Jedro

Odločena stvar je (tudi) v okviru postopka o prekršku procesna ovira za ponovno obravnavanje zadeve in zavezuje tako sodišče kot prekrškovni organ, ne glede na to, ali ta v zadevi odloča v hitrem postopku ali nastopa kot predlagatelj rednega sodnega postopka.

Izrek

Odločba Policijske postaje L.V. z dne 5.4.2006 se razveljavi.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja L.V. je storilcu T.Ž. z odločbo z dne 3.1.2006 zaradi prekrška po a) točki tretjega odstavka 130. člena ZVCP-1 izrekel globo 30.000 SIT. Storilec zoper odločbo ni vložil zahteve za sodno varstvo in je tako dne 21.1.2006 postala pravnomočna. Prekrškovni organ je v tem postopku dne 5.4.2006 izdal odločbo z enako številko, s katero je spremenil odločbo z dne 3.1.2006 tako, da je za isti prekršek T.Ž. izrekel poleg globe 30.000 SIT še tri kazenske točke v cestnem prometu. Ta odločba je bila storilcu vročena dne 15.4.2006, zoper njo ni bila vložena zahteva za sodno varstvo in je dne 25.4.2006 postala pravnomočna.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec F.M. Navaja, da je prekrškovni organ z odločbo z dne 5.4.2006 prekršil prvi odstavek 10. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena Zakona o prekrških (ZP-1) in 2. točko prvega odstavka 136. člena ZP-1, saj je bil storilec z odločbo z dne 3.1.2006 za isti prekršek že pravnomočno spoznan za odgovornega in mu je bila izrečena globa. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj odločbo o prekršku Policijske postaje L.V. z dne 5.4.2007 spremeni tako, da postopek v zvezi s to odločbo ustavi.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku vročena storilcu prekrška, ki nanjo ni odgovoril. B.

4. Prekrškovni organ je z odločbo z dne 5.4.2006 ponovno odločil v škodo storilca o prekršku, o katerem je že bilo pravnomočno odločeno. Prepoved ponovnega odločanja o isti stvari predstavlja temeljno človekovo pravico, ki jo zagotavlja tako Ustava Republike Slovenije (31. člen - Ustava) kot tudi Konvencija o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah (4. člen 7. Protokola - EKČP). Po določbi 31. člena Ustave nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. Drugače kot ZKP, ki to določbo Ustave kot temeljno načelo vsebinsko prevzema v prvem odstavku 10. člena, ZP-1 takšne načelne prepovedi sicer ne vsebuje, ureja pa postopek ob ugotovitvi, da je bilo o isti stvari že pravnomočno odločeno. Sodišče v rednem sodnem postopku v takšnem primeru s sodbo zavrne obdolžilni predlog (4. alineja četrtega odstavka 106. člena ZP-1) oziroma v kasnejši fazi po 2. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1 postopek s sodbo ustavi. Postopanje v pravnomočno odločeni zadevi poleg tega izrecno predstavlja kršitev po 3. točki 156. člena ZP-1. Ta določba se v skladu s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 uporablja tudi v postopku z zahtevo za sodno varstvo, zato je obravnavano prepoved, ki je vgrajena v kršitvi materialnih določb po 3. točki 156. člena ZP-1, treba spoštovati tudi v hitrem postopku pred prekrškovnim organom. Ta postopek je sicer namenjen zlasti odločanju o lažjih kršitvah z enostavnimi dejanskimi stanovi (52. člen ZP-1), vendar bi bila drugačna razlaga v nasprotju z namenom določitve prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari. S pravnomočnostjo odločb se namreč zagotavlja trdnost vseh tako urejenih pravnih razmerij in pravna varnost storilca, ki terja, da vsaka od njih preide v pravno stanje, v katerem je ni več mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti, razen v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi in pod predpisanimi pogoji. Storilec tako ni izpostavljen nevarnosti, da bo po pravnomočno končanem postopku znova postavljen v položaj kršitelja (obdolženca).

Odločena stvar je torej (tudi) v okviru postopka o prekršku procesna ovira za ponovno obravnavanje zadeve in zavezuje tako sodišče kot prekrškovni organ, in sicer ne glede na to, ali ta v zadevi odloča v hitrem postopku ali nastopa kot predlagatelj rednega sodnega postopka. Ugotoviti je mogoče, da takšno stališče sprejema tudi Evropsko sodišče za človekove pravice, ki je o zatrjevani kršitvi 4. člena 7. Protokola k EKČP odločalo tudi v dejanskih položajih, ki vsebinsko ustrezajo opredelitvi prekrška (prim. zlasti zadevi Oliveira proti Švici in Gradinger proti Avstriji).

5. Pravilna je trditev zahteve, da je bilo z odločbo prekrškovnega organa z dne 3.1.2006 o odgovornosti storilca T.Ž. za prekršek po a) točki tretjega odstavka 130. člena ZVCP-1, storjen dne 27.8.2005 v L., pravnomočno odločeno in da mu je bila za ta prekršek pravnomočno izrečena sankcija, to je globa 30.000 SIT. Nadaljnji postopek prekrškovnega organa v tej zadevi, to je izdaja odločbe z dne 5.4.2006, s katero je bila pravnomočna odločba z dne 3.1.2006 v izreku spremenjena tako, da je bila storilcu izrečena poleg globe tudi stranska sankcija tri kazenske točke v cestnem prometu, glede na zgoraj navedeno ni bil dopusten. Takšno postopanje, čeprav je po določbi a) točke tretjega odstavka 130. člena ZVCP-1 za ta prekršek poleg globe kot obvezna predpisana tudi sankcija treh kazenskih točk, zato predstavlja kršitev 3. točke 156. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 v škodo T.Ž.

6. Vrhovno sodišče je glede na navedeno na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo in odločbo Policijske postaje L.V. z dne 5.4.2006 razveljavilo, ne da bi zadevo vrnilo v nadaljnji postopek. Ob takšni odločitvi ostane v celoti v veljavi (nespremenjena) odločba Policijske postaje L.V. z dne 3.1.2006.