela ni navedla zadostnih trditev, zaradi česar je svojo odločitev oprlo na izpoved direktorice tožnice. S tem je toženki odvzelo možnost, da se do trditev ustrezno opredeli. Zato je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana takrat, kadar je stranki odvzeta možnost sodelovanja v postopku z nezakonitim postopanjem. Gre za kršitev pravice stranke do izjavljanja v postopku. Taka kršitev je storjena takrat, kadar je stranki odvzeta možnost, da se izreče o trditvah in dokaznih predlogih druge stranke. Pravica do izjavljanja je tako kršena, če sodišče svojo odločitev opre na dejstva, ki jih ena stranka ni zatrjevala, saj se do njih zato druga stranka ni mogla opredeliti. Vendar tako kot za vse pravice strank v postopku tudi tu velja, da je treba imeti pred očmi pravo mero.

12. Drži pritožbeno stališče, da manjkajočih trditev ni mogoče nadomestiti z izvajanjem dokazov. Stranka mora natančno navesti vsa dejstva, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek. Drži tudi, da se je prid utemeljenosti tožbenega zahtevka tožnica le skopo sklicevala na povečanje obsega dela in na računovodsko tarifo, je pa za svoje navedbe predložila nekaj listin (v prilogah od A1- A12). Toženka pa je silno podrobno utemeljevala svoja stališča in se opredeljevala tudi do predloženih listin nasprotne stranke.

13. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnico, da se je sodišče prve stopnje pri presoji, da se je obseg dela tožnice povečal (kar za 50 %), v glavnem oprlo na izpoved njene direktorice, ki je v detajle pojasnila razloge, zakaj je po njenem prišlo do bistvenega povečanja dela za toženko in da ti razlogi v trditveni podlagi niso navedeni. Razvidni so sicer iz priloženih listin. Do njih se sodišče prve stopnje ni ravno poglobljeno opredeljevalo, se je pa toženka. Na 5. strani odgovora na dopolnitev tožbe je navedla, da sta pravdni stranki pričeli s pogajanji glede uskladitve novega mesečnega pavšalnega zneska na podlagi predloga z dne 16. 4. 2019, da je na e-sporočilo direktorice tožnice A. A. z dne 4. 7. 2019 delavka toženke B. B. odgovorila z nasprotnim predlogom z dne 5. 7. 2019 ter da je A. A. (direktorica tožnice) v elektronskem sporočilu z dne 10. 7. 2019 navedla, da svojo ponudbo z dne 4. 7. 2019 označuje kot korektno. Torej je bila brez najmanjšega dvoma seznanjena s tem, da se je direktorica tožnice v e-sporočilu z dne 10. 7. 2019 (A 10) sklicevala na računovodsko tarifo, iz katere sledi, da je tožnica že v prvem kvartalu leta 2018 za toženko opravila storitve v vrednosti 1.224,70 EUR. Zato je na dlani, da je vedela, zakaj je tožnica zahtevala kar 50 % povečanje na znesek 600,00 EUR iz Pogodbe. Glede na navedeno je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje toženki odvzelo možnost, da se opredeli do dejstev, na katera je oprta izpodbijana sodba, češ da je v celoti sledilo le izpovedi direktorice, neutemeljen. Direktorica tožnice namreč ni izpovedala ničesar bistveno drugega od tega, kar je bilo v teh listinah. Dokaz, da je bila toženka seznanjena z dejstvi, na katera je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, pa je prav njeno izjavljanje o teh dejstvih v vlogi z dne 9. 3. 2021. 14. Drži tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje svojo presojo o povečanem obsegu dela oprlo na ugotovitve, da je bil na novo uveden program X, da pa v trditveni podlagi tožnice o tem ni ničesar. Ta program je omenjen v e-sporočilu z dne 4. 7. 2019 (A 8). Po določilu 212. člena ZPP ni dovoljeno s predlaganjem dokazov nadomeščati manjkajočih navedb. Vendar toženka se je do tega e-sporočila (A 8) opredelila in s tem nadomestila manjkajoče trditve tožnice. Zato s sklicevanjem na kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne more uspeti. Kot rečeno, je pri presoji, ali je bila zagrešena ta kršitev, treba imeti pred očmi pravo mero.

15. Drži tudi, da se je tožnica v prid utemeljenosti tožbenega zahtevka sklicevala na računovodsko tarifo in da je Pogodba ne omenja. Toženka se protivi njeni uporabi, ne pove pa, kaj je bila podlaga za Pogodbeni dogovor o ceni in njenem vsakoletnemu spreminjanju (drugi odstavek 7.člena Pogodbe). Ker pa je po določilu 642. člena OZ takrat, kadar ni drugače dogovorjeno, tarifa primerna podlaga za določitev cene storitve, sodišče prve stopnje s tem, ko je upoštevajoč tarifo ocenilo, da se je obseg storitev tožnice povečal za 50 %, tudi ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

16. Da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker nima razlogov za odločitev o kar 50 % povišanju cene storitev tožnice glede na Pogodbeno dogovorjeno, pritožnica ne navaja. Sodišče je tolikšno povišanje obrazložilo le s skopim sklicevanjem na e-sporočilo z računovodsko tarifo v prilogi A 10 (23. točka obrazložitve). Ker pa je toženka v svoji trditveni podlagi (na 5. strani odgovora na dopolnitev tožbe) tudi sama omenila listino v prilogi A 10, ji je bila računovodska tarifa očitno znana in ve, kaj vsebuje. Zgolj iz tega razloga pritožbeno sodišče v sila skopi prvostopenjski utemeljitvi primernosti tožbenega zahtevka po višini, kršitve pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni prepoznalo.

17. (Ad 8-c) Pritožnica sodišču prve stopnje očita tudi absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. To kršitev naj bi po stališču pritožnice sodišče prve stopnje kar nekajkrat zagrešilo. Storilo naj bi jo s tem, (1) da je zapisalo, da sta v 2. členu Pogodbe pravdni stranki določili obseg storitev, v resnici pa sta tam določili vrsto storitev, (2) da je zapisalo, da je tožnica primernost zvišanja utemeljevala na računovodski tarifi, kar ni res, saj iz Pogodbe izhaja, da bo tožnica enkrat letno dogovorjeni pavšalni znesek uskladila glede na dejanski obseg opravljenega dela, merilo za presojo, da se je obseg dela povečal, pa iz Pogodbe ni razvidno, (3) da je v 23. točki obrazložitve zapisalo, da med strankama ni sporno vprašanje, ali je tožnica prekoračila pooblastilo iz drugega odstavka 7. člena Pogodbe, kar pa ni res, saj se je to vprašanje izkazalo za sporno že s tem, da je toženka nasprotovala povečanju pavšala, pri čemer iz Pogodbe ne izhaja, da bi bila podlaga za kakršne koli storitev računovodska tarifa, (4) da je v 20. točki zapisalo, da se je obseg storitev povečal v primerjavi z ocenjenim obsegom storitve ob sklenitvi Pogodbe, pri čemer Pogodba ni opredeljevala obsega in med drugim, (5) da je direktorica tožnice izpovedala, da v Pogodbi ni opredeljen obseg dela, niti ni to nikjer določeno, ter da je bila cena določena na podlagi ponudbe, te pa tožnica ni vložila v spis.

18. Kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je tehnične narave. Podana je takrat, kadar je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi listinami oziroma zapisniki. V zgoraj na kratko povzetih pritožbenih navedbah pa pritožbeno sodišče v nobeni točki ne prepozna take kršitve. Res je sicer, da Pogodba v 2. členu govori o storitvah, ne pa o obsegu, vendar upoštevajoč vsaj 7. člen Pogodbe je očitno, da sta stranki pri določitvi višine plačila imeti v mislih obseg dela za storitve, predvidene v 2. členu.

19. (Ad 7-d) Pritožnica je nasprotovala tudi zaključku sodišča prve stopnje, da je bil obseg dela tožnice že ob sklenitvi pogodbe večji, kot sta ga stranki predvideli na samem začetku poslovnega razmerja. S pritožbenim zatrjevanjem, da tak zaključek nima nikakršne podlage ne v trditvah ne v izvedenih dokazih, pritožnica uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, izrecno pa tudi bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prvi pritožbeni razlog v SMV ni upošteven razlog. V tem zaključku pa zatrjevane bistvene kršitve določil pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče tudi ne zazna.

20. S pritožbenim zatrjevanjem, da tožnica ni uspela dokazati tistih relevantnih postavk, ki so odločilne za presojo upravičenosti povečanja, pritožnica prav tako uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

21. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče kot tako zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP), saj niti v okviru uradnega preizkusa te sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

**K odločitvi o stroških pritožbenega postopka**

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je oprta na določilo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.