Jedro

Za odločanje po skrajšanem ugotovitvenem postopku ni dovolj zgolj to, da je mogoče dejansko stanje in materialno resnico ugotoviti brez izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in v njem vključenega načela zaslišanja strank, pač pa mora biti tako dejanje nepotrebno tudi za uveljavitev ter za zavarovanje strankine pravice in pravne koristi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Sklada Republike Slovenije za nasledstvo št. 510-1414/2015/2 z dne 15. 2. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju toženka) na podlagi drugega odstavka 2. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) odločil, da se zavrne tožničina zahteva za verifikacijo neizplačane stare devizne. Tožnica je zahtevi priložila devizno knjižico št. ..., ki jo je – kot izhaja iz priloženega pravnomočnega sklepa o dedovanju Općinskega suda Mostar št. 58 0 O 084997 11 O z dne 23. 4. 2017 – v deležu 4/15 podedovala po svojem pokojnem očetu A.A., iz katere je razvidno, da so bila vsa sredstva na knjižici dne 21. 4. 1998 prenesena na posebni privatizacijski račun, devizna vloga pa saldirana, saj je bilo stanje na njej na navedeni dan 0,00. Enako je toženka ugotovila tudi na podlagi podatkov in dokumentov, ki jih je pridobila na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP. Ob upoštevanju prvega odstavka 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se v skladu s četrtim odstavkom 7. člena ZNISESČP uporablja v postopku verifikacije, razen če ni v tem zakonu drugače določeno, je toženka o zadevi odločila v skrajšanem ugotovitvenem postopku, saj je bilo mogoče dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila tožnica, ki so skladni s podatki, ki jih je na podlagi četrtega odstavka 9. člena ZNISESČP pridobila toženka.

2. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi med drugim ugovarja odločanju toženke po skrajšanem ugotovitvenem postopku. Pojasnjuje, zakaj varčevalci Ljubljanske banke svojih terjatev niso mogli uveljavljati v Bosni in Hercegovini in poudarja, da je že Evropsko sodišče za človekove pravice ugotovilo, da Ljubljanska banka d. d. Sarajevo ni zakoniti naslednik Ljubljanske banke, kar pomeni, da tudi ni mogla zakonito spremeniti stanja na računu. Sodišču smiselno predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani akt spremeni tako, da se tožnici v celoti prizna zahtevani znesek, oziroma podrejeno, naj ga odpravi in vrne zadevo toženki v ponovno odločanje, v obeh primerih pa naj toženki naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo med drugim poudarja, da je lahko postopala v skladu s prvim odstavkom 144. člena ZUP, saj je bilo dejansko stanje v celoti mogoče ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla in predložila tožnica v svoji zahtevi (devizna knjižica in izpisek Zavoda za plačilni promet Federacije BiH), identično dejansko stanje pa izhaja tudi iz uradnih podatkov, ki jih je pridobila toženka sama. Predlaga zavrnitev tožbe.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je sporna odločitev toženke o zavrnitvi tožničine zahteve za verifikacijo neizplačane stare devizne vloge št. ... na podlagi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP. 6. Po prvem odstavku navedene določbe je neizplačana stara devizna vloga po tem zakonu med drugim stanje terjatev fizične osebe do Ljubljanske banke d. d. Ljubljana, Glavne filijale Sarajevo (v nadaljnjem besedilu: Glavna podružnica Sarajevo), na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma (v nadaljnjem besedilu: stanje na dan 31. 12. 1991), zmanjšano za izplačila posamezne podružnice, Ljubljanske banke d. d. Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: Banka) ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na kateri koli podlagi. Po drugem odstavku navedene določbe neizplačana stara devizna vloga iz prejšnjega odstavka ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja obeh podružnic iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

7. Iz citiranih določb izhaja, da za ugotovitev, ali gre za staro devizno vlogo iz prvega odstavka 2. člena ZNISESČP v povezavi z drugim odstavkom navedene določbe niso nepomembne okoliščine, na podlagi katerih je bila stara devizna vloga ali njen del varčevalca Glavne podružnice Sarajevo prenesen na poseben račun.

8. Kot izhaja iz podatkov spisa, je toženka odločila na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila tožnica v svoji zahtevi in uradnih podatkov, ki jih je v skladu s četrtim odstavkom 9. člena ZNISESČP pridobila sama. Pri odločitvi o postopanju po skrajšanem ugotovitvenem postopku se je smisleno oprla na 1. in 2. točko prvega odstavka 144. člena ZUP.

9. Po navedeni določbi lahko organ po skrajšanem postopku (med drugim) takoj odloči o zadevi, ne da bi pred tem zaslišal stranko (tretji odstavek navedene določbe), če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana (1. točka) ali če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi (2. točka).

10. Tožnica utemeljeno ugovarja, da je toženka z izdajo odločbe v skrajšanem ugotovitvenem postopku ravnala v nasprotju z določbami ZUP, in sicer 7. členom, tretjim odstavkom 9. člena, prvim odstavkom 138. člena in 1. in 2. točko prvega odstavka 144. člena ZUP.

11. V upravnem postopku velja načelo varstva pravic strank in varstva javnih koristi, opredeljeno v 7. členu ZUP. Ta v prvem odstavku določa, da morajo upravni organi pri postopanju in odločanju omogočiti strankam, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice, pri čemer skrbijo za to, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali drugim predpisom. Kadar uradna oseba glede na podano dejansko stanje izve ali sodi, da ima stranka v postopku podlago za uveljavitev kakšne pravice, jo na to opozori (drugi odstavek). Organ mora skrbeti, da nevednost in neukost stranke in drugih udeležencev v postopku nista v škodo pravic, ki jim gredo po zakonu (četrti odstavek). Organ v skladu z načelom zaslišanja stranke svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena ZUP). Pred izdajo odločbe mora ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (prvi odstavek 138. člena ZUP). Organ lahko po skrajšanem postopku takoj odloči o zadevi, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana (1. točka) in če se da ugotoviti stanje stvari na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi (2. točka). Navedene določbe torej uradni osebi nalagajo dolžnost, da pravno neuki in nevedni stranki zagotovi vsaj nujno pomoč pri uveljavljanju njenih pravic. Kdaj in na kakšen način mora to storiti, je odvisno od narave in pomena zahtevane pravice in okoliščin posameznega primera.

12. Načelo zaslišanja stranke ima v upravnem postopku poseben pomen, saj se posamezniku kot stranki zagotavlja položaj subjekta in ne zgolj objekta odločanja v upravnem postopku. Zaradi tega je pravica do zaslišanja tudi ustavna pravica, ki temelji na načelu enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in na ustavnem varstvu človekovega dostojanstva iz 21. člena Ustave RS. To načelo organu nalaga dolžnost, da stranki pred izdajo odločbe omogoči, da se seznani z rezultatom ugotovitvenega postopka, se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločbo, s čimer ima stranka možnost braniti, zavarovati in uveljaviti svoje pravice in z zakonom varovane koristi. Zato mora uradna oseba stranki posredovati svoje videnje dejanskih in pravnih okoliščin zadeve, med njimi tudi uspeh dokazovanja in predvideno vsebino odločitve, kar je še posebej pomembno v primeru, če je rezultat postopka za stranko neugoden.

13. Kot navedeno, zakon sicer predvideva, da organ lahko odloči po skrajšanem ugotovitvenem postopku, ki predstavlja izjemo od splošnega načela zaslišanja strank. To lahko stori tudi, kadar se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi ali na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ. Vendar pa zakon tudi v tem primeru določa še nadaljnji pogoj, če „samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi.“ (2. točka prvega odstavka 144. člena ZUP). Za odločanje po skrajšanem ugotovitvenem postopku tako ni dovolj zgolj to, da je mogoče dejansko stanje in materialno resnico ugotoviti brez izvedbe posebnega ugotovitvenega postopka in v njem vključenega načela zaslišanja strank, pač pa mora biti tako dejanje nepotrebno tudi za uveljavitev ter za zavarovanje strankine pravice in pravne koristi.

14. V konkretnem primeru tožnica v tožbi smiselno ugovarja okoliščinam prenosa sredstev iz devizne knjižice na privatizacijski račun, kar je ena od okoliščin, ki izhajajo iz zgoraj citiranega drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, na katerem izpodbijana odločba temelji.

15. Navedeno pomeni, da v obravnavanem primeru ni podanih pogojev za odločanje na podlagi citirane 1. in 2. točke prvega odstavka 144. člena ZUP, saj samo na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila zahtevi tožnica, ter podatkov, ki jih je pridobil organ, relevantnega dejanskega stanja za odločitev v predmetni zadevi ni bilo mogoče ugotoviti, tožnica pa se glede njega ni imela možnosti izjaviti, kar pa je vplivalo ali bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost odločitve (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Odločitev toženke je tako obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka in jo je zato že iz tega razloga treba odpraviti.

16. Poleg tega iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka svojo odločitev oprla tudi na podatke in dokumente, ki jih je pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena ZNISESČP. Navedeno pomeni, da je toženka v zvezi s tožničino zahtevo opravila določena procesna dejanja, torej pridobila določene podatke, kar pomeni, da ne gre več za odločanje po skrajšanem ugotovitvenem postopku, pač pa v rednem postopku, v katerem je bila toženka dolžna dati tožnici možnost izjave ne samo o pridobljenih podatkih, ampak tudi o njenih pravnih stališčih. To še posebej velja v primeru, kot je obravnavani, ko se je postopek začel na podlagi tožničine zahteve, ki po mnenju organa ni utemeljena. Iz upravnih spisov ni razvidno, da bi toženka tožnico pred izdajo izpodbijane odločbe seznanila s pridobljenimi podatki, še manj pa s pravnimi stališči, na katera je oprla svojo odločitev.

17. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in zadevo vrnilo toženki v ponovni postopek, v katerem bo morala toženka, upoštevaje stališča, ki jih je zavzelo sodišče glede postopka, odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti postopka in o zadevi ponovno odločiti.

18. Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo že iz razloga bistvene kršitve določb postopka, se do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo, se bo pa morala do njih opredeliti toženka, ko bo ponovno odločala o zadevi.

19. Odločitev o ugoditvi stroškovnemu zahtevku tožnice je sodišče sprejelo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožnici v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). To pomeni, da se mu na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 15,00 EUR.