Jedro

Sodišče prve stopnje je predlog za postavitev drugega sodnega izvedenca utemeljeno zavrnilo, saj glede dejstev, ki so bistvena za odločitev o tožnikovi invalidnosti, ni našlo odstopanj med pridobljenim izvedenskim mnenjem in predloženo medicinsko dokumentacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odločba toženca, št. ... z dne 11. 5. 2006 kot nezakonita razveljavi in ugotovi, da je delovni invalid I. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu od 28. 9. 2005 dalje, tožencu pa naloži, da v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe odmeri invalidsko pokojnino, do odmere pa izplačuje akontacijo pokojnine v znesku 65.000,00 SIT mesečno do vsakega 1. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. Obenem je odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev, ker ni ugodilo tožnikovemu predlogu za postavitev drugega izvedenca specialista medicine dela, prometa in športa. Tožnik je ves čas vztrajal, da je pri njem podana I. kategorija invalidnosti. Ker izvedenec tožnika ni osebno pregledal, mnenje pa je preveč pavšalno, med ugotovitvami izvedenca in medicinsko dokumentacijo pa so obstajala razhajanja, je predlagal drugega izvedenca. S tem, ko ni izvedlo tega dokaza, mu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, saj bi edino s tem dokazom, dokazal svojo trditev. Sodišče je samo presojalo strokovnost izvedeniškega mnenja, da ni v nasprotju z izvidi prim. V.V.. Tožnik je postavil konkretna vprašanja, nanje pa ni bilo odgovorjeno. Ugotovitve izvedenca M.K. so v nasprotju z izvedenskim mnenjem invalidske komisije II. stopnje in medicinsko dokumentacijo. Ne strinja se z ugotovitvami, da je večina napak pri tožniku odpravljivih operativno. Izvedenec tudi ni upošteval novejše medicinske dokumentacije iz leta 2007. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno tudi odločilo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi že po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami dodatno poudarja naslednje.

ZPP v določbi 254. člena ZPP jasno določa, v katerih primerih se zahteva mnenje drugega izvedenca. Tako je določeno v primerih, če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo, ali če je izvid enega ali več izvedencev nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, te pomanjkljivosti pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev. Mnenje drugega izvedenca pa se zahteva tudi v primeru, če so v mnenju enega ali več izvedencev nasprotja ali pomanjkljivosti, ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, te pomanjkljivosti ali dvom pa se ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem.

Sodišče prve stopnje je predlog za postavitev drugega izvedenca zavrnilo, ker ni našlo odstopanj med mnenjem in medicinsko dokumentacijo in sicer takih odstopanj in v tistem delu, ki so bistvena za samo odločitev. Torej v zvezi s tožnikovim zdravstvenim stanjem, ki bistveno vpliva na vprašanje, ali je pri tožniku podana popolna izguba delovne zmožnosti ali ne. Tega, da bi šlo za taka vprašanja v zvezi s popolno nezmožnostjo za delo, tožnik niti ne navaja.

Nadalje se pritožba neutemeljeno in brez podlage sklicuje na to, da je edini pravi izvedenec specialist medicine dela, prometa in športa, ki bi bil pristojen podajati mnenja o tožnikovi delazmožnosti. S tem v zvezi pritožbeno sodišče poudarja, da je pravica in dolžnost strank, da v sodnem postopku navedejo vsa dejstva in predlagajo dokaze, na katere opirajo svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbijajo navedbe in dokaze nasprotnika (212. člen ZPP) ter da dokazovanje obsega vsa dejstva, pomembna za ugotovitev odločilnih dejstev. O tem, katere dokaze bo izvedlo, pa odloči sodišče samo (213. člen ZPP). Pritožba zgolj pavšalno navaja, da bi z izvedbo dokaza z drugim izvedencem dokazal svojo trditveno podlago. Mnenje o posameznem dejstvu, lahko poda izvedenec, ki ima za to potrebno znanje (243. člen). Izvedensko delo pa opravijo izvedenci, ki jih določi pravdno sodišče (244. člen).

V socialnem sporu sodišče v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presoja pravilnost in zakonitost dokončne odločbe, konkretno odločbe toženca z dne 11. 5. 2006, ki temelji na mnenju invalidske komisije II. stopnje in zoper katero je tožnik, ker se z njo ni strinjal, vložil tožbo. Toženec je tožnika razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu in mu priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto, vsaj deloma sede, brez poklekanja, počepanja in prenašanja bremen nad 15 kg po stopnicah, s polnim delovnim časom. Ugotovil je namreč, da tožnik za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, to je voznik tovornega vozila, ni več zmožen. Enakega mnenja pa je bil tudi izvedenec. Na podlagi celotne medicinske dokumentacije in razpoložljivih izvidov in ugotovitev posameznih specialistov, ki jih je v mnenju tudi povzel, je ocenil, da tožnik za delo voznika tovornega motornega vozila ni več zmožen, še vedno pa je zmožen s polnim delovnim časom opravljati delo na drugem delovnem mestu, vsaj deloma sede, brez poklekanja, počepanja in prenašanja bremen nad 15 kg po stopnicah. Pri tem je izvedenec pravilno upošteval le dokumentacijo, ki se nanaša na sporni predsodni postopek, ne pa tudi dokumentacije iz leta 2007, torej iz obdobja po dokončni odločbi z dne 11. 5. 2006. Sodišče prve stopnje je v izvedenskem mnenju dr. M.K. tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj objektivizirane in prepričljive podlage za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Mnenje sodnega izvedenca je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča skladno z medicinsko dokumentacijo. V nobenem od predloženih izvidov namreč specialisti ne ugotavljajo pri tožniku popolne nezmožnosti za delo, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. S tem v zvezi pritožbeno sodišče poudarja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je prvostopenjsko sodišče izvide lečečih specialistov vrednotilo oziroma presojalo le glede vprašanja skladnosti izvedenskega mnenja s predloženo medicinsko dokumentacijo v upravnem postopku oziroma z izvidi lečečih specialistov ter tudi na podlagi tega, da nihče od zdravnikov, ki so tožnika pregledali, ni bil mnenja, da bi pri njem prišlo do izgube delazmožnosti. Enako je v tem smislu vrednotilo tudi ostale izvide in izrecno poudarilo, da mnenje, kot ga je podal izvedenec, ni v nasprotju ne le z izvidom prim. V.V., ampak tudi z izvidom S.P., ker sta oba ortopeda ugotovila pri tožniku nestabilnost kolena, pojasnila pa, kako se da okvaro popraviti, torej enako kot izvedenec.

Ker je po prepričanju pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in odločilo, da tožnik sam trpi stroške pritožbe v skladu s 165. v zvezi s 154. členom ZPP, ker z njo ni uspel.